Jedro

Izguba v poslovanju kot tudi finančna nelikvidnost sama po sebi ne more predstavljati pravno upoštevne spremenjene okoliščine. Lahko se kaže samo kot posledica nastopa spremenjenih okoliščin, ne pa kot takšna okoliščina sama. Pri institutu spremenjenih okoliščin je bistvenega pomena kriterij uravnoteženosti interesov obeh pogodbenih strank. Stranka pogodbe, ki ni dala vsaj toliko, kot je dobila, se na nepravičnost ohranitve pogodbe v veljavi, ne more uspešno sklicevati.

Eventualna nasprotna tožba je dopustna. Ker predstavlja obrambno sredstvo tožene stranke, ima tožena stranka mnogokrat pravni interes za nasprotno tožbo le v primeru, če bo zahtevku iz tožbe ugodeno. Breme neizpolnitve pogoja pri vložitvi pogojne nasprotne tožbe nosi njen vložnik.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep o nedovolitvi spremembe tožbe se zavrne in se izpodbijani sklep (v 1. točki izreka) potrdi.

2. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (v 2. točki izreka) potrdi.

3. Pritožbi zoper stroškovni del sodbe se ugodi in se izpodbijana 3. točka izreka sodbe spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.179,81 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 316,32 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da spremembe tožbe ne dovoli in da se bo razširjeni tožbeni zahtevek izločil v posebno obravnavanje pod opr. številko VIII Pg 4027/09; tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju, sklenjeno med pravdnima strankama dne 20.8.2002, pa je zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 5.341,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodno odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno odločbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba, razen glede odločitve o pravdnih stroških, ni utemeljena.

Vrsto in obliko sodnih odločb določa zakon. S sodbo sodišče (meritorno) odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve (1. odstavek 310. člena ZPP), vse ostale odločitve pa se sprejemajo s sklepom. Razlikovanje med sodbo in sklepom je torej enostavno, in že iz tega razloga sodišču ni treba posebej pojasnjevati poimenovanja svoje odločitve. Poleg tega gre za procesni formalizem, katerega nepoznavanje s strani strank običajno nima nobenega vpliva na njihov procesni položaj. V konkretnem primeru je sicer sodišče napačno poučilo stranki, da pritožbe zoper sklep ni, saj za takšno odločitev ni zakonske podlage (363. člen ZPP), vendar pa stranki zaradi napačnega pravnega pouka niso nastale nobene škodljive posledice.

S sklepom, da spremembe tožbe ne dovoli, sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s 185. členom ZPP, ki določa, da lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožeča stranka je s spremembo tožbe poleg prvotnega zahtevka za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, uveljavljala nov denarni dajatveni zahtevek iz naslova pokrivanja izgube na projektu, dogovorjenem s pogodbo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se pravna in dejanska podlaga obeh zahtevkov v tolikšni meri razlikuje, da njuna skupna obravnava ne ustreza v 185. čl. ZPP določenemu kriteriju smotrnosti. Pri prvem zahtevku predstavlja bistveno dejansko vprašanje obstoj spremenjenih okoliščin, pri dodatnem zahtevku pa izguba v poslovanju tožeče stranke. Če obravnavanje dodatnega zahtevka v isti pravdi zahteva pretresanje in ugotavljanje povsem drugih dejanskih in pravnih vprašanj, potem bi njuno skupno obravnavanje v isti pravdi kvečjemu zavleklo sprejem odločitve, ki naj bi dokončno uredila razmerja med strankama.

Četudi je tožeča stranka kot spremenjeno okoliščino v smislu 1. odstavka 112. člena OZ uveljavljala tudi izgubo v poslovanju, pa le-tej takšne pravne narave ni mogoče priznati. Izguba v poslovanju gospodarskega subjekta kot tudi finančna nelikvidnost sama po sebi ne more predstavljati pravno upoštevne spremenjene okoliščine. Če bi bilo temu tako, bi lahko pogodbe s sklicevanjem na spremenjene okoliščine razdirali vsi gospodarski subjekti, ki nimajo sredstev za poplačilo obveznosti. Izguba v poslovanju oz. nelikvidnost gospodarskega subjekta se lahko kaže samo kot posledica nastopa spremenjenih okoliščin, ki so otežile izpolnitev ene stranke, ne pa kot takšna okoliščina sama.

Zato je bilo dejansko vprašanje, ali je tožeča stranka program PET izvajala z izgubo (kar je bilo med strankama v postopku sporno, ker je tožena stranka tej trditvi nasprotovala) drugotnega pomena. Sodišče bi se z njim moralo ukvarjati šele v fazi, ko bi ugotavljalo vpliv spremenjenih okoliščin na poslovanje tožeče stranke. Za ugotovitev slednjega bi sicer bila res potrebna pomoč izvedenca ekonomsko finančne stroke, saj sodišče samo v tej smeri nima potrebnega znanja. Vendar pa je bilo ugotavljanje navedenih dejstev (vpliva spremenjenih okoliščin na poslovanje tožeče stranke v programu PET in izguba tožeče stranke iz tega naslova) v postopku na prvi stopnji nepotrebno, ker tožeča stranka ni izkazala primarnega pogoja, potrebnega za obravnavanje njenega zahtevka: obstoja spremenjenih okoliščin. Tožbi je v tem delu sodišče očitalo nesklepčnost, kar pomeni, da je bila po njegovi oceni že trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva in ne dovolj substancirana.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je bila opredelitev „spremenjenih okoliščin“ s strani tožeče stranke povsem splošna in pavšalna, brez vsebine, ki bi jo bilo mogoče v dokaznem postopku (tudi s pomočjo izvedenca) preizkusiti. Tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih podatkov o zatrjevani „dveletni rasti cen surovin in energentov“, in prav ničesar o vplivu rasti teh cen na njene proizvodne stroške in ceno njenih produktov. Glede povečane konkurence je povedala le, da je bilo v letu 2003 v Sloveniji ustanovljeno novo podjetje, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, vendar pa ni podala nobenih pravnorelevantnih dejstev o vplivu konkurenčnega podjetja na poslovanje tožeče stranke in posledično zmanjšanje njenega tržnega deleža na relevantnem trgu. Okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, vključno s „globalizacijo in liberalizacijo trgov“, so zgolj prazne floskule, ki jih je tožeča stranka napaberkovala na pamet od tu in tam, v enaki meri in z isto težo pa bi jih v teh recesijskih časih lahko uveljavljal kdorkoli. Tožeča stranka jim ni dala konkretne vsebine, ni jih utemeljila s stvarnimi pokazatelji, in tudi Analiza upravičenosti investicije (A4), na katero se je sklicevala, o vzrokih za neekonomičnost ne pove ničesar. Zamujenega tožeča stranka ni mogla nadomestiti z izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca, zato je pritožbeni očitek glede zavrnitve tega dokaznega predloga neutemeljen. Gre za pomanjkanje podatkov in dejstev, ki bi jih morala navesti tožeča stranka, saj so izključno v njenem zaznavnem področju in samo ona zanje ve.

Nenazadnje pa je pri institutu spremenjenih okoliščin bistvenega pomena kriterij uravnoteženosti interesov obeh pogodbenih strank (glej 114. člen OZ), po katerem se zlasti presoja v zakonu zahtevana „nepravičnost ohranitve pogodbe v veljavi“ v smislu 1. odstavka 112. člena OZ. V čem in zaradi česa naj bi bili interesi (oz. dosedanje ali nadaljnje obremenitve) pogodbenih strank v primeru ohranitve pogodbe neuravnoteženi, niti iz navedb tožeče stranke niti iz drugih podatkov v spisu ni mogoče ugotoviti. Pritožbeno sodišče v pogodbi (B2) ne najde ničesar takega, kar bi nasprotovalo načelu ekvivalentnosti vzajemnih dajatev. Dosedanje izpolnjevanje te pogodbe pa celo kaže na bistveno večje prikrajšanje tožene stranke kot tožeče, če drži ugotovitev iz zapisnika z naroka dne 5.12.2009, da je tožena stranka po tej pogodbi dobila vrnjena zgolj založena sredstva za tekoče poslovanje (po točki 7.3. pogodbe) in da torej ni dobila nič povrnjenega od vplačanega osnovnega vložka (po točki 6. pogodbe). Stranka pogodbe, ki ni dala vsaj toliko, kot je dobila, se na nepravičnost ohranitve pogodbe v veljavi, ne more uspešno sklicevati.

Sodišče prve stopnje je tako glede na zatrjevano dejansko stanje v zadevi materialnopravno pravilno odločilo. Ker pri tem ni zagrešilo razlogov, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP).

Ugodilo pa je pritožbi v delu, ki napada odločitev o stroških postopka. Utemeljen je namreč pritožbeni očitek, da sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo stroškov tožeče stranke v zvezi s postopkom po nasprotni tožbi.

Nima sicer prav pritožba, da bi moralo sodišče pogojno nasprotno tožbo zavreči zaradi njene nedopustnosti. ZPP je izrecno res ne določa, vendar pa je nasprotna tožba samo ena od oblik kumulacije zahtevkov. Če sta zahtevka iste stranke lahko v razmerju eventualne komulacije (pri kateri se drugi zahtevek uveljavlja pod pogojem, da prvi ni utemeljen - 3. odst. 182. čl. ZPP), ni nikakršnega razloga, da v takšnem razmerju ne bi smela biti nasprotna zahtevka pravdnih strank. Še zlasti, ker predstavlja nasprotna tožba obrambno sredstvo tožene stranke; obramba pa ni potrebna, če ni napada; zato ima tožena stranka mnogokrat pravni interes za nasprotno tožbo le v primeru, če sodišče zahtevku iz tožbe ugodi. Šolski primer za eventualno nasprotno tožbo je prav razmerje med zahtevkom na razdrtje pogodbe in nasprotnim kondikcijskim zahtevkom iz naslova razdrte pogodbe. Tudi obstoječa sodna praksa ne vidi nikakršne ovire za uveljavljanje pogojnega nasprotnega zahtevka, saj je bilo o tem vprašanju sprejeto že več odločitev (glej VSL sklep I Cp 2002/99, I Cp 2050/99, VS II Ips 683/2005).

V ZPP je predviden le vrstni red odločanja o eventualno postavljenih zahtevkih, ne pa tudi vrstni red njihovega obravnavanja. Skupno razpravljanje tako še zdaleč ni izključeno, nasprotno, mnogokrat ga vsebinska povezanost zahtevka nasprotne tožbe s tožbenim zahtevkom celo izrecno narekuje. V konkretnem primeru je tako sodišče prve stopnje, četudi o zahtevku iz nasprotne sodbe ni odločalo, nasprotno tožbo vzelo v obravnavo in jo vročalo v odgovor tožeči stranki, ta pa je nanjo tudi odgovorila. V zvezi s tem so tožeči stranki nastali pravdni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje pri odmeri in odločitvi o stroških prezrlo. Pravilno je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške v zvezi z nasprotno tožbo, saj breme neizpolnitve pogoja pri vložitvi pogojne nasprotne tožbe nosi vložnik v skladu s 156. členom ZPP. Iz enakih razlogov nosi tožena stranka tudi stroške, ki jih je z vložitvijo nasprotne tožbe v odgovor, imela tožeča stranka. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov sestave odgovora na nasprotno tožbo v višini 3000 OT (pcto 1.000.000,00 EUR), kar z upoštevanjem 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 1.685,45 EUR in sodne takse za odgovor v višini 821,00 EUR, skupaj torej 2.506,45 EUR. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno odmerilo sicer po temelju pravilno priznane stroške tožene stranke zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka. Ob upoštevanju v tožbi uveljavljenega pcto 175.000,00 EUR, (razširjenega zahtevka sodišče ni obravnavalo) pripada toženi stranki le po 1.700 OT za odgovor na tožbo, 1.700 OT za pripravljalno vlogo in 1.700 OT za zastopanje na naroku, kar z upoštevanjem 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 2.865,26 EUR, z dodano sodno takso za odgovor na tožbo v višini 821,00 EUR pa 3.686,26 EUR. Razlika, ki jo je po medsebojnem pobotu stroškov pravdnih strank tožeča stranka še dolžna plačati toženi stranki, je tako 1.179,81 EUR. Sodišče druge stopnje je v skladu z navedeno odmero spremenilo izrek o stroških prvostopnega sodišča. Tožeča stranka sicer s pritožbo zoper glavno stvar ni uspela, zato pretežni del pritožbenih stroškov trpi sama. Uspela pa je glede odločitve o pravdnih stroških, in to za 4.162,08 EUR. Ob upoštevanju navedenega pcto je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo pritožbene stroške v višini sestave pritožbe 300 OT (z 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV), kar znaša 168,54 EUR, in takso za pritožbo v višini 147,78 EUR, skupaj torej 316,32 EUR.