Jedro

V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.

V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti pravilno glasi: „Odločbi št. ... z dne 9. 5. 2014 in št. ... z dne 24. 1. 2014 se odpravita in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (I. tč. izreka), ki ni izpodbijan in je zato pravnomočen, zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo že izplačanega nadomestila za čas od 1. 5. 2012 do 31. 5. 2012. Z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe (II. tč. izreka) je le odpravilo v izreku te sodbe citirani upravni odločbi. Takšno sodbo utemeljuje z ugotovitvijo, da je bilo o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu že odločeno z odločbo iste št. z dne 28. 12. 1999, kar glede na 225. člen ZUP-a preprečuje ponovno odločanje o isti pravici, oziroma da je bilo o realizaciji pravice za obdobje od 2. 4. 2012 do 18. 4. 2012 odločeno z odločbo z dne 19. 4. 2012, o izplačevanju v nadaljnjem obdobju pa z odločbama z dne 31. 7. 2012 ter 1. 8. 2012. 2. Zoper ugoditveni del sodne odločbe, in sicer II. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga na njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Poudarja, da je glede na izpodbijana upravna akta sporna upravičenost do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Odprava odločb, sklicujoč se na poseg v pravnomočno odločitev z dne 28. 12. 1999 je materialnopravno zmotna. Z navedeno odločbo je bilo priznano in odmerjeno nadomestilo plače za čas čakanja od 17. 6. 1999 dalje. Z odločbo z dne 27. 10. 2009 je bil odmerjen sorazmerni del nadomestila od 16. 4. 2009 dalje in s tem aktom nadomeščena odločba z dne 28. 12. 1999. Zaradi takrat novih dejstev je bilo v novem upravnem postopku na novo odločeno o nadomestilu plače iz invalidskega zavarovanja(1). Že iz tega razloga ni pravilno razlogovanje sodišča o posegu v pravnomočno odločitev iz leta 1999, saj ta ne obstaja več.

Tako kot v odgovoru na tožbo se tudi v pritožbi nadalje sklicuje na obstoj pravnomočne odločbe z dne 19. 4. 2012, s katero je bilo s 1. 4. 2012 pravnomočno ustavljeno izplačevanje nadomestila. Od navedenega datuma dalje več ni šlo za upravičenje do izplačevanja sorazmernega dela nadomestila. Z izpodbijanima odločbama je bilo odločeno o upravičenju do nadomestila plače za čas čakanja v obdobju od 2. 4. 2012 do 18. 4. 2012 zaradi drugačnega statusa tožnika po datumu ustavitve izplačevanja. Ne gre za odločanje o pravnomočno priznani pravici, saj po 1. 4. 2012 upravičenje ni bilo podano. Stališče o posegu v pravnomočno priznano pravico je torej zmotno, kar ima za posledico zmotno uporabo 225. člena ZUP, čeprav za to ni podlage. Sodišče bi lahko presojalo le upravičenost do nadomestila v spornem obdobju, ki pa zaradi zavarovanja po 22. členu ZPIZ-1 in dejstev, ugotovljenih v predsodnem postopku, ni bila podana.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti drugostopenjske odločbe z dne 9. 5. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 1. 2014, s katero je izrečeno le, da se zavrne zahteva (vložena 15. 1. 2014) za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

5. Vendar navedenih odločb procesno pravno, niti materialno pravno ni mogoče preizkusiti.

Ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve, kot se da sklepati iz dela obrazložitve prvostopenjske sodbe, tožbenih navedb in nenazadnje zahteve, vložene v predsodnem upravnem postopku. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta nadalje ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz tovrstnih razlogov, in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku(2) (ZUP) o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta sicer pravilno odpravljena.

6. Prvostopenjsko sodišče načeloma pravilno razloguje, da pravnomočno priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo glede na 225. člen ZUP preprečuje ponovno odločanje o isti pravici. Vendar se pri tem nepravilno sklicuje na odločbo z dne 28. 12. 1999, ki je bila nadomeščena s prav tako pravnomočno odločbo z dne 27. 10. 2009 o izplačevanju sorazmernega dela denarne dajatve od 16. 4. 2009 dalje za čas, ko je bil zavarovanec zaposlen s krajšim delovnim časom. Na podlagi odločbe št. ... z dne 27. 10. 2009 je bil tožnik uživalec sorazmernega dela nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo do 1. 4. 2012. Z odločbo iste opr. št. z dne 19. 4. 2012 je bilo izplačevanje sorazmernega dela s 1. 4. 2012 pravnomočno ustavljeno, ker mu je prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu s krajšim delovnim časom.

7. Prej navedeno dejstvo, torej ustavitev izplačevanja sorazmernega dela denarne dajatve, ki je logična posledica prenehanja delovnega razmerja za krajši delovni čas od polnega v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, pa kaže na to, da bi v obravnavanem predsodnem postopku bilo lahko kvečjemu odločano o pravici do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo za obdobje od 2. 4. 2012 do 18. 4. 2012, ko je bil tožnik na zavodu za zaposlovanje prijavljen za poln in ne le krajši delovni čas. Pritožba tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo o odpravi izpodbijanih upravnih aktov zato ni utemeljena.

8. Toženčevi pritožbi je potrebno delno ugoditi le iz razloga, na katerega je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Torej zaradi pomanjkljivosti sodnega in predsodnega upravnega postopka, saj je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve pomanjkljivo razčiščeno in posledično ni mogoč niti preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje(3) , še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele na to lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu(4) od 2. 4. do 18. 4. 2012. 9. Da bo lahko ugotovljena pomanjkljivost odpravljena, in ker ob sicer pravilni odpravi izpodbijanih upravnih odločb, 82. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(5) , ki bi moral biti, ni bil v celoti uporabljen, saj zadeva ni vrnjena v ponovno upravno odločanje, (niti sodišče ni samo razsodilo o sporni denarni dajatvi kljub temu, da pri reševanju socialnih zadev gre praviloma za spor polne jurisdikcije), je bilo potrebno pritožbi iz tega razloga delno ugoditi in zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje. Zaradi jasnosti in popolnosti izreka sodne odločbe je pritožbeno sodišče na temelju 358. člena v zvezi s 1. odst. 351. členom Zakona o pravdnem postopku(6) (ZPP), izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

10. V ponovljenem upravnem odločanju bo potrebno dopolniti upravni postopek v nakazani smeri. Ugotoviti bo potrebno, ali je bil tožnik v obdobju od 2. 4. do vključno 18. 4. 2012 dejansko uživalec nadomestila za brezposelnost. V kolikor bi se izkazalo nasprotno, bo potrebno ob uporabi 389. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(7) (ZPIZ-2), ki odkazuje na uporabo prej veljavnih predpisov, tožniku priznati pravico do izplačila denarne dajatve tudi za sporno obdobje, v nasprotnem primeru pa takšno njegovo zahtevo za vtoževano obdobje, zavrniti.

(1) Izrek navedene odločbe se glasi na izplačevanje sorazmernega dela denarnega nadomestila plače. (2) Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami.

(3) Z dne 21. 5. 2012 o zavrnitvi vpisa v evidenco brezposelnih in z dne 3. 8. 2012 o zavrnitvi zahteve za denarno nadomestilo med brezposelnostjo.

(4) Ki je pogojeno z vsakokratnim statusom zavarovanca, torej zaposlenostjo ali nezaposlenostjo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, kot v op. 1 pritožbe pravilno razloguje tožena stranka sama.

(5) Ur. l. RS, št. 2/2004. (6) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (7) Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami.