Jedro

Ker je prvostopenjska sodba v zavrnilnem delu izreka glede razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pravnomočna, je bilo potrebno izpodbijani del o odpravi izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in vrnitvi zadeve v ponovno upravno odločanje spremeniti in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti.

V pravni standard dolgotrajnosti in nesorazmernosti težav pri ugotavljanju dejanskega stanja iz 82. člena ZDSS-1 (po katerem lahko sodišče v primeru, če tožbenemu zahtevku ugodi, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami) ni mogoče uvrstiti diagnostične obdelave. Pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov namreč sodišče lahko presoja le ob upoštevanju razpoložljive listinske medicinske dokumentacije, razpoložljive do izdaje drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne upravne odločbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 8. 10. 2009 in št. ... z dne 3. 6. 2009, se zavrne."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo zavrnilni odločbi št. ... z dne 8. 10. 2009 in št. ... z dne 3. 6. 2009 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje (I. točka izreka). Hkrati je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravico do invalidske pokojnine, zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper I. točko izreka prvostopenjske sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo in zavrnitev zahtevka na odpravo izpodbijanih upravnih aktov. Z zaključkom sodišča, da so za popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebne dodatne preiskave v smeri, ali pri tožniku obstaja KOPB, ker da bi bilo to pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, zaradi česar sta izpodbijana zavrnila upravna akta odpravljena in vrnjena v ponovno upravno odločanje, se tožena stranka ne strinja. Meni, da so takšna napotila v nasprotju s Pravilnikom o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter Seznamom obvezne medicinske dokumentacije za uveljavljanje pravic na podlagi invalidnosti in preostale delovne zmožnosti. Poudarja, da je v navedenem seznamu izrecno določeno, da mora pri bolezni dihal medicinska dokumentacija zajemati izvide pulmologa, ki potrjujejo diagnozo bolezni, priložena pa mora biti tudi ocena uspeha zdravljenja in navedene trajne posledice bolezni. Pri bolezni spodnjih dihal mora medicinska dokumentacija zajemati RTG pc, EKG, izvide preiskav za oceno pljučne funkcije, alergološko testiranje s standardnimi alergeni in alergeni delovnega mesta, serološke preiskave, bronhoskopijo, citologijo in histologijo. V postopku ocenjevanja invalidnosti se opravlja zgolj osebni pregled, med tem ko opravljanje preiskav, obrazložitev rezultatov opravljenih preiskav, mnenja o uspehu zdravljenja in progonozi bolezni vanj ne spadajo, pač pa v pristojnost ustreznega specialista, ki zavarovanca zdravi. Rezultatov spirometrije in drugih testiranj pljučne funkcije, ki bi datirali po 8. 10. 2009, v tem sodnem postopku niti ne bi bilo mogoče uporabiti, saj so upoštevni le izvidi do izdaje dokončnega posamičnega upravnega akta.

Poudarja še, da bi moralo sodišče svojo sodno odločbo opreti na izvedensko mnenje z dne 6. 6. 2012 in ustno izpoved obeh izvedencev na glavni obravnavi 19. 9. 2013, iz katerih nedvomno izhaja, da diagnoza KOPB temelji na napačnih rezultatih spirometrije, opravljene v A., in da v času obravnavanja na IK 1 in IK 2 ni izkazane I. niti II. kategorije invalidnosti. Hkrati poudarja, da druge točke izreka prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov za odločitev, in da obstaja celo nasprotje med prvo in drugo točko izreka sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno poudarja, da ima II. točka izreka izpodbijane sodbe o zavrnitvi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine takšne pomanjkljivosti, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker odločitev nima nikakršne obrazložitve. V tem delu je dejansko prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), vendar je sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka pravnomočna. Tožnik, ki bi ta del sodbe lahko izpodbijal, pritožbe sploh ni vložil, tožena stranka pa izpodbija le I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, kar je logično glede na to, da ob zavrnilnem izreku II. točke ne bi mogla izkazati pravnega interesa za uveljavljanje rednega pravnega sredstva. Pravnomočnost pa v skladu s 158. členom Ustave RS pomeni nespremenljivost pravnega razmerja. Kljub temu, da prvostopenjska sodba za II. točko izreka nima razlogov, bi jo bilo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi in še to le v primerih, po postopku ter na način, določen v zakonu.

Že zaradi pravnomočne zavrnitve zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, iz razlogov navedenih v prejšnji točki, pa sodba o delu zahtevka, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov ne more izpasti tako, kot izhaja iz izpodbijane I. točke izreka. Za sodne postopke pred delovnim in socialnim sodiščem velja, da gre za spor polne jurisdikcije. Pomeni, da sodišče ob presoji, da izpodbijani upravni akti niso pravilni in zakoniti, le-te odpravi in praviloma samo odloči o vtoževani pravici. Le izjemoma, ko ugotovi, da dejansko stanje v predsodnem postopku ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko glede na 82. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne v ponovno upravno odločanje. V pravni standard dolgotrajnosti ali nesorazmernosti težav pri ugotavljanju dejanskega stanja pa ni mogoče uvrstiti diagnostične obdelave, četudi bi bila ta morebiti potrebna za oceno invalidnosti. Sodišče namreč lahko v sodno socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov le ob upoštevanju listinske medicinske dokumentacije, kakršna je bila razpoložljiva do izdaje drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta. Vsa novejša listinska medicinska dokumentacija je vedno lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka, kot pravilno opozarja tožena stranka. Iz navedenih razlogov zaradi dvoma v pristnost rezultatov diagnosticiranja KOPB v A. za katero je izvedenski organ tako v pisnem izvedenskem mnenju kot z izpovedjo na glavni obravnavi, navedel tehtne strokovno medicinske argumente, ni zakonske podlage za vračanje zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje, kaj šele za odrejanje diagnostične preiskave za eventuelno potrditev ali ovrženje kroničnega obolenja dihal druge stopnje (KOPB II).

Glede na skladni mnenji IK 1 in IK 2 z dne 28. 5. 2009 oz. 10. 8. 2009, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni od 9. 10. 2007 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem, psihofizično nezahtevnem delovnem mestu s premeščanjem bremen do 5 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez prisotnosti hlapov, kemikalij, prahu in dima ter ne na višini, kar je bilo v sodnem postopku z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja le še dodatno potrjeno, bi lahko prvostopenjsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava in dejstvu, da je sočasno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, zaključilo le, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Postopati bi moralo po 1. odstavku 81. člena ZDSS-1 in ob dejanskem stanju v konkretni zadevi tudi tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov zavrniti. Ker tega ni storilo, zavrnilni del sodbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in pravici do invalidske pokojnine, pa je že pravnomočen, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in ob uporabi 358. člena ZPP izpodbijano I. točko izreka spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.