Jedro

V skladu z določbo 300. člena ZOR je na tožnika ob izpolnitvi pogodbe o prevzemu dolga na podlagi zakona prešla upnikova terjatev v obsegu, kakršna je v trenutku prevzema dolga obstajala v odnosu do tožencev. Tožnikov nagib pri sklepanju pogodbe o prevzemu dolga je bil v tem, da se izbriše hipoteka na nepremičnini, ki jo je kupoval od obeh tožencev, katere solastnika sta tedaj bila.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se pritožba drugega toženca P. B. zoper odločitev o plačilu zneska 2.451.771,50 SIT (10.231,06 EUR) s pripadki (tretji odstavek točke I sodbe sodišča prve stopnje) zavrne in tudi v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku znesek 2.451.771,50 SIT (10.231,06 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so zapadli v plačilo.

Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi toženca P. B. tudi v obsegu odločitve o plačilu navedenega zneska in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je glede tega toženca (P. B.) tožbeni zahtevek na plačilo zneska 2.451.771,50 SIT (10.231,06 EUR) zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe in na vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila ugotovljena solidarna obveznost obeh tožencev, da poravnata tožniku omenjeni znesek. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje in ga tudi spremenilo z ugotovitvijo, da sta tožnik in njegova žena poravnala posojilo, najeto od tožencev pri SKB Aurum, le namesto prve tožene stranke. Pri pravni opredelitvi tožnikovega zahtevka je prezrta bistvena okoliščina, da sta pogodbo o kratkoročnem kreditu s posojilodajalcem SKB Aurum dne 20.9.1993 sklenili obe toženi stranki kot posojilojemalca in da je bila terjatev posojilodajalca zavarovana z vknjižbo hipoteke pri nepremičnini, ki je bila tedaj v solasti obeh toženih strank.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Oba toženca (B. Š. in P. B.) sta kot kreditojemalca z družbo SKB Aurum dne 21.9.1993 sklenila pogodbo o kratkoročnem kreditu, s katero sta najela posojilo v vrednosti zneska 45.000 DEM. V zavarovanje kredita je bila na nepremičnini (stanovanjski hiši v Mariboru), ki je bila v solasti tožencev, ustanovljena hipoteka. Iz dejanskih ugotovitev nadalje izhaja, da toženca dolga posojilodajalcu nista v celoti poravnala, nepremičnino pa sta prodala tožniku (o tem je v tej pravdi pravnomočno odločeno in revizijsko neizpodbijano). Tožnik je glede na neizpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje postal lastnik nepremičnine skoraj do celote (23/24). Ugotovljeno je tudi, da so se pravdne stranke dogovorile, da bo tožnik s prevzemom dolga tožencev poravnal terjatev posojilodajalca. To se je zgodilo s pogodbo o prevzemu dolga z dne 28.1.1997, sklenjeno med SKB Aurum ter tožnikom in njegovo ženo, pri čemer pa je kasneje tožnikova žena terjatev iz pogodbe, ki jo ima do tožencev, odstopila tožniku.

Opisano dejansko stanje ima za posledico ugotovitev pravne narave, da je na tožnika v celoti prešla (po samem zakonu) posojilodajalčeva (upnikova) terjatev proti tožencema z vsemi pravicami (300. člen ZOR - zakonska subrogacija). Takšno razlago je sprejelo sodišče prve stopnje, zaradi česar je v celoti ugodilo zahtevku, po katerem morata oba toženca solidarno plačati tožniku znesek, ki ga je poravnal posojilodajalcu. Sodišče druge stopnje pa je glede na prej opisano dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. V skladu z določbo 300. člena ZOR je na tožnika ob izpolnitvi pogodbe o prevzemu dolga na podlagi zakona prešla upnikova terjatev v obsegu, kakršna je v trenutku prevzema dolga obstajala v odnosu do tožencev. Tožnikov nagib pri sklepanju pogodbe o prevzemu dolga je bil v tem, da se izbriše hipoteka na nepremičnini, ki jo je kupoval od obeh tožencev, katere solastnika sta tedaj bila. Pri tem obvelja, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da predstavlja izjava drugega toženca z dne 22.5.1993, po kateri je edini dolžnik iz kreditne pogodbe le prvi toženec, enostransko izjavo volje, ki proti upniku (posojilodajalcu) nima učinka. Posojilodajalec namreč v spremembo dolžnika ni privolil. Glede na pogodbo o prevzemu dolga z dne 28.1.1997 torej toženca tožniku odgovarjata solidarno, kar pomeni, da sta oba zavezana k plačilu tega, kar je tožnik po prevzemu njunega dolga njunemu upniku izplačal. Ob opisani pravni razlagi, ki je narekovala spremembo izpodbijane sodbe v skladu z revizijskim predlogom (prvi odstavek 380. člena ZPP), pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje, ki je odločilo drugače, ni zagrešilo v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je pri svoji presoji upoštevalo le tiste dejanske okoliščine, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje, vendar pa je pri tem, kot je že ugotovljeno, zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizijski uspeh tožeče stranke ima za posledico tudi odločitev o stroških, ki so glede izpodbijanega dela drugostopne odločitve nastali med postopkom (prvi odstavek 165. člena ZPP). Vendar pa je revizijsko sodišče odločilo v skladu z revizijskim predlogom, po katerem naj se odločanje o stroških, nastalih zaradi revizije, pridrži sodišču prve stopnje. Sodišče druge stopnje je namreč sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo obeh tožencev glede zneska 6.412,37 EUR razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, pri čemer se razveljavitev nanaša tudi na stroškovno odločitev.