Jedro

Tožnik bi moral dokazati s pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku zoper drugega udeleženca prometne nesreče, da je bila škoda, ki jo je utrpel, povzročena s kaznivim dejanjem. Šele takrat bi sodišče moralo ugovor zastaranja terjatve preverjati tudi z uporabo 377. člena ZOR. Pisna ali ustna zahteva upnika, naj dolžnik izpolni obveznost, ne zadostuje za pretrganje zastaranja (391. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za materialno škodo (poškodovan avtomobil), ker je ugotovilo, da je terjatev zastarana. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprejelo je vse dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, predvsem 376. in 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V reviziji pooblaščenec tožeče stranke med drugim navaja: zoper tožnika je bila podana kazenska ovadba in na zahtevo tožilstva opravljena posamezna preiskovalna dejanja. Tožnik pa ni bil seznanjen z ustavitvijo kazenskega postopka, nikoli ni prejel nobenega sklepa s strani sodišča. Prepričan je bil, da postopek ni končan. Sodišče bi moralo izdati sklep o ustavitvi kazenskega postopka in tožnika napotiti, da odškodnino terja v civilni pravdi. Tožnik je bil obdolženec in mu sklep o ustavitvi preiskave ni bil poslan in je sodišče že z opustitvijo te vročitve kršilo Zakon o kazenskem postopku. Zaradi kršitve zakona, ki jo je storilo sodišče, pa tožnik ne more biti prikrajšan in je zato treba določilo 376. člena ZOR razlagati tako, kot je to zakonska intencija, sicer bo tožnik izigran, pa tudi vsakdo, ki se bo znašel v podobnem primeru. Ker določilo 376. člena ZOR obravnava zastaranje po subjektivnem kriteriju, ga je treba tudi tako razlagati. Začetek zastaralnega roka za odškodninsko terjatev iz naslova obveznega zavarovanja proti odgovornosti v prometu nasproti zavarovalnici je dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in storilca. Tožnik meni, da je zmotno stališče višjega sodišča, da se tožnik ne more sklicevati na daljši zastaralni rok, ker ni bil zoper nobenega udeleženca prometne nesreče uveden kazenski postopek. Predlaga revizijskemu sodišču, da ugotovi, da tožnikov zahtevek ni zastaral in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Tožeča stranka pravilno citira 376. člen ZOR ko trdi, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Pravilno tudi trdi, da je to subjektivni kriterij za začetek tega zastaralnega roka. Pri tem pa napačno razlaga uporabo citiranega določila za obravnavani primer. Prezre namreč bistveno ugotovitev postopka, ki v revizijskem preizkusu predstavlja neizpodbojno dejansko podlago preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP): kazenski postopek ni bil uveden niti zoper tožnika samega niti zoper drugega udeleženca prometne nesreče - zavarovanca tožene stranke. Ker torej škoda ni bila povzročena s kaznivim dejanjem, ni mogoče uporabiti 377. člena ZOR za zastaranje teka odškodninske terjatve v tem primeru. Tožnik bi moral dokazati s pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku zoper drugega udeleženca prometne nesreče, da je bila škoda, ki jo je utrpel, povzročena s kaznivim dejanjem. Šele takrat bi sodišče moralo ugovor zastaranja terjatve preverjati tudi z uporabo 377. člena ZOR. Pisna ali ustna zahteva upnika, naj dolžnik izpolni obveznost, ne zadostuje za pretrganje zastaranja (391. člen ZOR). Prav tako sta sodišči v postopku ugotovili, da je tožnik za škodo in za njenega povzročitelja izvedel isti dan, ko je do škode prišlo. To pomeni, da je zastaranje začelo teči naslednji dan, ko bi tožnik (oškodovanec) smel zahtevati povrnitev škode. Ker tek zastaranja ni bil pretrgan, je zastaralni rok iztekel tri leta kasneje. Tožba je bila vložena po izteku tega roka, zato sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili.

Revizija nima prav, da tožnik zaradi kršitve zakona, ki naj bi jo storilo sodišče, ni izvedel, da je preiskava ustavljena; in tudi ne, da bi ga sodišče moralo napotiti na pot civilne pravde za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Kot je bilo že poudarjeno, kazenski postopek sploh ni bil uveden. Ovadbo zoper tožnika je tožilec zavrgel. Tudi ni bila uvedena preiskava, ampak samo posamezna preiskovalna dejanja. Tožnik je bil zgolj osumljen storitve kaznivega dejanja. Sploh ni bil obravnavan kot oškodovanec in tudi zato ni bilo nobenega razloga, da bi ga sodišče napotilo na pot pravde.

Revizijsko sodišče je presodilo, da uveljavljani revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, zato je revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).