Jedro

Socialna varnost je dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovanec v njen poseg ne more privoliti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojeno B. C. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 75. člena KZ-1 je obsojenki odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 4.824,47 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter sodne takse, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa jo je oprostilo plačila ostalih stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo sodno takso v znesku 120,00 EUR.

3. Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP. Navaja, da je bila družba A., d. o. o., družinsko podjetje, oškodovanca pa sta sin in mož obsojenke. Oškodovanca sta ves čas vedela, da prispevki zanju v celoti ne bodo poravnani in sta se s tem strinjala. Zaradi podanega soglasja oškodovancev je izključena protipravnost dejanja. Navaja še, da ne more biti sporno posojilo omenjene družbe obsojenki v višini 5.500,00 EUR, saj je bil ta denar namenjen osebni porabi in reševanju eksistenčnih problemov obsojenke in njene družine, ter da bi tako ravnal vsak razumen gospodar, posojilo pa je bilo družbi tudi vrnjeno. Navaja še, da je o zadevi odločalo sodišče v Murski Soboti, čeprav je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Mariboru, zato je o obtožbi odločalo krajevno nepristojno sodišče, s tem pa je bila kršena Ustava Republike Slovenije, zakon in sodni red.

4. Vrhovni državni tožilec B. O. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je vložnikova navedba, da v obravnavanem primeru niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja, ker sta oškodovanca dala privolitev v neplačilo prispevkov, zmotna. Privolitev oškodovanca je institut, ki res izključuje obstoj drugega elementa splošnega pojma kaznivega dejanja, torej protipravnosti, vendar je privolitev upoštevna le v primeru, ko oškodovanec razpolaga s kazenskopravno dobrino, ki je disponibilna. Načeloma so kazenskopravne dobrine za posameznika kot potencialnega oškodovanca bolj ali manj razpoložljive, izjemoma pa država, v posebej utemeljenih primerih kazenskopravno zavaruje posamezniku odtujene vrednote in z njimi posameznik ne more prosto razpolagati. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da so temeljne pravice delavcev raznovrstne in da je skupni ratio teh pravic posebna zaščita delavca kot šibkejše oziroma podrejene stranke delovnega razmerja. Z možnostjo šibkejše stranke delovnega razmerja v privolitev oškodovanja, navedena inkriminacija ne bi dosegla svojega cilja, ki ščiti delavčevo socialno varnost, kot posebno od premoženja ločeno dobrino. V tem kontekstu je socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovanec zato v njen poseg ne more privoliti. Nedisponibilnost teh dobrin se kaže tudi v kogentni naravi Zakona o prispevkih za socialno varnost in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Povsem zmotno je tudi stališče obsojenkinega zagovornika, da je dano posojilo družbe A., d. o. o., v višini 5.500,00 EUR obsojenki, odraz vsakega razumnega gospodarja. Že Zakon o gospodarskih družbah določa odškodninsko odgovornost družbenika, če družbenik s premoženjem družbe kot pravne osebe ravna kot s svojim lastnim premoženjem. Dano posojilo bi lahko samo zase predstavljalo kaznivo dejanje poneverbe po 209. členu KZ-1, v konkretnem primeru pa dokazuje, da je družba imela sredstva za plačilo prispevkov, pa je ta sredstva raje porabila za druge namene. Plačilo prispevkov iz delovnega razmerja je v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) prednostna terjatev, zato dano posojilo kot tudi poplačilo drugih upnikov (kar izhaja iz prvostopenjske sodbe) predstavlja nezakonito poslovanje obsojenke, takšnega ravnanja pa je tudi iz tega naslova ne morejo razbremeniti.

Glede navedb o (ne)pristojnosti sodišča za odločanje v zadevi, pa se tožilstvo ne more opredeliti, saj v spisu ni sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru, Su 071100/2013 z 18. 2. 2013, na podlagi katerega je bila zadeva prenesena v pristojno reševanje drugemu sodišču. Ima pa višje sodišče v skladu s 34. členom ZKP pravico določiti drugo pristojno sodišče na svojem območju, če pristojno sodišče iz pravnih ali stvarnih razlogov ne more postopati.

Ker uveljavljene kršitve iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti niso izkazane, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

5. Obsojenka in njen zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil vročen vsakemu 17. 8. 2016 nista izjavila.

B.

6. Obsojenkin zagovornik uvodoma uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona, ker v obsojenkinem ravnanju niso podani znaki dejanja, za katero je bila obsojena (1. točka 372. člena ZKP). Zatrjevano kršitev utemeljuje z navajanji, da sta bila oškodovanca (sicer obsojenkina družinska člana) seznanjena z neplačilom prispevkov zanju ter sta s tem soglašala, kar izključuje protipravnost storjenega dejanja. Protipravnost obravnavanega ravnanja je po navedbah obsojenkinega zagovornika izključena tudi zato, ker gospodarska družba objektivno ni bila zmožna plačati predmetnih prispevkov; obravnavano posojilo družbe A., d. o. o., pa je bilo glede na namen, za katerega je bilo porabljeno, odraz razumnega gospodarja.

7. Zatrjevana kršitev materialnega prava ni podana. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost. Gre za blanketno inkriminacijo, ki združuje naklepne kršitve različnih predpisov s področja delovnih razmerij in socialne varnosti, s katerimi so določene temeljne pravice delavcev. Te pravice so raznovrstne; nekatere so osebne narave (npr. pravica do odmora, dnevnega in tedenskega počitka, letnega dopusta, pravice posebnih kategorij delavcev, ipd.), druge pa so premoženjske narave (npr. pravica do plačila za delo), pri čemer je skupni ratio teh pravic posebna zaščita delavca kot šibkejše oziroma podrejene stranke delovnega razmerja. Namen inkriminacije po 196. členu KZ-1 je primarno ščititi delavčevo socialno varnost, katere cilj je zagotoviti dohodkovno predvidljivost, dostojanstvo in naposled tudi eksistenco delavca.(1) Zato Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da z možnostjo šibkejše stranke delovnega razmerja v privolitev oškodovanja navedena inkriminacija ne bi dosegla svojega cilja. V tem kontekstu je namreč socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovanec zato v njen poseg ne more privoliti. Višje sodišče je v zvezi z zavrnitvijo po vsebini enakega v pritožbi uveljavljanega ugovora pravilno izpostavilo tudi kogentno naravo Zakona o prispevkih za socialno varnost in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

8. V zvezi z danim posojilom družbe A., d. o. o., obsojenki je pritrditi stališčem vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, da dano posojilo omenjene družbe obsojenki ni odraz razumnega gospodarja. Dano posojilo v konkretnem primeru dokazuje, da je družba imela sredstva za plačilo prispevkov, pa je ta sredstva porabila za druge namene. Plačilo prispevkov iz delovnega razmerja pa je v skladu z ZFPPIPP prednostna terjatev, zato dano posojilo kot tudi poplačilo drugih upnikov (kar izhaja iz prvostopenjske sodbe) predstavlja nezakonito poslovanje obsojenke, takšna ravnanja pa je tudi iz tega naslova ne morejo razbremeniti.

9. V nadaljevanju zagovornik uveljavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije, ki jo utemeljuje z navajanji, da je o zadevi odločalo (ne)pristojno Okrajno sodišče v Murski Soboti, na katerega je bila pristojnost za sojenje prenesena s sklepom predsednika Višjega sodišča v Mariboru.

10. Po pregledu pritožbe obsojenkinega zagovornika ter razlogov drugostopenjske sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve ustavne kršitve do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije obsojenkin zagovornik v pritožbi ni uveljavljal. Glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka 420. člena omenjenega zakona sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik mora torej že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitve zakona (procesnega ali materialnega), ki jih kasneje uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tega pa obsojenkin zagovornik v obravnavanem primeru ni storil, zato Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve zaradi neizpolnitve pogoja, tako imenovanega predhodnega izčrpanja pravnega sredstva, ni obravnavalo.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o plačilu stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter tarifnimi številkami 7111, 71113 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

(1) Prim. sodbe VS RS I Ips 28147/2012 s 25. 9. 2014, I Kp 61453/2011 z 11. 12. 2015 in druge.