Jedro

Huda malomarnost je skrajna nepazljivost; pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Glede na to, da se v civilnem pravu ne domneva, jo je dolžna dokazati tožeča stranka (po 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih se domneva samo najmilejša stopnja krivde (navadna malomarnost)). Tudi če bi se povprečen voznik moral zavedati možnih posledic zaviranja, to za zaključek, ali je podana huda malomarnost zavarovanca tožene stranke, ne zadostuje. Posledice močnega zaviranja se namreč ne nanašajo na sfero krivde (torej tudi hude malomarnosti), pomembno je le, zakaj je do njega prišlo.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 2. odst. izreka potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 248.568,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 179.937,40 SIT od dne 02.10.1991 do plačila in od zneska 68.631,00 SIT od dne 15.11.1991 do plačila ter povrnitev stroškov pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni plačati tožeči stranki 248.568,40 SIT s pripadki ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 75.202,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe dalje do plačila (1. odst. izreka izpodbijane sodbe). Tožbeni zahtevek glede glavnice 89.269,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 02.10.1991 dalje do plačila pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. odst. izreka izpodbijane sodbe).

I. K pritožbi tožene stranke V pravočasni pritožbi je tožena stranka navedla, da J. R. prometne nesreče ni povzročil s hudo, ampak z navadno malomarnostjo. Cesto, na kateri se je zgodila prometna nesreča, je namreč dobro poznal. Kot je to zatrjeval v kazenskem postopku, pa ni mogel pričakovati, da ga bo zaslepilo sonce. Prav tako je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da v sončnem vremenu vsak povprečen človek uporablja sončna očala. Tak očitek bi bil mogoč le v primeru, če bi R. sonce dalj časa oviralo pri vožnji. Tudi povprečen voznik ni tako skrben, da bi v primeru možne zaslepitve nosil sončna očala. Sicer pa tožeča stranka ni dokazala niti hude malomarnosti niti višine škode. Stroškov ni priglasila.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe tožene stranke in priglasila stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev nepravilno zaključilo, da naj bi zavarovanec tožene stranke ravnal s hudo obliko malomarnosti.

Tožeča stranka je svojo terjatev uveljavljala skladno s 134.a členom takrat veljavnega Zakona o zdravstvenem varstvu (Ur. l. SRS ŠT. 1/80 (v nadaljevanju: ZZV)). Le-ta ji namreč podeljuje pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt osebe. Določilo 94. čl. takrat veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanj (Ur. l. SFRJ št. 17/90) pa daje podlago za odgovornost tožene stranke. Upoštevajoč citirano določbo je dolžna plačati odškodnino organizaciji, ki (med drugim) opravlja posle zdravstvenega zavarovanja, in sicer v višini stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov, nastalih skladno s predpisi o zdravstvenem zavarovanju.

Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje o vezanosti na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Vendar to velja le glede kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). Iz priloženega kazenskega spisa (opr. št. K 13/92) je razvidno, da je J. R. (zavarovanec tožene stranke) povzročil prometno nesrečo iz nezavestne malomarnosti. Vendar pa se, kakor je ugotovilo že sodišče prve stopnje, odgovornost (stopnja krivde) v kazenskem in civilnem pravu razlikuje. Huda malomarnost je skrajna nepazljivost; pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Glede na to, da se v civilnem pravu ne domneva, jo je dolžna dokazati tožeča stranka (po 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih se domneva samo najmilejša stopnja krivde (navadna malomarnost)). Tožeča stranka je zatrjevala, da se zavarovanec tožene stranke ostremu ovinku, ki ga je sekal, ni približal s primerno hitrostjo (glej pripravljalno vlogo na list. št. 11 spisa). Slednjemu pa je očitala, da je zato prišlo do prevoženja sredine vozišča. Razlogi sodbe tega očitka ne potrjujejo. Iz njih namreč ni razvidno, da bi do trčenja prišlo zaradi "sekanja ovinka", temveč, ker so zaradi močnega zaviranja zavarovanca tožene stranke v nepreglednem desnem ovinku, blokirana kolesa onemogočila upravljanje z volanom.

Sodišče prve stopnje gradi svojo presojo o hudi malomarnosti tudi na oceni, da bi povprečen šofer moral vedeti, da ob zaviranju ob visoki hitrosti lahko pride do zanašanja. Z omenjenim stališčem se sodišče druge stopnje ne strinja. Tudi če bi se povprečen voznik moral zavedati možnih posledic zaviranja, to za zaključek, ali je podana huda malomarnost zavarovanca tožene stranke, ne zadostuje. Posledice močnega zaviranja se namreč ne nanašajo na sfero krivde (torej tudi hude malomarnosti), pomembno je le, zakaj je do njega prišlo.

Tako ni bilo ugotovljeno, v čem je zavarovanec tožene stranke kršil pravila o varnosti cestnega prometa in če jih je, ali je bila kršitev v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Upoštevaje razloge sodišča prve stopnje, so tako ostale nedokazane trditve tožeče stranke, ki naj bi govorile v prid presoje, da je zavarovanec tožene stranke iz hude malomarnosti povzročil prometno nesrečo zaradi sekanja (desnega!) ovinka. Zaradi povedanega pa je presplošna tudi trditev, da je bila nesreča povzročena iz hude malomarnosti zato, ker naj bi se J. R. ovinku približal z neprimerno hitrostjo.

Zato je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in ravnati kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. čl. ZPP).

II. K pritožbi tožeče stranke V pravočasni pritožbi (proti 2. odst. izreka izpodbijane sodbe) je tožeča stranka navedla, da tožena stranka ni prerekala njene trditve o tem, da je bil J.R. njen zavarovanec. Okoliščino, da ni bilo sklenjeno AO plus zavarovanje, bi po načelu obrnjenega dokaznega bremena morala dokazati tožena stranka. Priglasila je stroške.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Ne glede na izvajanja pod točko I. obrazložitve, pa je zmotno stališče tožeče stranke, da lahko uveljavlja tudi odškodninski zahtevek za plačilo stroškov zdravljenja zavarovanca tožene stranke. Z uporabo jezikovne razlage je iz cit. 134.a člena (takrat veljavnega) ZZV namreč mogoče razbrati, da ima tožeča stranka pravico zahtevati povrnitev škode od tistega (v obravnavanem primeru zavarovanca tožene stranke), ki je iz hude malomarnosti povzroči9l bolezen, poškodbo ali smrt katerekoli druge osebe. Pravno nevzdržno je zato mnenje tožeče stranke, da je upravičena tudi do povračila stroškov zdravljenja povzročitelja prometne nesreče. Le-ta (oziroma zanj tožena stranka) namreč ne odgovarja za povrnitev škode (in s tem svojih stroškov zdravljenja), ki si jo sam povzroči. Povzročitev škode samemu sebi ni protipravna, krivda pa se neločljivo navezuje na protipravnost škodljivega dejstva. Sicer pa je tožeča stranka zatrjevala odgovornost tožene stranke na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti povzročitelja nesreče. Temu naslovu tožena stranka ni oporekala.

Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijano sodbo v 2. odst. izreka potrditi (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.