Jedro

Navedba tožnika, da toženka odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni konkretizirala v izreku sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nerelevantna, zato sodišče prve stopnje nanjo ni bilo dolžno posebej odgovarjati. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kadar je podana v obliki sklepa, se ne zahteva, da bi bil odpovedni razlog naveden in tudi obrazložen v izreku sklepa. Glede obličnosti je določeno le, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki, v njej pa mora biti naveden in obrazložen dejanski odpovedni razlog (prvi in drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tej zahtevi, ki velja za vsako odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali je podana v obliki sklepa, toženka zadostila. Sklep o izredni odpovedi je vsebinsko preizkusilo kot celoto in zato tudi navedbe o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sklepa o izredni odpovedi utemeljeno štelo kot nebistvene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke o izredni odpovedi z dne 14. 4. 2022 ter sklepa Komisije za pritožbe z dne 2. 6. 2022, za reintegracijo in plačilo reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka), kot tudi podredni tožbeni zahtevek za sodno razvezo in plačilo denarnega povračila (II. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je toženka tožniku zakonito podala izredno odpoved na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji). Očitek o kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ‑1; Ur. l. RS, št. 50/12 in naslednji), je neutemeljen. Tožnik ni storil kaznivega dejanja, kar potrjuje dejstvo, da je bila kazenska ovadba zoper njega zavržena. Ker ni imel naklepa pridobiti premoženjsko korist, niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Napačno je ugotovilo vrednost majhne premoženjske koristi. Ugotovljene majhne premoženjske koristi ni upoštevalo pri pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, zato so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju. Ni se opredelilo do tožnikovih trditev, da očitana kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v izreku sklepa o izredni odpovedi ni konkretizirana, zaradi česar sta si izrek in obrazložitev sklepa o izredni odpovedi v nasprotju. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 in naslednji). Ni odgovorilo na argument tožnika, da je izredna odpoved podana s strani toženke, ki ni stranka pogodbe o zaposlitvi, nična. Napačno je ugotovilo, da je tožnik svoje ravnanje naklepoma poskušal prikriti z napeljevanjem k izdaji lažnega dopisa, pri čemer ni pojasnilo na kakšen način naj bi vplival na pričo A. A. Ni upoštevalo, da je slednji izpovedal, da je sporni dopis pripravil samoiniciativno, niti izpovedi priče B. B., ki je pojasnil, da je pri pripravi spornega dopisa prišlo do administrativne napake. Izredna odpoved je bila podana prepozno, saj se je priča C. C. z očitano kršitvijo seznanil že 18. 1. 2022, nakar je toženka kazensko ovadbo sestavila že pred prejemom drugega dopisa izobraževalne ustanove D. z dne 21. 3. 2022. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za predložitev vseh poizvedb toženke pri izobraževalni ustanovi D., ki ga je tožnik predlagal v zvezi z nepravočasnostjo izredne odpovedi, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je ugotavljalo splošno delovanje sistema evidentiranja, ne pa tudi tožnikovih konkretnih težav s povezovanjem v ta sistem. Ker ni upoštevalo, da je bil tožnik tudi po izredni odpovedi naveden na seznamu uradnih oseb, toženka pa mu je še naprej odrejala delo, je zmotno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče. Ni se opredelilo do navedb in dokazov glede porušenega razmerja med strankama, ki jih je tožnik podal v tretji pripravljalni vlogi, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno in pomanjkljivo se je opredelilo tudi do nasprotij v izpovedih prič C. C. in E. E. ter sklepa komisije za trpinčenje, ki potrjujejo namero toženke po ohranitvi delovnega razmerja s tožnikom. Zaradi napačne presoje izpovedi tožnika in priče F. F. je zmotno ugotovilo, da so pri toženki veljala enaka pravila glede evidentiranja za vse zaposlene. Tožnik je s podatki iz sistema evidentiranja in primeroma G. G. ter H. H., ki dokazujejo nekonsistentno prakso evidentiranja pri toženki, upravičil domnevo diskriminacije, s čimer je dokazno breme glede neenakega obravnavanja prevalil na toženko. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki so uveljavljane v pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. V tem sporu je sodišče prve stopnje presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka tožniku podala zaradi hujših naklepnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ki imajo tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ‑1 (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Toženka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je med službenim časom brez njene vednosti in dovoljenja v svojem interesu in za svojo korist kot predavatelj sodeloval na usposabljanjih izobraževalne ustanove D., nakar je svoje dejanje pokušal prekriti z lažnim dopisom.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 19. 11. 2021 in dne 18. 1. 2022 v delovnem času predaval na izobraževalni ustanovi D. Soglasje toženke za njegovo sodelovanje na strokovnih posvetih kot plačan predavatelj, ni vsebovalo dovoljenja za takšno udejstvovanje v delovnem času. Svoje odsotnosti z delovnega mesta dne 19. 11. 2021 ni evidentiral, za odsotnost dne 18. 1. 2022 pa je vložil elektronsko dovolilnico šele dne 25. 1. 2022, vendar jo je še isti dan izbrisal. Ko je toženka o njegovem ravnanju poizvedovala pri izobraževalni ustanovi D., ga je tožnik poskušal prikriti tako, da je pričo A. A. napeljal, da je v dopisu z dne 26. 1. 2022 toženki sporočil termine tožnikovih predavanj izven delovnega časa. V drugem dopisu izobraževalne ustanove D. z dne 21. 3. 2022 je bilo pojasnjeno, da so termini iz prvega dopisa napačni in da je tožnik predavanja opravljal v delovnem času. Toženka je zoper tožnika podala kazensko ovadbo in mu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Svojo odločitev je z dejanskimi in pravnimi razlogi, ki niso med seboj v nasprotju, ustrezno obrazložilo, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Odzvalo se je na vse bistvene trditve in pravna naziranja tožnika, čigar pravica do izjave ni bila kršena. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga na več mestih uveljavlja tožnik v pritožbi, je zato neutemeljen.

9. Navedba tožnika, da toženka odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni konkretizirala v izreku sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nerelevantna, zato sodišče prve stopnje nanjo ni bilo dolžno posebej odgovarjati. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kadar je podana v obliki sklepa, se ne zahteva, da bi bil odpovedni razlog naveden in tudi obrazložen v izreku sklepa. Glede obličnosti je določeno le, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki, v njej pa mora biti naveden in obrazložen dejanski odpovedni razlog (prvi in drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tej zahtevi, ki velja za vsako odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali je podana v obliki sklepa, toženka zadostila. Sklep o izredni odpovedi je vsebinsko preizkusilo kot celoto in zato tudi navedbe o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sklepa o izredni odpovedi utemeljeno štelo kot nebistvene.

10. Ker je tožnik v tožbi navedel, da je bil zaposlen pri toženki, je sodišče prve stopnje njegov protisloven argument, da slednja ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena z ministrstvom I., pravilno štelo za očitno neutemeljen. Dejstvo, da je bil tožnik do 22. 6. 2022 zaposlen pri toženki, na delovnem mestu Sekretar, v Službi za pravne zadeve, je pravilno štelo kot nesporno. Ker kot nesporna štejejo dejstva, ki jih obe stranki priznavata, teh ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), prav tako pa se sodišče prve stopnje do trditev v zvezi s temi dejstvi ni dolžno posebej opredeljevati.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za predložitev vseh poizvedb toženke, ki naj bi jih med novembrom 2021 in aprilom 2022 opravila pri izobraževalni ustanovi D., ker teh poizvedb ni določno (datumsko) opredelil. Ker tožnik ni niti vsebinsko niti časovno substanciral takšnega dokaznega predloga, ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. Namen edicijskega poziva je, da stranka v primeru neizpolnitve edicijske dolžnosti trpi neugodne posledice upoštevanja s strani nasprotne stranke zatrjevanih dejstev (peti odstavek 227. člena ZPP). Ker tožnik dejstev glede vsebine poizvedb sploh ni zatrjeval, namena edicijskega poziva z izvedbo tega dokaza ne bi bilo mogoče uresničiti. Pritožbene navedbe o kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so zato neutemeljene.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov glede porušenega razmerja med strankama, ki jih je tožnik podal v tretji pripravljalni vlogi. Pritožba je samostojna vloga, v kateri mora stranka konkretno opredeliti razloge, ki naj jih pritožbeno sodišče obravnava. Te dolžnosti ni mogoče obiti s sklicevanjem na navedbe in dokaze iz pripravljalne vloge, zato takšne pavšalno zatrjevane kršitve niso upoštevne.

13. Z drugimi očitki o procesnih kršitvah, ki se glasijo na pomanjkljivo opredelitev sodišča prve stopnje (glede vpliva tožnika na pričo A. A.; glede naklepa tožnika pridobiti majhno protipravno premoženjsko korist; glede nekaterih delov izpovedi prič A. A. in B. B.), tožnik v pritožbi dejansko uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki lahko preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v obravnavanem primeru takšne kršitve niso podane. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo vseh dokazov oziroma da dokazna ocena temelji na selektivnem upoštevanju dokazov, ki gredo v korist toženke.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je toženka s kršitvijo tožnika seznanila dne 24. 3. 2022, ko je prejela drugi dopis izobraževalne ustanove D., ki je potrdil njene sume o tožnikovem ravnanju. Ne glede na to, da je priča C. C., ki je bil tožnikov nadrejeni, že dne 18. 1. 2022 posumil o njegovih kršitvah, se je toženka tudi po oceni pritožbenega sodišča šele dne 24. 3. 2022 zanesljivo seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Izredna odpoved z dne 14. 4. 2022 je bila zato podana znotraj 30‑dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR‑1. Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je toženka kazensko ovadbo zoper tožnika sestavila vnaprej, že pred prejemom drugega dopisa izobraževalne ustanove D. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prva verzija kazenske ovadbe z dne 22. 3. 2022 ne vključuje dejstev iz drugega dopisa izobraževalne ustanove D. Ta so bila v kazensko ovadbo vključena šele z njeno dopolnitvijo dne 25. 3. 2022. 15. Utemeljenost obeh odpovednih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presojalo. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik pridobitno dejavnost za zunanjega izvajalca opravljal tekom delovnega časa, svojega izhoda pa pri tem ni evidentiral, je ustrezno štelo, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedbe o tehničnih težavah in nekonsistentni praksi evidentiranja pri toženki, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, je pravilno štelo kot nedokazane. Sodišče prve stopnje se je o delovanju sistema za elektronsko evidentiranje delovnega časa prepričalo na podlagi izpovedi priče F. F., ki je bil zadolžen za preverjanje tega sistema. Njegovo izpoved, iz katere izhaja, da je sistem evidentiranja pri toženki dne 19. 11. 2021 in dne 18. 1. 2022 deloval brezhibno, je skrbno dokazno ocenilo. Ker so njegove navedbe potrdile tudi priče J. J., E. E. in C. C., je utemeljeno štelo, da je imel tožnik možnost pravilnega evidentiranja svoje odsotnosti. Prav tako se je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedi navedenih prič in aktov toženke o delovnem času in opravljanju dela na domu ustrezno prepričalo, da so pravila evidentiranja delovnega časa veljala za vse zaposlene enako.

16. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je bil tožnik z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi diskriminiran v primerjavi z ostalimi zaposlenimi. Primera G. G. ter H. H. v zvezi z nesankcioniranimi kršitvami drugih javnih uslužbencev, nista relevantna za presojo v tej zadevi. Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je na delavcu, ki pa mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, ampak tudi, da je razlog neenake obravnave ena od okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik temu trditvenemu bremenu ni zadostil, zato breme dokazovanja nasprotnega ni prešlo na toženko.

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi, ter določb ZDR‑1, ZJU, kodeksa javnih uslužbencev, Akta o delovnem času in Akta o opravljanju dela na domu pravilno presodilo, da predstavlja ravnanje tožnika hujšo naklepno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da ima tožnikova kršitev obveznosti iz delovnega razmerja tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije, vključno z naklepom (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ‑1 stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kaznivo dejanje goljufije po citirani določbi izvršil s tem, da je pri toženki ustvaril zmotno predstavo o tem, da je predavanja za izobraževalno ustanovo D. opravil izven delovnega časa. Z lažnivim prikazom svoje prisotnosti na delovnem mestu je toženko zapeljal, da mu je izplačala plačo v celoti, čeprav dela zanjo v tem času ni opravljal. 18. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do tožnikovega krivdnega odnosa, ki zajema tudi njegov namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da je tožnik pri izvršitvi kaznivega dejanja ravnal z direktnim naklepom, saj se je zavedal svojega ravnanja in ga tudi hotel storiti. Direktni naklep je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z dejstvom, da je tožnik priči A. A. naročil, kaj želi, slednji pa je njegovemu napotku sledil in sestavil dopis, katerega namen je bil preslepitev toženke, ki je tožniku izplačala več, kot mu je bila dolžna. S tem je ravnala v škodo svojega premoženja, tožnik pa se je na ta način protipravno premoženjsko okoristil. 19. Nastalo premoženjsko korist je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo z zmnožkom tožnikove urne postavke in trajanjem njegove odsotnosti z delovnega mesta. Pritožbeni očitek o napačni pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja goljufije in nasprotujočih si razlogih sodbe (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ‑1. Enaki zakonski znaki so določeni tudi v privilegirani obliki goljufije po petem odstavku 211. člena KZ‑1 s to razliko, da je s kaznivim dejanjem povzročena majhna premoženjska škoda in je storilec hotel pridobiti takšno premoženjsko korist. Ugotovitev, da je tožnik pridobil majhno premoženjsko korist, ne pomeni tudi, da je njegov naklep obsegal zgolj znesek 68,55 EUR bruto. Iz ugotovljenih dejstev ne izhajajo okoliščine, ki bi izkazovale, da je šlo tožniku posebej za to, da si pridobi majhno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je zato ustrezno štelo, da je tožnik deloval z namenom, da si pridobi vso korist, ki bi mu jo toženka izplačala skladno s pogodbo o zaposlitvi, zato je izpolnil zakonske znake goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ‑1. 20. Pri tem je nebistveno, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, saj delovno sodišče na izid predkazenskega postopka ni vezano. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo le, ali ima kršitev iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja, kot to določa 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in pravilno presodilo, da je odpovedni razlog iz te določbe podan.

21. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič A. A. in B. B. s tem, da izpostavlja posamezne dele izpovedi, ki so mu v korist. Sodišče prve stopnje je na podlagi sosledja dogodkov in celovite presoje izpovedi teh prič skupaj z drugimi dokazi lažno vsebino dopisa z dne 26. 1. 2022 utemeljeno pripisalo naklepnemu ravnanju tožnika. S tem je smiselno izključilo samoiniciativno ravnanje priče A. A. oziroma naključno administrativno napako.

22. Ob ugotovljeni naklepni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pravilno je ugotovilo, da je ravnanje tožnika v nasprotju s tem, kar se pričakuje od pravnika v Službi za pravne zadeve, ki vodi delovnopravne postopke in sodeluje pri pripravi internih aktov. Glede na naravo, težo in posledice kršitve, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v delo tožnika, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

23. Ugotovitve sodišča prve stopnje o porušenem razmerju med strankama pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Ne drži, da je toženka tožniku tudi po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi še naprej odrejala delo. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženka z uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku s sklepom prepovedala opravljanje dela. Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bil tožnik tudi po izredni odpovedi še vedno naveden na seznamu uradnih oseb. Niti izpovedi prič C. C. in E. E. niti poročila komisije v zvezi s prijavo trpinčenja ni mogoče šteti kot dokaz o nameri toženke po ohranitvi delovnega razmerja s tožnikom. Izpovedi prič, ki sta z navedbami o nekonfliktnih odnosih na delovnem mestu odgovarjali na tožnikove očitke o zaroti in trpinčenju, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni želel, da se njegovi očitki o trpinčnenju podrobno raziščejo. Na podlagi poročila komisije v zvezi s prijavo trpinčenja, ki postopka ni mogla izvesti zaradi nesodelovanja tožnika, je pravilno štelo, da so bili ti očitki neresnični.

24. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel.