Jedro

Vse kvalificirane okoliščine tega primera so tako že bile predmet sodne presoje, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje, saj zatrjevane okoliščine policijskega postopka ob nezakonitem prehodu državne meje niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji. Iz pritožnikovih trditev v zvezi s policijskim postopkom namreč ne izhaja niti, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim azilnega sistema, niti da bi bil v primeru vrnitve sam izpostavljen ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU. Te povezave pritožnik ne konkretizira in ne utemelji niti v pritožbenem postopku.

V okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in ko pritožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge okoliščine (pritožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU, je toženka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški in ji zato od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1444/2023-17 z dne 16. 10. 2023 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142- 3362/2023/11 (121-11) z dne 4. 10. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Zavrnilo je tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve izpodbijanega sklepa toženke do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka sodbe in sklepa vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče iz sicer pravilno ugotovljenih dejstev izvedlo napačen sklep, s tem da je ugotovilo, da je bil v preteklosti resda že podvržen poniževalnemu in nečloveškemu ravnanju hrvaških varnostnih organov in uradnih oseb v nastanitvenem centru v Zagrebu, vendar, da je podano splošno zagotovilo hrvaške dublinske pisarne, da mu človekove pravice več ne bodo kršene. Meni, da sodišče sledi golemu formalizmu. Predloženi dokazi po njegovem mnenju dokazujejo, da so na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki, ki se kažejo v onemogočanju dostopa do azila in kasneje do "poštenega postopka" osebam, vrnjenim po Uredbi Dublin III. Upravno sodišče ni vezano le na dokazne predloge strank in bi lahko najnovejše podatke tudi pregledalo in preverilo trenutno stanje, ne pa le navedlo, da iz virov, ki jih pozna, ne izhaja nič spornega. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Republika Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito,2 niti to, da je Republika Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje in ugotovilo, da se pritožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na (nezakonito) prečkanje hrvaško - bosanske meje in na policijsko obravnavo. Te pa, tudi če so resnične, skupaj s poročili, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami sodišč drugih držav v posamičnih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Dalje je presodilo, da ob navedenem podlage za domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti ne dajejo niti tožbene trditve o slabih razmerah v azilnem domu Porin, poleg tega je sodišče podvomilo v njihovo resničnost zaradi tožnikove neprepričljivosti. V zvezi z na glavni obravnavi predloženim psihiatričnim izvidom, s katerim je pritožnik smiselno zatrjeval poslabšanje svojega zdravstvenega stanja, pa je ugotovilo, da dejstva, ki bi bila glede na stališča iz sodbe Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C. K. in drugi3 pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna bolezen pritožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine EU), ne izhajajo ne iz pritožnikovih pavšalnih trditev ne iz predloženih dokazov, saj gre le za splošne navedbe o njegovem slabšem duševnem stanju.

7. Izvedbe drugih dokazov pritožnik v pritožbenem postopku ni predlagal, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in Upravno sodišče, taka presoja pa je po ustaljeni sodni praksi omejena.

8. Vse kvalificirane okoliščine tega primera so tako že bile predmet sodne presoje, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje, saj zatrjevane okoliščine policijskega postopka ob nezakonitem prehodu državne meje niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji.4 Iz pritožnikovih trditev v zvezi s policijskim postopkom namreč ne izhaja niti, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim azilnega sistema, niti da bi bil v primeru vrnitve sam izpostavljen ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU. Te povezave pritožnik ne konkretizira in ne utemelji niti v pritožbenem postopku. Prav tako pritožnik navedeni presoji Upravnega sodišča glede tožbenih trditev o slabih razmerah v azilnem domu Porin ter navedb o njegovem slabšem duševnem stanju, konkretizirano ne ugovarja, zato ji Vrhovno sodišče le pritrjuje.

9. Kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Prav tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Uredbe Dublin III.

10. Pritožnik ne oporeka niti ugotovitvam Upravnega sodišča in toženke, da z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, še ni prišel v stik ter da bo v primeru vrnitve Republiki Hrvaški obravnavan v postopku priznanja mednarodne zaščite, v katerem ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, in ne v policijskem postopku, v katerem bi ga obravnavali hrvaški policisti.

11. Pritožnik meni, da Upravno sodišče ni vezano le na dokazne predloge strank oziroma še manj pa, da preloži celotno dokazno breme na pritožnika glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki na Hrvaškem ter da bi moralo samo preveriti najnovejše podatke. Vztraja, da je s predloženimi poročili izkazal, da Republika Hrvaška že dalj časa sistematično krši pravice beguncev z uporabo metod mučenja, ne spoštuje njihovih temeljnih pravic, jim onemogoča dostop do azila, jih nezakonito vrača ter zlorablja ljudi, ki so v državo vstopili ilegalno in da tudi ob dublinskih transferjih nimajo zagotovljenih procesnih garancij.

12. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da iz ustavnosodne presoje, sodne prakse SEU in sodne prakse ESČP izhaja, da mora prosilec predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je torej v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca.5

13. Med državami članicami EU pa je dalje treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.

14. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že toženka predložene dokaze ustrezno kritično analizirala in za svojo odločitev navedla jasne, popolne in argumentirane razloge, na katere se je v celoti oprlo tudi Upravno sodišče. V bistvenem iz teh razlogov izhaja, da azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR6), prav tako informacije v aktualnih poročilih Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) in Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) ne dajejo podlage za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem. Upravno sodišče je tako pravilno pojasnilo, da ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in pritožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge okoliščine (pritožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU, pa je toženka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški in ji zato od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic (55. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa).

15. Poleg tega se je v tem pogledu Upravno sodišče tudi pravilno sklicevalo na dopis pristojnih organov Hrvaške z dne 17. 7. 2023, s katerim je Hrvaška odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje sprejela. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta dopis pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju.

16. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Iz izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 6. 6. 2023 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. 3 Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. 4 Glej na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023. 5 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-919/23 z dne 23. 11. 2023, 37. točka. 6 The UN Refugee Agency (Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, znan tudi kot Agencija ZN za begunce, je organ Organizacije združenih narodov, pooblaščen za zaščito in podporo beguncem, ki ukrepa na prošnjo posameznih držav ali zahtevo samih Združenih narodov).