Jedro

Ni pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja, če PUP dovoljuje gradnjo, ki naj bi bila odmaknjena od posestne meje manj kot 2 metra, le, če z njo soglaša sosed - mejaš, pa takega soglasja ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 179/98-13 z dne 4.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr.- ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 18.5.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote I.B. z dne 1.8.1997. Z njo je zavrnjena tožničina zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši, katerega zahodna stena je zgrajena po meji zemljišč s parc. št. 374/7 k.o. T. in parc. št. 3146 k.o. T. V obrazložitvi sodbe sodišče povzema ugotovitve tožene stranke, da se na podlagi določbe 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93) izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Zemljišče parc. št. 3146 k.o. T. leži v območju S 4, ki se ureja z Odlokom o skupnih prostorsko ureditvenih pogojih (Primorske novice, Uradne objave št. 17/94 - PUP). V 17. členu PUP je izrecno določeno, da je za manjše odmike od dveh metrov od posestne meje potrebno pisno soglasje prizadetih sosedov mejašev. Lokacijskega dovoljenja za gradnjo ni mogoče izdati, če je po veljavnih prostorskih izvedbenih aktih izrecno določeno, da je za gradnjo do meje potrebno soglasje soseda, ta sosed pa gradnji v tem postopku nasprotuje.

Po presoji upravnega sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je tudi odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. V zvezi z ugovori v tožbi pa je upravno sodišče še navedlo, da na odločitev v tem upravnem sporu ne moreta vplivati tožbena ugovora, da bi tožena stranka pri odločanju morala upoštevati predpise, ki so veljali v času, ko je mož tožnice podal zahtevo za pridobitev lokacijskega dovoljenja in da si je z dogovorom, ki izhaja iz uradnega zaznamka z dne 7.9.1971, izgovoril zidavo prizidka do posestne meje. Upravni organ mora v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločati na podlagi prostorskega izvedbenega akta, ki velja v času izdaje odločbe, razen če materialni predpisi ne določajo drugače. Tega pa ZUN kot materialni predpis, ki ga je bilo potrebno uporabiti v upravnem postopku, ne določa. Soglasje tožničinega moža, ki ga je dal v postopku pridobivanja lokacijskega dovoljenja za gradnjo hiše na parc. št. 374/7 k.o. T., investitorju in sosedu, mejašu I.S., v ničemer ne vpliva na zakonitost in pravilnost odločitev tožene stranke v tej zadevi. Iz uradnega zaznamka z dne 7.9.1971, sestavljenega na Oddelku za gospodarstvo in finance Skupščine občine I.B., izhaja, da je tožničin mož soglašal s štiri meterskim odmikom novogradnje investitorja I.S. od posestne meje z njegovo parcelo in tri meterskim odmikom od poti, sam pa si je izgovoril pravico za zazidavo sedanje posestne meje po obstoječem zidu v primeru graditve drvarnice ali podobno. Iz upravnih spisov pa izhaja tudi, da je bil istega dne sosedu mejašu I.S. prečitan navedeni uradni zaznamek skupaj s pogoji, ki jih je navedel tožničin mož. Istočasno je bil sestavljen uradni zaznamek, ki ga je podpisal I.S., iz katerega pa ni razvidno, da se z morebitno gradnjo drvarnice ali podobnega objekta po obstoječem mejnem zidu strinja. I.S. je podpisal uradni zaznamek z dne 18.8.1977, v katerem izjavlja, da se z nameravano graditvijo prizidka investitorja I.P. (moža tožnice) po parcelni meji ne strinja. Strinja pa se z graditvijo prizidka vzporedno s stanovanjsko hišo ali pa vsaj 1 meter od posestne meje. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je prizidek zgrajen tako, da je njegova zahodna strena zgrajena po parcelni meji in ni vzporedna s stanovanjsko hišo. To pa pomeni, da se mora objekt, ki leži na meji, vzdrževati s sosednjega zemljišča, kar ima za posledico omejevanje pravice sosednjega zemljišča, za kar pa mora dati lastnik takega zemljišča soglasje.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo ponovno v obravnavo prvostopnemu sodišču. Sodišče tožeči stranki ni dostavilo odgovora na tožbo tožene stranke, tako da se tožeča stranka o stališču tožene stranke niti ni mogla seznaniti, niti nanje odgovoriti. Sodišče v napadeni sodbi ni obravnavalo tožbenih navedb, ko tožeča stranka trdi, da postavitev garaže do posestne meje ne posega in ni posegla, ali prizadela nobene sosedove pravice, ali upravičenega interesa, saj je sosed na samo posestno mejo postavil visoko živo mejo, ki ima enake učinke, kot če bi na samo mejo med sosednjima zemljiščema bil postavljen 1,6 m visoki zid. Zgrešena je pravna presoja v napadeni sodbi, da se o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja presoja po predpisih, ki veljajo v času odločanja, ne pa po predpisih, ki so veljali v času, ko je bila dana zahteva, le če bi upravni organ o zahtevi odločil pravočasno, torej v času, ko je bila podana zahteva za legalizacijo, bi odločal po predpisih, ki so dovoljevale gradnje do posestne meje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, da upravno sodišče tožeči stranki odgovora na tožbo tožene stranke ni poslalo. Ker pa iz odgovora tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja nič takega, kar bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj se tožena stranka v njem le sklicuje na razloge, ki jih je navedla v svoji odločbi, ta pomanjkljivost ni bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Sicer pa zavrnitev zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prizidka temelji na ugotovitvi, da 17. člen PUP dovoljuje gradnjo, pri kateri je odmik manjši od 2 m od posestne meje (v tem primeru je gradnja na sami posestni meji) le pod pogojem, če z njo soglaša sosed - mejaš. Po ugotovitvi tožene stranke takega soglasja ni. Tej ugotovitvi tožnica v pritožbi ne ugovarja. To pomeni, da v tem primeru ni izpolnjen pogoj, ki ga določa materialni zakon za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato pritožbeni ugovor, da se z gradnjo na sami posestni meji ne posega v pravice soseda, ne more vplivati na odločitev. Upravno sodišče pa je tudi pravilno, z razlogi, ki jih je navedlo, zavrnilo ugovor, da bi se zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja morala presojati po predpisih, ki so veljali v času, ko je bila zahteva vložena.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.