Jedro

Sodišče prve stopnje je v dejanski situaciji, ko sta vsaka od strank trdili svoje, povsem pravilno ravnalo, ko je po uradni dolžnosti prvič postavilo izvedenca samo, stroške za plačilo tega izvedenca pa najprej naložilo tožeči stranki. Ko je ocenilo, da je izvedenec po nekaj dopolnitvah svoje delo opravil v skladu s pravili stroke, ni bilo več dolžno ukrepati na ta način. Od tu naprej sta bili stranki tisti, ki bi morali predlagati novega izvedenca, če se s prejšnjim ne bi strinjali.

Ko plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožniku plačati znesek 533.214,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.8.1995 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči utemeljujeta svojo odločitev s presojo, da sta stranki sklenili pogodbo o delu, da sta se dogovorili za plačilo po urah, da pa ni bila dogovorjena ne urna postavka, še manj pa fiksno število ur. Zato sta uporabili drugi odstavek 623. člena ZOR in se pri ugotavljanju obsega dela in cene opravljenega dela oprli na izvedensko mnenje. Sodišče druge stopnje pa je tudi zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev drugega izvedenca, in sicer na podlagi drugega odstavka 352. člena ZPP, ker je tožena stranka v prvostopenjskem postopku odločno odklanjala plačilo stroškov za postavitev drugega izvedenca.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi vseh revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa sodbi druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje in sicer drugemu sodniku posamezniku. V reviziji trdi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno s tem, ko je sodišče uporabilo 2. odstavek 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, medtem ko bi moralo uporabiti 600. člen tega zakona. Še vedno vztraja pri stališču, da sta se stranki dogovorili o plačilu, in sicer za znesek 10.000 DEM. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče druge stopnje storilo s tem, ko je napačno razlagalo 2. odstavek 352. člena ZPP, v sodbi prve in druge stopnje pa tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih, tako da odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je namreč odločilo za postavitev izvedenca po uradni dolžnosti in naložilo plačilo predujma za izvedenca tožeči stranki. Izvedenec je dolžan podati svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. Tožena stranka je imela ves čas postopka pripombe na samo delo izvedenca, zato se v njegov izvid in mnenje sploh ni spuščala. Po njenem mnenju to pomeni, kot da takšen dokaz sploh ni bil izveden. Bistveno pomanjkljivost v njegovem delu pa vidi v tem, da izvedenec sploh ni imel najosnovnejšega podatka, iz katerega bi izhajal, in sicer posnetka stanja pred posegom tožnika, kar je tudi sam povedal. Določbo 2. odstavka 352. člena ZPP bi bilo mogoče uporabiti le v povezavi z določilom 3. odstavka 153. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške ni založen v roku, ki ga je sodišče določilo. Sodišče pa toženi stranki ni naložilo oziroma določilo ničesar in zato tožena stranka vsekakor iz upravičenih razlogov ni založila zneska, potrebnega za stroške v zvezi z izvedbo dokaza z novim izvedencem.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še vedno uporablja, ker je bila prvostopna sodba izdana pred njegovo uveljavitvijo).

Revizija ni utemeljena.

Nobene procesne kršitve v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem med postopkom ni bilo. Res je, da 2. odstavek 352. člena ZPP upošteva običajen primer, ko sodišče prve stopnje bodisi na predlog strank bodisi po uradni dolžnosti določi izvedbo dokaza z izvedencem in tudi naloži eni od strank, naj založi stroške zanj, ona pa tega ne stori (tretji odstavek 153. člena ZPP), nato pa v pritožbi ponovno predlaga izvedbo tega dokaza. V takšnem primeru mora izkazati za verjetno, da v postopku na prvi stopnji iz upravičenih razlogov ni založila zneska, potrebnega za navedene stroške. Revidentka v reviziji neutemeljeno uveljavlja kršitev te določbe z ugovorom, da ji sodišče sploh ni naložilo plačila teh stroškov. Če stranka dvakrat zapored (v tem postopku na naroku 11.5.1998 in 25.5.1998) izrecno odkloni založitev stroškov za novega izvedenca, čeprav se s prejšnjim ne strinja, je edina logična razlaga sodišča lahko ta, da ne predlaga postavitve novega izvedenca. S takšnim ravnanjem stranka ne more doseči enakega ali ugodnejšega položaja v pritožbi, kot bi ga imela stranka, ki je sicer zahtevala izvedbo dokaza z novim izvedencem, pa potem ni založila stroškov zanj. Če pa je tako, tudi ni mogoče šteti, da je šele v pritožbi predlagana izvedba dokaza z drugim izvedencem, dovoljen dokaz. Le zavlačevalne narave bi bil postopek sodišča prve stopnje, ki bi kljub navedeni trditvi toženčeve pooblaščenke izdalo sklep o postavitvi novega izvedenca, nato naložilo plačilo stroškov toženi stranki (saj je v tej fazi postopka, ko se ni strinjala z mnenjem prejšnjega izvedenca, ona tista, ki nosi dokazno breme), ona pa potem stroškov ne bi založila in bi sodišče moralo opustiti izvedbo tega dokaza. Trditve v reviziji, s katerimi revidentka vse breme dokaznega postopka prenaša na sodišče, zato v takšnem primeru ne morejo biti upoštevne. Sodišče prve stopnje je v dejanski situaciji, ko sta vsaka od strank trdili svoje, povsem pravilno ravnalo, ko je po uradni dolžnosti prvič postavilo izvedenca samo, stroške za plačilo tega izvedenca pa najprej naložilo tožeči stranki. Ko je ocenilo, da je izvedenec po nekaj dopolnitvah svoje delo opravil v skladu s pravili stroke, ni bilo več dolžno ukrepati na ta način. Od tu naprej sta bili stranki tisti, ki bi morali predlagati novega izvedenca, če se s prejšnjim ne bi strinjali.

Ali je bilo delo izvedenca dipl. ing. M. C. opravljeno v skladu s pravili stroke ali ne, je stvar dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je njegovo delo sprejelo po tem, ko sta prvotnemu mnenju sledili še dve dopolnitvi, ki jih je napravil na iniciativo obeh strank. Očitki, ki letijo na sodišče, da mora paziti, da imajo izvedenci, ki jih postavi, ustrezno strokovno znanje, so nekorektni, saj bi lahko tožena stranka sama predlagala (že na začetku postopka) izvedbo dokaza z izvedencem, ki mu zaupa. Poleg tega je protispisna trditev v reviziji, da izvedenec ni imel najosnovnejšega podatka, iz katerega bi izhajal, to pa je posnetek stanja terena pred posegom tožnika v sporno zemljišče. Da ga je med postopkom napravil, je bilo ugotovljeno. Sodišče je brez kršitev ZPP takšno dopolnitev smelo sprejeti, revizijsko sodišče pa se v dokazno oceno ne sme več spuščati (izrecna prepoved iz 3. odstavka 385. člena ZPP). Trditev revidentke, da je izvedenec sam povedal, da nima osnovnega podatka o posnetku s terena, ni korektna, ker izvira iz začetka postopka. Še manj korektna pa je trditev o nemoči tožene stranke, ki naj bi morala čakati na to, kaj bo sodišče storilo v zvezi z nadaljnjim dokazovanjem. Poseben odgovor nanjo ni potreben. Nobena kršitev postopka, ki ureja postopek z izvedencem, tako ni bila kršena.

Revizijsko sodišče le v odgovor revidentki še pojasnjuje, da bi v skladu z gradbenimi predpisi toženec kot naročnik del že pri pridobitvi lokacijskega, predvsem pa pri pridobitvi gradbenega dovoljenja moral imeti ustrezno projektno dokumentacijo. Izvedenec je izrecno poudaril, da mu stranki nista mogli predložiti nobenega takšnega dokaza. Nekorektno je zato vztrajanje na tem, da je sodišče tisto, ki bi moralo poskrbeti, da bi do teh dokazov izvedenec prišel oziroma da bi bil tožnik kot izvajalec tisti, ki bi moral angažirati projektno organizacijo za izdelavo navedene dokumentacije.

Zakaj tožena stranka v povezavi z navedenim ugovorom trdi, da sodbe druge stopnje ni mogoče preizkusiti in se pri tem sklicuje na drugi odstavek 352. člena ZPP, ni razumljivo. Sodba druge stopnje ima v zvezi s tem vse potrebne razloge (1. odstavek na 3. strani sodbe). Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP v povezavi z 10. točko 2. odstavka 354. člena ZPP), ugovoru bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugodilo.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 623. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ne 600. člena tega zakona. Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga, zakaj bi verjelo eni ali drugi stranki. Ne ena ne druga nista predložili nobene pisne pogodbe, obstoja ustne pogodbe o fiksni ceni pa toženec ni dokazal. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo (2. stran sodbe), da zabeležka na vmesnem obračunu, iz katerega je razvidno, da je k opravljenim 132 uram toženec pripisal, da je bilo preveč opravljenih 7 ali 8 ur, ni dokaz sprotnega zapisovanja opravljenih ur tožnika s strani toženca, pač pa so bile te morebiti preveč opravljene ure pripisane naknadno, vsekakor po izdaji vmesnega obračuna. Ta dokaz je bil ocenjen še v povezavi z izpovedjo tožnika, da je tožencu rekel, da naj sproti zapisuje količino opravljenih ur, pa še slišati ni hotel za to. Nato je sledila dokazna ocena, da sodišče toženčevi izpovedi ni moglo pokloniti vere in takšno dokazno oceno mora revizijsko sodišče sprejeti kot pravilno.

Na podlagi tako ugotovljene dejanske podlage sta sodišči pravilno materialnopravno ravnali, ko sta ugotavljali ceno opravljenih del po 2. odstavku 623. člena ZOR. Ta določa, da v primeru, ko plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Koliko dejansko znaša cena, pa je zopet stvar dejanskega stanja, ki ni predmet revizijske presoje.

Glede na vse navedeno revizija tožene stranke ni utemeljena in jo je zato revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.