Jedro

Pogodba praviloma ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami. Tožnica ni stranka prodajne pogodbe, toženka pa ni stranka darilne pogodbe. Tudi povezave prodajne in darilne pogodbe tožnici ne daje aktivne legitimacije za zahtevek do toženke za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženki izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice pri nepremičnini vložna št. 633 k.o. ..., parc. št. 359/8. Podlaga za odločitev je bila prodajna pogodba z dne 21.2.1975 med toženko in tožničinima prednikoma A. in M. O. Toženka jima je prodala in izročila vsakemu do 1/2 pravice uporabe zemljišča na parceli št. 359/8, vložna št. 633 k.o. ... Na navedenem zemljišču zgrajeno stanovanjsko hišo sta kot zemljiškoknjižno telo II na parceli št. 359/8, vložna št. 633 k.o. ... A. in M. O. z darilno pogodbo z dne 12.4.1990 podarila in prepustila v last ter posest tožnici. Sodišče je ocenilo, da gre za konvalidacijo že realizirane pogodbe o prodaji pravice uporabe zemljišča, zato gre tožnici v skladu z obema pogodbama in Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97) lastninska pravica na sporni parceli.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo. Tožnica ni podala dejanskega gradiva, iz katerega bi izhajala dolžnost tožene stranke podati v njeno korist zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnica ni stranka prodajne pogodbe, zato ji niti ta niti darilna pogodba ne dajeta aktivne legitimacije za zahtevo za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da so razlogi pritožbenega sodišča v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, zlasti s prodajno pogodbo, darilno pogodbo in listinami v pravdnem spisu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. II P 1373/97. Iz spisov izhaja, da je bila sklenjena prodajna pogodba med pravnim prednikom tožnice in toženko, ki je bila v celoti realizirana. Kupca sta kupnino plačala, parcelo prevzela v last in posest in na njej zgradila stanovanjsko hišo. Vpisala sta se v zemljiško knjigo, toženka pa je dosegla izbris lastninske pravice, ker po tedanjih predpisih prenos pravice uporabe zemljišča ni bil mogoč. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju 73. člena takrat veljavnega ZOR štelo, da je prodajna pogodba veljavno sklenjena ter da v času sojenja ni več veljala prepoved prenosa pravice uporabe, zato je pri odločanju uporabilo določbo 107. člena ZOR. Tožnica je zato upravičena zahtevati listino za vpis lastninske pravice glede na veljavno in realizirano prodajno pogodbo ter darilno pogodbo, ki je bila v celoti izvršena. Pritožbeno sodišče ni uporabilo določb 73. in 107. člena ZOR in je s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana drugostopenjska sodba takih pomanjkljivosti nima in jo je mogoče preizkusiti. V reviziji je le pavšalno navedeno, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju s prodajno pogodbo, darilno pogodbo in drugimi listinami, v čem naj bi bilo to nasprotje pa ni nikjer pojasnjeno. Revizija zgolj ponavlja dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, nato pa se sklicuje na realizacijo prodajne pogodbe z dne 21.2.1975 v smislu 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in konvalidacijo te pogodbe v smislu 107. člena ZOR. Tako ocenjena prodajna pogodba naj bi skupaj z darilno pogodbo tožnici podeljevala aktivno legitimacijo za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Iz opisanega je zaključiti, da opisane revizijske trditve ne predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tako da ta revizijski razlog ni podan. Tožničine trditve so podane v smeri zatrjevanja tožničine aktivne legitimacije, torej gre za vprašanje uporabe materialnega prava, ki ga tožnica sicer izrecno uveljavlja zaradi neuporabe 73. in 107. člena ZOR s strani pritožbenega sodišča. Revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava so neutemeljene. Odločitev, da tožnica glede na dejanske trditve, kakršne je podala v tej pravdi, ni aktivno legitimirana zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, je pravilna. Glede na trditveno podlago tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Tožnica se sklicuje na prodajno in darilno pogodbo. Stranke prodajne pogodbe z dne 21.2.1975 so M. K. kot prodajalka in A. O. ter M. O. kot kupca. Tožnica ni stranka te pogodbe. Stranke darilne pogodbe z dne 12.4.1990 pa so A. O. in M. O. kot darovalca in tožnica I. P. kot obdarovanka. Kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, tožnica ni stranka prodajne pogodbe, toženka pa ni stranka darilne pogodbe. V pogodbenem pravu velja načelo relativnosti, kar pomeni, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami (148. člen ZOR). Pogodbeni učinki se načeloma ne raztezajo na tretje osebe. Izjema velja za univerzalne pravne naslednike (drugi odstavek 148. člena ZOR) in še za nekaj v zakonu točno določenih primerov (npr. pogodba v korist tretjega). V obravnavanem primeru se tožnica v svojih navedbah o dejstvih na univerzalno pravno nasledstvo ne sklicuje, iz pogodbe pa tudi ne izhaja, da bi učinkovala v korist tretjih. Tožnica se tako na prodajno pogodbo kot podlago za svoj zahtevek ne more uspešno sklicevati, prav tako pa tudi ne na darilno pogodbo, saj toženka ni stranka te pogodbe. Zmotno je zato tožničino stališče, da ji povezava prodajne in darilne pogodbe daje aktivno legitimacijo za zahtevek do toženke za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini. Tožbeni zahtevek je materialnopravno pravilno zavrnjen, pri čemer je poudariti, da se pritožbeno sodišče z vprašanjem veljavnosti prodajne pogodbe ni ukvarjalo, ker to ni bilo potrebno. Tožbeni zahtevek je neutemeljen ne glede na veljavnost prodajne pogodbe, zato tudi neuporaba določb 73. in 107. člena ZOR ni pomenila zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).