Jedro

Vprašanje odgovorne osebe je dejansko in pravno vprašanje. Vodja finančno-računovodskega poslovanja je odgovorna oseba družbeno pravne osebe po a. točki 3. odstavka 45. člena KZ RS; ali je nekdo v konkretnem primeru odgovorna oseba, pa je tudi dejansko vprašanje, v katero pa vrhovno sodišče v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne more posegati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bila obs. spoznana za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po II. in III. odstavku 133. člena KZ RS ter ji je sodišče prve stopnje izreklo kazen 1 leta in 4 mesecev zapora, sodišče druge stopnje pa ji je to kazen znižalo na kazen 5 mesecev zapora.

Zagovornik obsojene je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Zahtevo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona v obdolženkino škodo iz 1. do 4. točke 365. člena ZKP, zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 364. člena ZKP in zaradi kršitve obsojenkine pravice do obrambe na glavni obravnavi ter zaradi kršitve določbe kazenskega postopka v pritožbenem postopku, ker so te kršitve vplivale na to, da ni bila izdana pravilna sodba. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti, podrejeno pa, da v celoti razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije mora v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe upoštevati okvir, ki je predviden za to izredno pravno sredstvo, to pa pomeni, da je vezano na opis dejanja v izreku pravnomočne sodbe in na dejansko stanje, kot ga je v postopku ugotovilo sodišče. Iz tega razloga ni možno pritrditi zagovorniku, da opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne predstavlja kaznivega dejanja po II. in III. odstavku 133. člena KZ RS. V opisu dejanja je glede statusa obsojenke navedeno, da je dejanje storila "kot vodja finančno računovodskega poslovanja v poslovni skupnosti S.", kar ustreza zakonskemu besedilu navedenega kaznivega dejanja, da je namreč kaznivo dejanje storila "kot odgovorna oseba družbeno-pravne osebe". Vprašanje odgovorne osebe v družbeni pravni osebi je sicer lahko pravno ali dejansko vprašanje. Vrhovno sodišče tako nima nobenih pomislekov glede ugotovitve, da je vodja finančno-računovodskega poslovanja v družbeno pravni osebi odgovorna oseba glede na definicijo odgovorne osebe po točki a III. odstavka 45. člena KZ RS. Poleg omenjene pravne ocene, ali je nekdo v konkretnem primeru odgovorna oseba družbene pravne osebe, pa se to vprašanje postavlja tudi kot dejansko vprašanje, v katero pa vrhovno sodišče v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne more posegati. Vprašanje, ali je obsojenka imela lastnost odgovorne osebe glede na njen dejanski položaj, je obsojenkin zagovornik uveljavil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodbo sodišča prve stopnje pa je izpodbijal s pritožbo tudi glede tega vprašanja. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je obsojenka ne glede na predhodno predčasno upokojitev še naprej ostala na mestu vodje finančno-računovodskega poslovanja v poslovni skupnosti S. in je to delo tudi opravljala. Sodišče pri tem ugotavlja, da je obsojenka omenjeno delo dejansko opravljala ter v tej zvezi na takšno oceno ne more vplivati vprašanje, ali je bila pogodba med njo in zastopnikom podjetja veljavno sklenjena. Dejansko opravljanje dela odgovorne osebe je bilo torej v postopku ugotovljeno kot dejansko vprašanje in v tem pogledu z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni možno izpodbijati, saj v 427. členu ZKP takšen razlog ni predviden. Isto velja glede zagovornikovih ugovorov, da obsojenka v resnici ni pridobila protipravne premoženjske koristi, ker je obsojenki pripadala odpravnina v znesku 91.922,91 SIT, ki je ni prejela. Sodišče je samovoljen dvig zneska 290.000 SIT štelo za protipravno premoženjsko korist ter je to vprašanje rešilo kot dejansko vprašanje. Sodišče je pri tem ugotovilo, da obsojenke terjatve napram oškodovanemu podjetju niso pooblaščale, da si samovoljno z zlorabo položaja prilasti znesek 220.000 SIT, v takšne ugotovitve prvostopnega in drugostopnega sodišča glede ugotovljenega dejanskega stanja pa vrhovno sodišče ne more posegati, kot je bilo že pojasnjeno.

V zahtevi zagovornik tudi uveljavlja, da bi se lahko ugotovilo, koliko nadur je obsojenka opravila v korist S., da je delala tudi v času rednega letnega dopusta ter se je hotela le poplačati za delo, ta motiv pa bi bilo potrebno šteti kot pomembno olajševalno okoliščino v smislu 42. člena KZ SFRJ, česar pa sodišče ni storilo; sodišče bi torej lahko izreklo obsojenki pogojno obsodbo in bi bil s tem povsem dosežen namen kaznovanja. V tem delu torej zagovornik izpodbija sodbo glede izrečene kazni, pri tem pa lahko ugotovimo, da je bila kazen izrečena v zakonitih okvirih in torej ni prišlo do kršitve kazenskega zakona. Vprašanje primernosti izrečene kazni in uveljavljanje znižanja izrečene kazni zaradi novih okoliščin ni moč reševati v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe, temveč le v postopku za izredno omilitev kazni, če so podani pogoji iz 412. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podani razlogi iz 427. člena ZKP, zato je zahtevo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

Uporaba določb ZKP in KZ SFRJ temelji na 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).