Jedro

Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo, in sicer glede teka zamudnih obresti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, pri čemer pa ni odločila o vračilu plačanih zamudnih obresti. S tem, ko je z izpodbijano odločbo spremenila tek zamudnih obresti, je šele vzpostavila podlago za vračanje preveč plačanih obresti. Tako ima tožnik na podlagi izpodbijane odločbe pravico do vračila morebiti že plačanih zamudnih obresti. Ker pa tožena stranka z izpodbijano odločbo o vračilu ni odločala, odločitev sodišča, kot jo predlaga tožnik, njegovega pravnega položaja ne bi izboljšala in torej ni izkazan pravni interes, ki bi ob morebitnem uspehu tožniku zagotavljal neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka ugodila delu pritožbe tožnika zoper odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 13. 4. 2004, in sicer v delu, ki se nanaša na naložene zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe tako, da je odpravila prvostopno odločbo v delih, ki se nanašajo na zamudne obresti za čas od prvega dneva zamude do izteka roka za prostovoljno izpolnitev, to je do 19. 5. 2004. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sklicuje na 219. člen ter na prvi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04 in 119/05) in ugotavlja, da je o delu pritožbe, ki se nanaša na naložene zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, mogoče odločati posebej, saj je predmetni del primeren za odločitev, odločanje o delu pa je, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS (dalje: US RS) št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 in v izogib vzporednim sporom o vračilu predmetnih zamudnih obresti, najbolj smotrno tudi glede na javni interes. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je US RS z navedeno odločbo ugotovilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V takih primerih davčnega zavezanca po odločitvi US RS ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V nadaljevanju obrazložitve svoje odločbe ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za nepravnomočno rešeno zadevo, ki se vodi po ZDavP in v kateri naložitev zamudnih obresti v prvostopni odločbi temelji na ZDavP. Ker je rok za prostovoljno izvršitev potekel 19. 5. 2004, lahko tožnika zamudne obresti, glede na citirano odločbo US RS, bremenijo šele za čas od dneva nastopa izvršljivosti prvostopne odločbe dalje (to je od 20. 5. 2004).

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepopolna, saj je tožena stranka pri njeni izdaji postopala v nasprotju z določbo 281. člena ZUP. V 11. točki obrazložitve odločbe US RS, ki jo tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je US RS pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavnih določb ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo odpravila le naložene obveznosti iz naslova zamudnih obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, torej le zamudne obresti, nastale od dneva "nastanka" davčne obveznosti do preteka paricijskega roka, določenega v prvostopni odločbi. Meni, da glede na to, da je takšno pridobitev zamudnih obresti US RS označilo za neupravičeno, bi morala tožena stranka odločati ne le o vračilu neupravičeno pridobljenih zamudnih obresti, temveč o vračilu neupravičeno pridobljenih zamudnih obresti skupaj z zamudnimi obrestmi. Samo na ta način bi bile namreč odpravljene vse pravne posledice, ki so bile tožniku naložene s prvostopno odločbo v točki I/1 podtočka 1, 2 izreka. V zvezi s tem tožnik opozarja še na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) o neupravičeni pridobitvi in poudarja, da zamudne obresti predstavljajo temeljno vrnitveno obveznost, ne pa akcesorne. Na podlagi odločbe US RS je odpadla pravna podlaga za plačilo odmerjenih in obračunanih zamudnih obresti, ki so bile tožniku naložene v plačilo s prvostopno odločbo. Glede na to, da odločba US RS predstavlja materialno pravo, je po mnenju tožnika mogoče toženo stranko, v smislu 193. člena OZ, opredeliti kot nepoštenega pridobitelja, saj po objavi odločbe US RS v Uradnem listu RS, v zvezi s tožnikovo pritožbo, ni izdala delne odločbe o odpravi prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na naložene zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, v roku, določenem v 256. členu ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, je udeležbo v upravnem sporu prijavilo z vlogo št. ... z dne 15. 11. 2006. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo, in sicer glede teka zamudnih obresti v skladu z odločbo US RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04), pri čemer pa ni odločila o vračilu plačanih zamudnih obresti. S tem, ko je z izpodbijano odločbo spremenila tek zamudnih obresti, je torej šele vzpostavila podlago za vračanje preveč plačanih obresti. Tako ima tožnik na podlagi izpodbijane odločbe pravico do vračila morebiti že plačanih zamudnih obresti. Ker pa tožena stranka, kot že povedano, z izpodbijano odločbo o vračilu ni odločala, odločitev sodišča, kot jo predlaga tožnik, njegovega pravnega položaja ne bi izboljšala.

Glede na navedeno po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice in pravne koristi tožnika, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu. Obstoj pravnega interesa pa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki mora biti podana ves čas postopka. Ta procesna predpostavka je opredeljena v prvem odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi določbe 104. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) in določa, da je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je zaradi izpodbijanega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Posledice odsotnosti pravnega interesa so opredeljene v 4. točki prvega odstavka 34. člena ZUS, po kateri sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Za obstoj pravnega interesa mora biti izkazano (v dvomu je dokazno breme na tožniku), da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da si bo na ta način izboljšal svoj pravni položaj.

Po presoji sodišča torej ni izkazan pravni interes, ki bi ob morebitnem uspehu tožniku zagotavljal neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Ker torej izpodbijana odločba očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist, sodno varstvo ni dopustno, zato je bilo treba odločiti, kot izhaja iz izreka sklepa.

Pravni pouk temelji na določbi drugega odstavka 82. v zvezi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1.