Jedro

Odstop od pogodbe pomeni njeno razdrtje, zaradi česar sta stranki v skladu s 111. členom OZ prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če pa je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. V trenutku odstopa banke od pogodbe le-ta zato ni več imela terjatve na izpolnitev pogodbe, temveč zgolj še terjatev na povračilo posojenega zneska denarja, tj. glavnice po pogodbi, zmanjšane za že plačane obroke, ter pravico do povračila morebitne škode. Od trenutka odstopa banke od pogodbe, namreč tožeča stranka, na katero je z izplačilom zavarovalnine prešla terjatev banke, plačila takšnih obresti ne more več utemeljevati na pogodbenem temelju. Banka in posledično tožeča stranka, ki je zaradi nastopa zavarovalnega primera in plačila zavarovalnine vstopila v njene pravice v razmerju do tožene stranke, pa je upravičena od dolgovanih denarnih zneskov zahtevati zakonske zamudne obresti. Takšna pravna diagnoza primera ima torej za posledico zaključek, da tožena stranka banki in sedaj tožeči stranki ni dolgovala glavnice ter stranskih terjatev, temveč dve glavnici (eno za vračilo posojenega denarnega zneska zaradi odpadlega pravnega temelja in eno iz naslova povračila škode) ter stransko terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Glede na pojasnjeno, za vračunavanje delnega plačila ni več mogoče uporabiti zgolj določbe 288. člena OZ, temveč je treba upoštevati tudi določbo 287. člena OZ, v skladu s katero se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, ob odsotnosti sporazuma upnika in dolžnika o vračunavanju, kakor tudi dolžnikove izjave o vračunavanju, ter ob obstoju okoliščine, da je hkrati zapadlo več obveznosti, pri čemer so vse enako (ne)zavarovane, dolžniku so vse v enako breme, nastale pa so tudi istočasno, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v 1. točki izreka ter v drugi alineji 2. točke izreka tako, da se znesek 3.029,32 EUR (725.946,00 SIT) zniža za 41,28 EUR (9.891,22 SIT), to je na znesek 2.988,04 EUR (716.054,78 SIT), v prvi alineji 2. točke izreka tako, da se znesek 39,46 EUR (9.455,80 SIT) zviša za 41,28 EUR (9.891,22 SIT), to je na znesek 80,74 EUR (19.347,02 SIT).

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je plačilni nalog I Pl 226/2006 z dne 08. 05. 2006 ohranilo v veljavi v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na izpolnitev tožbenega zahtevka za znesek 3.029,32 EUR (725.946,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 04. 2003 do plačila in v 2. točki, razveljavilo pa v 1. točki v delu, ki se nanaša na izpolnitev tožbenega zahtevka za znesek 39,46 EUR (9.455,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 03. 2003 do plačila in za zakonske zamudne obresti od prisojenih 3.029,32 EUR (725.946,00 SIT) za čas od 20. 03. 2003 do 04. 04. 2003 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 97,39 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče nepravilno odločilo o ugovoru zastaranja. Mesečne obveznosti po pogodbi niso bili obroki, temveč anuitete, za katere velja triletni zastaralni rok. Nadalje vztraja, da iz 7. člena pogodbe ne izhaja, da lahko banka brez vedenja tožene stranke in njenega soglasja odstopi terjatev zavarovalnici. Banka ni nikdar zahtevala od tožene stranke plačila celotnega dolga, pač pa je brez vednosti odstopila terjatev tožeči stranki. Iz opomina pred tožbo z dne 01. 12. 2003 je razvidno, da je tožeča stranka do tedaj natekle zamudne obresti (že takrat so znašale 102.905,20 SIT in ne skupno 6.497,10 SIT oziroma 2.981,10 SIT, kot navaja sodba) prištela h glavnici, ki jo je zahtevala od tožene stranke. Sodišče pri izračunu ni upoštevalo že prištetih zamudnih obresti in je obenem tudi neupravičeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca za pravilen izračun dolžnega zneska. Sodišče je posledično zmotno prisodilo zamudne obresti od 05. 04. 2003, čeprav bi bilo treba glede na podatke v spisu odločiti drugače in bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti kvečjemu od vložitve predloga za izdajo plačilnega naloga.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka 11. 12. 2001 sklenila kreditno pogodbo z B.D., na podlagi katere je najela kredit v višini 980.000,00 SIT. Prav tako ni bilo sporno, da je bil kredit za primer neplačevanja zavarovan pri toženi stranki ter da je banka zaradi toženkinega neizpolnjevanja obveznosti odstopila od kreditne pogodbe. V pritožbenem postopku tožena stranka tudi ne izpodbija ugotovitve, da je bilo stanje neodplačanega kredita na dan 31. 12. 2002 (začetna glavnica izposojenega zneska, zmanjšana za plačane obroke) 849.277,30 SIT, na dan prijave zavarovalnega primera (27. 01. 2003) pa je banka stanju dolga tožene stranke prištela še 11.237,20 SIT realnih in revalorizacijskih obresti ter 2.020,80 SIT zamudnih obresti. Tožena stranka je 14. 02. 2003 na račun banke izvedla delno plačilo v višini 136.589,00 SIT, nakar je 25. 02. 2003 tožeča stranka zaradi prijave zavarovalnega primera s strani banke, le-tej plačala zavarovalnino in toženo stranko obvestila o prehodu terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi delnega plačila obveznosti tožene stranke lahko prešla na tožečo stranko zgolj ustrezno zmanjšana terjatev banke. Vendar je zaradi zmotne ocene pravne narave terjatve banke v trenutku odstopa od kreditne pogodbe, zmotno vračunalo delno plačilo tožene stranke, posledično pa tudi zmotno presodilo utemeljenost njenega ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je glede na razloge izpodbijane sodbe namreč implicitno štelo, da tožena stranka tudi po odstopu banke od kreditne pogodbe le-tej (oziroma tožeči stranki) dolguje izpolnitev po pogodbi, zaradi česar je uporabilo pravilo iz 288. člena OZ, v skladu s katerim se v primeru, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Na takšen način je ugotovilo, da toženka dolguje 725.946,00 SIT iz naslova neodplačanega kredita, glede takšne terjatve tožeče stranke pa je zaključilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, saj je tožena stranka po kreditni pogodbi dolgovala obroke in ne anuitete, zaradi česar se petletni splošni zastaralni rok od pretrganja zastaranja z delnim plačilom 14. 02. 2003 do vložitve predloga za izdajo plačilnega naloga 05. 04. 2006 še ni iztekel. 8. Vendar sodišče druge stopnje opozarja, da pomeni odstop od pogodbe njeno razdrtje, zaradi česar sta stranki v skladu s 111. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (2) prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če pa je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. V trenutku odstopa banke od pogodbe le-ta zato ni več imela terjatve na izpolnitev pogodbe, temveč zgolj še terjatev na povračilo posojenega zneska denarja, tj. glavnice po pogodbi, zmanjšane za že plačane obroke, ter pravico do povračila morebitne škode. Na takšni podlagi je posledično sodišče druge stopnje tudi utemeljilo njen zahtevek za plačilo realnih in revalorizacijskih obresti v skupni višini 11.237,20 SIT, saj naveden znesek očitno predstavlja pozitivni pogodbeni interes banke. Od trenutka odstopa banke od pogodbe, namreč tožeča stranka, na katero je z izplačilom zavarovalnine prešla terjatev banke, plačila takšnih obresti ne more več utemeljevati na pogodbenem temelju. Banka in posledično tožeča stranka, ki je zaradi nastopa zavarovalnega primera in plačila zavarovalnine vstopila v njene pravice v razmerju do tožene stranke, pa je upravičena od dolgovanih denarnih zneskov zahtevati zakonske zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ), kar je tudi storila.

9. Takšna pravna diagnoza primera ima torej za posledico zaključek, da tožena stranka banki in sedaj tožeči stranki ni dolgovala glavnice ter stranskih terjatev, temveč dve glavnici (eno za vračilo posojenega denarnega zneska zaradi odpadlega pravnega temelja in eno iz naslova povračila škode) ter stransko terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Glede na pojasnjeno, za vračunavanje delnega plačila z dne 14. 02. 2003 ni več mogoče uporabiti zgolj določbe 288. člena OZ, temveč je treba upoštevati tudi določbo 287. člena OZ, v skladu s katero se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, ob odsotnosti sporazuma upnika in dolžnika o vračunavanju, kakor tudi dolžnikove izjave o vračunavanju, ter ob obstoju okoliščine, da je hkrati zapadlo več obveznosti, pri čemer so vse enako (ne)zavarovane, dolžniku so vse v enako breme, nastale pa so tudi istočasno, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.

10. Upoštevajoč pojasnjeno, je treba zato delno plačilo v višini 136.589,00 SIT, v skladu z 288. členom OZ, najprej vračunati v znesek zakonskih zamudnih obresti (2.020,80 SIT), preostanek v višini 134.568,20 SIT pa vračunati tako, da se sorazmerno porazdeli na oba zneska glavnic. To v konkretnem primeru pomeni, da se terjatev iz naslova vračila posojenega, a neodplačanega zneska v višini 849.277,30 SIT zmanjša za 99% zneska 134.568,20 SIT, tj. na 716.054,78 SIT, terjatev iz naslova povračila škode v višini 11.237,20 SIT, pa zmanjša za 1% zneska 134.568,20 SIT, tj. na 9.891,52 SIT.

11. Ker pa odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (3. odstavek 352. člena OZ), je treba za terjatev v znesku 9.891,52 SIT uporabiti triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 347. člena OZ, ki velja za terjatev iz naslova obresti, saj je tožeča stranka na takšen način tudi smiselno ovrednotila svojo škodo. Navedeno pomeni, da je terjatev iz tega naslova kljub delnemu plačilu dne 14. 02. 2003, ki je pretrgalo zastaranje, do dneva vložitve predloga za izdajo plačilnega naloga 05. 04. 2006, že zastarala. Tožena stranka pa je tako dolžna tožeči stranki, za katero v razmerju do tožene stranke kot odgovorne za nastanek zavarovalnega primera velja enak zastaralni rok, kot za zavarovanca (6. odstavek 357. člena OZ), zgolj še znesek 2.988,04 EUR (716.054,78 SIT).

12. Pri tem pa ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje od dolgovanega denarnega zneska zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti tožeči stranki od 05. 04. 2003. Tožena stranka je bila namreč v razmerju do tožeče stranke v skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ v zamudi od trenutka izteka 15-dnevnega paricijskega roka, ki ji ga je tožeča stranka kot upnik določila v obvestilu o spremembi upnika, s katerim jo je pozvala na plačilo dolga in ki ga je tožena stranka prejela 03. 03. 2003. Ker so obresti, ki so se natekle od prisojenega zneska od 20. 03. 2003 (od katerega je tožeča stranka v tej pravdi zahtevala njihovo plačilo) do 05. 04. 2003 že zastarale (triletni zastaralni rok se je namreč do vložitve predloga za izdajo plačilnega naloga 05. 04. 2006 že iztekel), je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožeči stranki od prisojenega zneska zakonske zamudne obresti od 05. 04. 2003 dalje in ne šele od vložitve predloga za izdajo plačilnega naloga tako, kot se zavzema tožena stranka v pritožbi.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o tem, da pogodbeni statut tožene stranke in banke ni izrecno določal pravice slednje, da terjatev odstopi tožeči stranki brez vednosti in soglasja tožene, zaradi česar naj bi bil zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Sodišče druge stopnje namreč opozarja, da vstopi zavarovalnica z izplačilom zavarovalnine v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi po samem zakonu (t. i. zakonita subrogacija, ki jo ureja 963. člen OZ). V primeru pogodbenega odstopa terjatve pa v skladu z določbo 417. člena OZ (enako tudi 436. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) (3) ob odsotnosti trditev, da je bil prenos prepovedan, tudi sicer soglasje in vednost dolžnika za njegov pravni učinek nista potrebna.

14. V skladu z zgoraj pojasnjenim, je sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je plačilni nalog I Pl 226/2006 z dne 08. 05. 2006 razveljavilo v 1. točki še za znesek 9.891,22 SIT (41,28 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 03. 2003 do plačila, posledično pa citirani plačilni nalog ohranilo v veljavi (zgolj) za znesek 2.988,04 EUR (716.054,78 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 04. 2003 do plačila ter v 2. točki izreka (5. alineja 358. člena ZPP). (4) V preostalem je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Ker kljub delni ugoditvi pritožbi tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu, sodišče druge stopnje ni imelo razloga za spremembo odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki temelji na določbi 3. odstavka 154. člena ZPP.

16. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v majhnem delu, pa je sodišče druge stopnje tudi odločilo, da sama krije svoje stroške s pritožbo (2. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (3) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl. (4) Sodišče je preračunalo tolarske zneske v ustrezne zneske v EUR po centralnem paritetnem tečaju 239,64 SIT za 1 EUR skladno s 1. odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006).