Jedro

Po določilu drugega odstavka 1022. člena OZ zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Porok zato odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti.

Po določilu 221.a člena ZFPPIPP se vodi postopek poenostavljene prisilne poravnave nad gospodarsko družbo, ki se po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 razvršča med mikro družbe in nad podjetnikom, ki ustreza merilom iz prve ali druge alineje drugega odstavka 55. člena ZGD-1. Iz nadaljnjih določb zakona, ki ureja postopek poenostavljene prisilne poravnave (221.a do 221.g), ne izhaja, da bi procesna določila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave, določala drugačno postopanje glede razmerja med upnikom in porokom, kot je urejeno v drugem odstavku 1022. člena OZ, niti to ne izhaja iz samega drugega odstavka 1022. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 88.557,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 27.463,31 EUR od 27. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 60.000,00 EUR od 4. 6. 2015 dalje do plačila in od zneska 1.094,39 EUR od 9. 7. 2015 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki povrne 1.847,99 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pravočasno, iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, pritožuje tožena stranka. Sodišču očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, posledično pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj v postopku ni zaslišalo pravdnih strank, kljub temu, da je bilo zaslišanje predlagano. Sodišče bi moralo zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov obrazložiti in navesti razloge za zavrnitev. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je zavzelo napačno stališče, da je pravna podlaga za odločanje v zadevi Obligacijski zakonik, in sicer določbe, ki se nanašajo na poroštvo. Nad dolžnikom je bil začet in zaključen postopek poenostavljene prisilne poravnave. Obligacijski zakonik govori o prisilni poravnavi in ne o poenostavljeni prisilni poravnavi. Tožeča stranka se je kot upnik strinjala s potrjeno prisilno poravnavo, sedaj pa s tožbo zahteva od domnevnega poroka vtoževano terjatev, ki na podlagi potrjene prisilne poravnave sploh še ni zapadla.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je toženec z dvema poroštvenima izjavama in sicer z izjavo s 14. 5. 2014 (ki se nahaja na list. št. A 5) in s poroštveno izjavo z 29. 5. 2014 (ki se nahaja na list. št. A 9) zavezal, da bo kot solidarni porok in plačnik na prvi poziv tožeče stranke plačal vsak znesek, ki ga uporabnik kredita ne bo poravnal po kreditni pogodbi in po pogodbi o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu. Ker uporabnik kredita svojih obveznosti ni poravnal ne po pogodbi o kreditu ne po pogodbi o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja, je sodišče ugotovilo višino obveznosti po obeh pogodbah ter jih naložilo v plačilo toženi stranki kot solidarnemu poroku in plačniku. Sodišče je temeljilo dokazni postopek z listinskimi dokazi v spisu. Ocenilo je, da je bilo dejansko stanje, potrebno za odločitev, v zadostni meri razjasnjeno s predloženimi listinskimi dokazi. Ostale predlagane dokaze je sodišče obrazloženo zavrnilo. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju pravdnih strank kot nepotreben, saj je bilo dejansko stanje zadosti razčiščeno s predloženimi listinskimi dokazi. Zavrnilo je tudi zaslišanje priče A. R. C., saj se pristnost podpisa lahko na zanesljiv način ugotovi le ob sodelovanju izvedenca in ne s pričami (primerjaj 5. in 6. točko obrazložitve sodbe). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj zavrnitve dokazov ne bi obrazložilo. Sodišče je obrazložilo zavrnitev dokazov, tožena stranka pa v pritožbi zgolj posplošeno zatrjuje, da sodišče tega ni storilo in ne poda o tem konkretnih trditev. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da se sodišče ne bi smelo opreti na določila Obligacijskega zakonika v delu, ki se nanaša na poroštvo, in sicer od člena 1012 dalje. Tudi te pritožbene navedbe so neutemeljene. Po tem, ko je sodišče ugotovilo, da se je toženec zavezal za obveznosti kot porok in plačnik, je sodišče ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na določila 1012. člena OZ ter naslednja, ki se nanašajo na poroštvo.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče odločitve ne bi smelo opreti na določilo Obligacijskega zakonika, ki ureja razmerje med upnikom in porokom v primeru stečaja glavnega dolžnika. Po določilu drugega odstavka 1022. člena OZ zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Porok zato odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče citirano določilo pravilno tolmačilo in odločilo, da je porok dolžan plačati celotno obveznost, ne glede na ustrezno zmanjšanje dolžnikove obveznosti in določen rok za plačilo terjatev upnikov v postopku prisilne poravnave. Citirano določilo se nanaša tudi na postopek poenostavljene prisilne poravnave, ne glede na to, da v citiranem določilu to ni izrecno navedeno, (omenjen je le postopek prisilne poravnave).

9. Po določilu 221.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se vodi postopek poenostavljene prisilne poravnave nad gospodarsko družbo, ki se po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 razvršča med mikro družbe in nad podjetnikom, ki ustreza merilom iz prve ali druge alineje drugega odstavka 55. člena ZGD-1. Iz nadaljnjih določb zakona, ki ureja postopek poenostavljene prisilne poravnave (221.a do 221.g), ne izhaja, da bi procesna določila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave, določala drugačno postopanje glede razmerja med upnikom in porokom, kot je urejeno v drugem odstavku 1022. člena OZ, niti to ne izhaja iz samega drugega odstavka 1022. člena OZ. Po oceni pritožbenega sodišča je zato prvostopenjsko sodišče materialno pravo pravilno uporabilo.

10. Pritožbena navedba o tem, da naj bi se tožeča stranka kot upnik strinjala s potrjeno prisilno poravnavo, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je kot taka nedopustna (337. člen ZPP), saj pritožnik ne navede, zakaj tega ni mogel uveljavljati v prvostopenjskem postopku.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.