Jedro

Verjetno je izkazano, da je najemna pogodba med tožečo stranko in R. d.o.o. prenehala najkasneje zaradi odpovedi stečajnega upravitelja R. d.o.o. - v stečaju, s tem pa je tudi verjetno izkazano, da je prenehala tudi podnajemna pogodba med R. d.o.o. kot najemodajalcem in toženo stranko kot podnajemnikom. Noben predpis, še posebej pa ne ZFPPIPP, pa ne določa, da bi se v takem primeru najemna pogodba prenesla na podnajemnika.

S tem ko stranka izpodbija poslovni odnos, ki je lahko podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uveljavlja tudi dejstvo, da listina, ki naj bi bila podlaga za izdajo sklepa, sploh ne predstavlja verodostojne listine. Pri tem se bo dejstvo, ali je bil sklep o izvršbi res izdan na podlagi verodostojne listine, lahko preverjalo šele v pravdnem postopku, kar pa pomeni, da ga je treba preveriti tudi v primeru, da tožeča stranka kot upnik predlaga izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo.

S tem, ko je tožena stranka verjetno izkazala, da bo verjetno sklep o izvršbi v naložitvenem delu razveljavljen, prav tako je tudi izkazala, da ne obstaja tak obligacijski odnos med strankama, ki bi temeljil na kaki listini, je izkazala, da niso izpolnjene predpostavke za izdajo predhodne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 12.11.2012 razveljavi, predlog za zavarovanje s predhodno odredbo pa zavrne tudi v preostalem delu.

II. Razveljavijo se opravljena izvršilna dejanja, s katerimi je bilo odrejeno:

1. Prepoved vsem organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka odprt račun, da ne smejo toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplačati z njenega računa denarnega zneska, za katerega je bila odrejena predhodna odredba z dne 12.11.2012, zlasti pa: - A. d.d., pri kateri ima tožena stranka odprt račun s št. …., - V. d.d., pri kateri ima tožena stranka odprt račun s št. ... in - P. d.d., pri kateri ima tožena stranka odprt račun s št. ....

2. Predznamba zastavne pravice pri toženi stranki lastnih nepremičninah v korist tožeče stranke P. d.o.o., MŠ: 000, in sicer: - posamezni del stavbe št. 1 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 2 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 4 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 8 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 9 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 10 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 13 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 14 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 15 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 16 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do celote, - posamezni del stavbe št. 17 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do 6831/10000 in - posamezni del stavbe št. 18 v stavbi št. 1566 k.o. X (ID znak 000), do 9016/10000. III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki njene stroške postopka zavarovanja v višini 733,80 EUR, v primeru zamude pa še zakonite zamudne obresti za čas od 9. dne po prejemu tega sklepa do plačila.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper 12.11.2012 izdano predhodno odredbo (I. točka izreka), odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se določila ZPP uporabljajo na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zavrne predlog za zavarovanje ter razveljavi izvršilna dejanja, podrejeno pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o zavarovanju s predhodno odredbo na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (delno je predlog zavrnilo), pri čemer je štelo, da je podana domneva v smislu 257. člena ZIZ v skladu s 1. alinejo 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ, torej domneva, da je izkazana nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ugovor zoper izdani sklep je sodišče prve stopnje zavrnilo. Navedlo je, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikala obstoj obligacijskega razmerja, tožeča stranka pa je predložila listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

6. Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da med pravdnima strankama obstaja poslovno razmerje, in to na podlagi predloženih najemnih pogodb. Tožena stranka je najemno pogodbo sklenila z družbo R. d.o.o. N. m. in ne s tožečo stranko. R. d.o.o. je imel najemno pogodbo sklenjeno s tožečo stranko kot najemodajalcem, to pogodbo pa je R. d.o.o. odpovedal, najprej je za to vložil tožbo, nato pa jo je odpovedal v skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), kar med strankama ni sporno. Tožena stranka je poslovni prostor oddala v podnajem, v razmerju s tožečo stranko pa je imela tožena stranka položaj podnajemnika. Pri tem pa sta tako tožeča stranka kot sodišče prve stopnje spregledala določilo 2. odstavka 32. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list RS, št. 18/74 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPSPP): s prenehanjem najemne pogodbe preneha tudi podnajemna pogodba. Tako je verjetno izkazano, da je najemna pogodba med tožečo stranko in R. d.o.o. prenehala najkasneje zaradi odpovedi stečajnega upravitelja R. d.o.o. - v stečaju, s tem pa je tudi verjetno izkazano, da je prenehala tudi podnajemna pogodba med R. d.o.o. kot najemodajalcem in toženo stranko kot podnajemnikom. Noben predpis, še posebej pa ne ZFPPIPP, pa ne določa, da bi se v takem primeru najemna pogodba prenesla na podnajemnika. Tudi določilo 31. člena ZPSPP ne ureja situacije, kot je obravnavana, saj ni prišlo do prenosa lastninske pravice ali pravice uporabe (pri tem je treba opozoriti, da gre za zelo star zakon, izdan še v času družbene lastnine, in na to se nanaša določilo o prenosu pravice uporabe); zato nikakor tožeča stranka ni mogla vstopiti v položaj najemodajalca v razmerju s toženo stranko na podlagi tega določila.

7. Pri tem 12. člen ZPSPP tudi izrecno določa, da mora biti najemna pogodba pisna, pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, pa ni veljavna in najem nastane šele s pisno pogodbo med najemodajalcem in najemnikom. Dopisa R. d.o.o., s katerim je ta toženo stranko kot podnajemnika 31.5.2010 obvestil, da bo tožena stranka s 1.6.2010 vzpostavila direktno najemno razmerje z lastnikom – tožečo stranko, na osnovi tega bo za junij in naprej najemnine zaračunavala tožeča stranka (priloga A9), ne predstavlja najemne pogodbe med pravdnima strankama. Predstavlja le opozorilo, da bo treba najemno razmerje šele urediti. Prav tako sklenitve take pogodbe ne predstavlja korespondenca med strankama, ki jo je predložila tožeča stranka in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Tožena stranka je očitno želela urediti razmerje s tožečo stranko, ko ji je 17.9.2010 pisala, da od nje še ni prejela dokumentacije (aneksa) in ne računa za najemnino, zato bi želela to čim prej urediti; prosila je za pripravo vse potrebne dokumentacije ali telefonsko obvestilo, kaj in kako naprej (priloga B5). Vendar pa iz nobene od predloženih listin ne izhaja, da bi pravdni stranki sklenili pisno najemno pogodbo, o kateri sta se sicer pogajali, pogajali sta se tudi o plačilu vtoževane terjatve. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil dodatek 1 k pogodbi o najemu poslovnega prostora z dne 22.6.2009 (prilogi A8 in B4) sklenjen med pravdnima strankama in da je bil podpisan in ožigosan s strani obeh pravdnih strank, je protispisna. Iz te listine namreč jasno izhaja, da sta jo sklenila R. d.o.o. in tožena stranka, ne pa pravdni stranki. Zato ni verjetno izkazan obstoj najemnega razmerja med pravdnima strankama, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ko uveljavlja zgoraj navedeno domnevo iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ, kar je kot nosilni razlog za zavrnitev ugovora zoper sklep o zavarovanju s prehodno odredbo upoštevalo sodišče prve stopnje.

8. Tožena stranka sicer smiselno priznava uporabo poslovnih prostorov, za katere sama trdi, da jih oddaja v podnajem, iz česar naj bi imela sama terjatve do svoje najemnice (to terjatev je ponudila v zavarovanje vtoževane terjatve). Vendar pa uporaba tujih prostorov v svojo korist še ne ustvarja pravice do izdaje fakture v smislu 23. člena ZIZ. Faktura je namreč knjigovodska listina, ki se nanaša na posamično opravljen promet blaga ali storitev, uporaba stvari v tujo korist pa ni promet blaga in storitev in ne predstavlja poslovnega dogodka. Vtoževani računi tako ne morejo predstavljati faktur oziroma verodostojnih listin, kar je tožena stranka uspešno izkazala za verjetno, nasprotno pa tožeča stranka ni izkazala za verjeten obstoj takega obligacijskega razmerja, ki je podlaga za izdajo sklepa na podlagi verodostojne listine in na zgoraj navedeni domnevi utemeljeno predhodno odredbo. Po vsebini tako ne gre za terjatev, izterjavi katere je namenjen postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki služi hitri izterjavi sprejetih pogodbenih obveznosti, ne pa izterjavi drugih obveznosti, za katere sploh ni podlage za izstavitev fakture.

9. Tožeča stranka torej ni izkazala verjetnosti obstoja najemnega razmerja med pravdnima strankama (pri tem ZPSPP določa, da je s prenehanjem najemne pogodbe med tožečo stranko in R. d.o.o. prenehala tudi (pod)najemna pogodba med R. d.o.o. in toženo stranko), iz razmerja uporabe njene nepremičnine v korist tožene stranke pa fakture kot verodostojne listine sploh ne more izstaviti.

10. Pri tem pa je pomembno, da se v primeru postopka na podlagi verodostojne listine ob ugovoru, ki izpodbija naložitev plačila terjatve, postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odstavek 62. člena ZIZ). V postopku na podlagi verodostojne listine izvršilno sodišče tudi ne razpolaga z listinami, ki so podlaga terjatve, kar pomeni, da jih niti ne more preveriti, ali izpolnjujejo pogoj, da gre res za verodostojne listine v smislu 23. člena ZIZ. S tem ko stranka izpodbija poslovni odnos, ki je lahko podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uveljavlja (tako kot v obravnavanem primeru) tudi dejstvo, da listina, ki naj bi bila podlaga za izdajo sklepa, sploh ne predstavlja verodostojne listine. V kolikor sodišče v takih primerih ugotovi, da je temu res tako in da zato ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga, razveljavi s sklepom plačilni nalog in začne po pravnomočnosti sklepa z obravnavanjem glavne stvari (1. odstavek 437. člena ZPP). Ob sedanji ureditvi izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine pa to pomeni, da sodišče tako ravna tudi v primeru, ko je bil tak ugovor vložen zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Pri tem se bo dejstvo, ali je bil sklep o izvršbi res izdan na podlagi verodostojne listine, lahko preverjalo šele v pravdnem postopku, kar pa pomeni, da ga je treba preveriti tudi v primeru, da tožeča stranka kot upnik predlaga izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo. Enako je odločilo že Višje sodišče v Ljubljani v zadevi z opr. št. I Cpg 657/2008 z dne 6.8.2008, ko je sicer obrazložilo, da sodišče v postopku zavarovanja s predhodno odredbo preveri, ali je verodostojna listina, ki je podlaga predlogu za izvršbo, res menica oziroma ali iz nje izhaja menična zaveza dolžnika in ali je zato podana domneva po 2. alineji 1. odstavka 258. člena ZIZ.

11. Tožena stranka je v obravnavani zadevi kot verjetno izkazala utemeljenost tega ugovora, zato je tudi verjetno izkazano, da bo moralo sodišče prve stopnje razveljaviti naložitveni del sklepa o izvršbi, s tem pa je verjetno izkazala, da bo odpadla podlaga za izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo.

12. S tem, ko je verjetno izkazala, da bo verjetno sklep o izvršbi v naložitvenem delu razveljavljen, prav tako je tudi izkazala, da ne obstaja tak obligacijski odnos med strankama, ki bi temeljil na kaki listini (kot je navedeno že zgoraj, lahko gre za obveznost plačila zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist, vendar to ni tak poslovni odnos, ki vzpostavlja domnevo nevarnosti iz 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ), je izkazala, da niso izpolnjene predpostavke za izdajo predhodne odredbe. Zato je višje sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o zavarovanju s predhodno odredbo razveljavilo in zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe, razveljavilo pa je tudi vsa opravljena izvršilna dejanja.

13. Zato je višje sodišče odločilo tudi o stroških postopka zavarovanja s predhodno odredbo (6. odstavek 163. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Tožena stranka je uspela v tem postopku v celoti, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške tega postopka zavarovanja, in sicer: nagrada za pritožbo po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) 564,00 EUR, stroški po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, 20 % DDV v znesku 116,80 EUR in taksa za pritožbo 33,00 EUR. Stroškov ugovora zoper sklep o zavarovanju tožena stranka ni priglasila.

14. Tožeča stranka, ki v postopku zavarovanja ni uspela, bo morala sama nositi stroške postopka zavarovanja – tako stroške postopka na prvi stopnji kot tudi stroške odgovora na pritožbo.