Jedro

Če torej v prvem primeru posrednih dokazov in indičnih dejstev ni bilo mogoče povezati z izjavo obdolženega A.Z. pred policisti, zaradi njene neformalne narave, to v drugem primeru ni bilo mogoče storiti zaradi izvedenčevih ugotovitev, ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje zgolj nakazujejo podobne rezultate z obdolženim, medtem ko identičnosti s posneto osebo ne morejo dokazati.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki obdolženega R.P. ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V določeno kazen je bil obdolženemu po prvem odstavku 56. člena KZ-1, vštet čas, prestan v pridržanju od 10. 5. 2011 do 11. 5. 2011, po 74. in 75. členu KZ-1 pa mu je bila odvzeta protipravna pridobljena premoženjska korist v skupni višini 3.170,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi vrnitve stroškov tega postopka, vključno s plačilom sodne takse, oproščen. Hkrati je zoper tega obdolženega po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj storil (še) kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1, medtem ko je obdolženega R.P. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, po kateri bi naj tudi ta obdolženi storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. V obeh primerih je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper oprostilni del sodbe se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženega R.P. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v sostorilstvu z obdolženim A.Z. in mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen 8 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter mu solidarno z obdolženim Z. odvzame premoženjsko korist, do katere sta prišla s kaznivim dejanjem v višini 3.170,00 EUR oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljanemu izpodbojnemu razlogu ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Predlagal še, da se ga o seji pritožbenega sodišča obvesti. Zadnje ni bilo storjeno, ker v odgovoru na pritožbo niso bile navedene koristi za razjasnitev stvari iz 445. člena ZKP, pri sodišču samem pa takšno spoznanje ni bilo doseženo.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica v pritožbeni graji podaja lastno dokazno oceno, v kateri opozarja, da je soobdolženi A.Z. domnevno policijsko izsiljevanje izjave, s katero je obremenil obdolženega R.P., zatrjeval šele med posameznimi preiskovalnimi dejanji, obdolženi R. P. pa veliko kasneje. Razen tega se zagovora obeh obdolženih glede opravičila ne ujemata, medtem ko izpovedba priče A. V. v tej zvezi kaže na prirejanje dogodka s ciljem izogniti se kazenske odgovornosti, kot izhaja iz že omenjene izjave obdolženega A.Z. pred policisti. Po drugi strani je nedvomno, da sta se obdolžena poznala, da sta bila kot varnostnika z razporeditvijo prostorov v K. seznanjena, da sta pred storjenim kaznivim dejanjem telefonsko intenzivno komunicirala in nato neposredno pred izvršitvijo s to komunikacijo prenehala, da se je obdolženi R. P. znašel na kraju zjutraj, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, da je zanikal, da bi vedel za pretrgane kable, kar pa je omenil v pritožbi zoper policiste ter da je izvedenec kriminalistično tehnične stroke ugotovil zelo močno podporo pri ugotavljanju podobnosti po individualnih značilnostih in razsežnostih človeškega telesa med storilcem in obdolženim P. - sostorilec moški, po višini, širini ramen, konstrukciji postave, ukrivljenem hrbtu ter dominantni desni roki zelo podoben obdolženemu P., da bi lahko izvedenec še natančneje preveril ujemanje glede nagiba hrbtenice in širine ramen, vendar se obdolženi P. na vabila več ni hotel odzvati, prav tako pa je že v prvotni sodbi bil ugotovljen motiv obeh obdolženih, ki sta glede na listine v spisu - sklepe o izvršbah, stanje na bančnih računih, očitno imela finančne težave. Iz izpovedbe priče P. F. pa celo izhaja, da mu je mesec dni pred tatvino obdolženi P. povedal, da je v finančni stiski, da nujno rabi okrog 7.000,00 do 8.000,00 EUR, pri čemer iz njegove izpovedbe še sledi, da so ob torkih imeli v K. od 10.000,00 do 20.000,00 EUR prometa in je bil izkupiček tistega dne rekordno nizek.

6. Kakšna sta narava in pomen izjav obdolženega A.Z. pred policisti, je pritožbeno sodišče že obrazložilo v sklepu IV Kp 23449/2011 z dne 5. 4. 2018 in dejstvo je, da je obdolženi v zagovoru pred sodnico posameznico kot formalnem dokazu, vsebino izjav zanikal. V takšnem položaju je predmet dokazne ocene v sodbi zgolj obdolženčev zagovor, čeprav so zaslišani policisti kakršenkoli nedovoljeni vpliv na vsebino obdolženčevih izjav med zbiranjem obvestil, kot poizvedovalnim (neformalnim) dejanjem, skladno zanikali. Drugače bi bilo tedaj, ko bi bil obdolženi A.Z. pred policisti zaslišan pod pogoji, ki veljajo za obdolžence (drugi odstavek 148.a člena ZKP), s čemer bi tudi njegova izpovedba/zagovor dobila formalno dokazno veljavo. V tem primeru bi zgornja dokazna ocena v sodbi morala biti dodatno razširjena še na to izpovedbo in le tedaj bi se po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva v zvezi z opravičevanjem obdolženega A.Z. obdolženemu R.P., koliko bi bila sploh odločilna, utegnila izkazati za dvomljiva. Izpovedbi bi v tem primeru bili dokazno enakovredni, sodišče prve stopnje pa v oceni veliko bolj prosto, kot sedaj, ko sodbe na omenjeno izjavo obdolženega A.Z. pred policisti ni smelo opreti.

7. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče strinja s pritožničino oceno tako imenovanih posrednih dokazov in indičnih dejstev iz pritožbene obrazložitve, ne pa tudi z dokazno oceno izvedenskega mnenja izvedenca kriminalistično tehnične stroke po preiskavi fotografij ter posnetkov varnostnih kamer. V primerjavi z enako oceno sodišča prve stopnje, pritožnica ni zajela vseh izvedenčevih ugotovitev, kot izhajajo iz razumljivih razlogov sodbe, hkrati pa je prezrla, da se je na ponovljeni glavni obravnavi tudi zastopnik obtožbe strinjal z branjem pisno izdelanega izvedenčevega mnenja, kakor tudi njegove izpovedbe s prejšnje glavne obravnave. To je pomembno, ne samo, ker se obdolženi R. P. dodatnih meritev pri izvedencu ni bil dolžan udeležiti, ampak ker je svojo odsotnost opravičeval tudi s "tehničnimi" okoliščinami, kar bi lahko bilo pri morebitnem ponovljenem neposrednem dokazovanju z izvedencem preseženo. Če torej v prvem primeru posrednih dokazov in indičnih dejstev ni bilo mogoče povezati z izjavo obdolženega A.Z. pred policisti, zaradi njene neformalne narave, to v drugem primeru ni bilo mogoče storiti zaradi izvedenčevih ugotovitev, ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje zgolj nakazujejo podobne rezultate z obdolženim, medtem ko identičnosti s posneto osebo ne morejo dokazati.

8. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločbe o pritožbi.