Jedro

V tožnikovem primeru je bil za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas podan zakonit objektiven razlog, to je povečan obseg dela v času poletne sezone, kar pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v skladu z zakonom. To pa je bistveno za presojo, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, v skladu s 54. členom ZDR, ki določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 16. 4. 2010 (pravilno: 26. 4. 2010) sklenjena za nedoločen čas, poziv nazaj na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače od prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo. Odločilo je, da se zavrže tožba v delu, v katerem tožnik uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 10. 2010 ter da se sprememba tožbe ne dovoli, tožnik pa sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo (in s tem v zvezi zoper odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri svoji odločitvi ni upoštevalo kogentnih določb ZDR. Postopek je, glede na izpovedi prič in tožnika, jasno pokazal, da tožnik v bistvu ni opravljal del hišnika vzdrževalca po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 4. 2010, prav tako pa ni izpolnjeval temeljnega pogoja za zasedbo delovnega mesta vzdrževalec hišnik, kar je tožena stranka ves čas vedela. Na tej podlagi je mogoče zaključiti, da je med strankama obstajala fiktivna pogodba. Po 11. členu ZDR se glede veljavnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, po 1. odstavku 50. člena OZ pa navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (2. odstavek 50. člena OZ). Tožena stranka je spremenila splošni akt in ukinila tožnikovo delovno mesto urejevalec okolja, nato pa s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto hišnik vzdrževalec, tožnik pa je še naprej opravljal vse naloge iz prej ukinjenega delovnega mesta urejevalec okolja. Taka pogodba je v nasprotju z 20. členom ZDR, ki zahteva, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene pogoje za opravljanje dela. To pa pomeni, da je tožena stranka s tožnikom sklenila fiktivno pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik delo opravljal, je na podlagi 4. in 16. člena ZDR potrebno uporabiti domnevo, da je delovno razmerje vendarle obstajalo. Ker gre za pogodbo, ki ni skladna z zakonom, je glede na 54. člen ZDR potrebno ugoditi tožbenemu zahtevku za transformacijo pogodbe o zaposlitvi v pogodbo za nedoločen čas. Tožnik je namreč po odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto urejevalec okolja ostal pri toženi stranki brez zakonite pogodbe o zaposlitvi (fiktivna pogodba o zaposlitvi nima učinka med strankama). Fiktivna pogodba o zaposlitvi je dejansko prikrivala drugo pogodbo, to je pogodbo zaposlitvi za nedoločen čas, za dela, ki jih je tožnik dejansko opravljal. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 12. 2006 do 31. 10. 2010. Dne 16. 4. 2010 je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove. Dotedanjo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto urejevalec okolja, je tožena stranka odpovedala in tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec hišnik za določen čas, ki jo je tožnik podpisal. Ob ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku priznala tudi pravico do sorazmernega dela odpravnine zaradi neustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da tožnik zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2010 ni zahteval sodnega varstva, kar med strankama ni sporno, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne more obravnavati vprašanj, ki se nanašajo na odpoved in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, oziroma presojati utemeljenosti odpovedi iz poslovnega razloga in ustreznosti ali neustreznosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec hišnik.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas po določbah 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), z utemeljitvijo, da je bila pogodba za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta vzdrževalec hišnik in zato, ker naj ne bi šlo za začasno povečan obseg dela, pri čemer je tudi zatrjeval, da je tudi po sklenitvi pogodbe za določen čas za delovno mesto vzdrževalec hišnik dejansko še vedno opravljal enaka dela kot po pogodbi o zaposlitvi, ki mu je bila odpovedana, to je dela urejevalca okolja.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v tožnikovem primeru podan zakonit objektiven razlog, to je povečan obseg dela v času poletne sezone in da je tožnik, čeprav res ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe za to delovno mesto, dejansko opravljal dela hišnika vzdrževalca, ki je (po ukinitvi delovnega mesta urejevalec okolja) zajemalo tudi nekaj opravil prejšnjega delovnega mesta urejevalec okolja. Tak zaključek je sprejelo na podlagi ocene dokazov, izvedenih v obširnem dokaznem postopku. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je v pogodbi za določen čas za delovno mesto vzdrževalec hišnik navedeni razlog za sklenitev takšne pogodbe, to je povečan obseg dela v poletni sezoni, resničen, kar pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v skladu z zakonom. To pa je bistveno za presojo, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, v skladu s 54. členom ZDR, ki določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, saj zlasti izpovedi prič potrjujejo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča. Zmotna pa so tudi stališča tožnika, da naj bi šlo za fiktivno pogodbo o zaposlitvi, ki naj bi prikrivala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto urejevalec okolja. Delovno mesto urejevalec okolja je bilo s spremembo sistemizacije ukinjeno, kar je bil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (urejevalec okolja), ki jo je tožena stranka podala tožniku. Zato v nobenem primeru ne bi bilo mogoče, da bi obveljala prejšnja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto urejevalec okolja, tudi če bi v resnici šlo za „fiktivno“ pogodbo o zaposlitvi, kot trdi tožnik. Dejstvo pa je, da nova, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto hišnik vzdrževalec (za določen čas) ni niti nezakonita niti fiktivna, saj je tožnik dejansko tudi opravljal delo na tem delovnem mestu zaradi povečanega obsega dela v poletni sezoni.

Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbami 353. člena ter 2. odstavka 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.