Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da izvršilni predlog, ki je bil podan v elektronski obliki, ki jo je omogočil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ-E), predstavlja vlogo, sposobno za obravnavanje v pravdi, ne da bi bila vloga ustrezno dopolnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 1 z dne 13.9.2011 v delu, ki je nalagal tožencu plačilo 24.585,58 EUR z obrestmi in tožbo za plačilo vtoževanega zneska zavrglo. Tožeča stranka namreč v roku, ki ji ga je določilo sodišče s sklepom z dne 30.1.2012, ni dopolnila tožbe z navedbo dejstev in dokazov, torej s sestavinami, ki jih mora imeti vsaka tožba, da je sposobna obravnavanja pred sodiščem.

Proti sklepu o zavrženju tožbe se pritožuje toženec po pooblaščencu. V pritožbi opozarja na drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki določa, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, potem ko je bil v ugovornem postopku razveljavljen sklep o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Trdi, da je sodna praksa slovenskih sodišč enotna in jasna glede tega da gre za tožbo in da je ugovor dolžnika šteti kot odgovor na tožbo, pri čemer imata stranki v nadaljevanju postopka v pravdi pravico, ne pa dolžnost, do nadaljnjih pripravljalnih vlog. Postopek se z razveljavitvijo sklepa o izvršbi ne vrne v začetno stanje, to je stanje ob vložitvi tožbe, pač pa se nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari. Z vložitvijo predloga za izvršbo se vzpostavi dvostransko razmerje med predlagateljem – upnikom in sodiščem, z vročitvijo tega predloga dolžniku in z vložitvijo njegovega ugovora pa se vzpostavi kontradiktorno razmerje med strankama postopka in nastopi litispendenca. V tem trenutku sta tožeča in tožena stranka s svojima vlogama zavzeli svoja stališča o zahtevku, o zatrjevanih dejstvih in predlaganih dokazih. Po trenutku nastopa litispendence Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ne predvideva možnosti zavrženja tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, to je nepopolnosti tožbe in je zato tožbeni zahtevek mogoče zgolj zavrniti kot nesklepčen. Iz dolžnikovega ugovora je jasno razvidno, da je na podlagi sklepa o izvršbi identificiral upnikovo terjatev. Razpravno načelo, ki velja v nadaljevanju pravdnega postopka, zahteva, da tožeča stranka določno navede dejstva, na katerih temelji njen zahtevek in da zanje predloži dokaze, vendar to lahko stori tudi na prvem naroku za glavno obravnavo. Po mnenju pritožnika lahko sodišče stranko sicer s sklepom pozove k dopolnitvi vloge, vendar gre v tem primeru le za sklep materialnega procesnega vodstva, ki ne more imeti za posledico zavrženje vloge. V podporo svojemu stališču se pritožnik sklicuje na odločbe VSK I Cp 449/2005 ter dve odločbi VSL, in sicer I Cp 537/2007 in I Cpg 459/2008. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno izpostavlja drugi odstavek 62. člena ZIZ, po katerem se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, razveljavljenega na podlagi dolžnikovega ugovora, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Zmotno pa meni, da izvršilni predlog, ki je bil podan v elektronski obliki, ki jo je omogočil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ-E), predstavlja vlogo, sposobno za obravnavanje v pravdi, ne da bi bila vloga ustrezno dopolnjena. V 180. členu ZPP je določeno, da mora tožba poleg določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev vsebovati tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Kriterij za presojo, ali je tožba nepopolna (kot jo je štelo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje) ali nesklepčna (za kar se zavzema pritožba), je možnost individualizacije spornega predmeta, na katerega se postopek nanaša. V konkretnem primeru predlog za izvršbo vsebuje le oznako verodostojne listine v obliki številke 498 z dne 22.8.2011 in znesek, katerega plačilo tožeča stranka od toženca zahteva, to je 24.585,58 EUR. Iz teh podatkov ni mogoče ugotoviti, na katero sporno razmerje se terjatev nanaša, ne glede na to, da je toženec v ugovoru proti sklepu o izvršbi domneval, da naj bi šlo za zahtevo tožeče stranke, naj ji izroči zneske, ki naj bi jih za tožečo stranko v gotovini od kupcev prejel v obdobju od decembra 2009 do junija 2010. Trditveno in dokazno breme v postopku je namreč najprej na tožeči in ne na toženi stranki. Nenazadnje toženčevih domnev iz ugovora tožeča stranka v postopku ni potrdila. Zato tudi morebitna zavrnitev tožbenega zahtevka, za katero se zavzema pritožba, za tožnika ne bi predstavljala ugodnejše odločitve od zavrženja tožbe, saj sodba ne bi omogočala identifikacije zavrnjenega zahtevka in bi tožeča stranka v vsakem primeru lahko kadarkoli kasneje vložila tožbo z navedbami, s katerimi bi bilo mogoče zanesljivo opredeliti življenjski dogodek, v zvezi s katerim bi terjala pravno varstvo.

Kadar ni mogoče individualizirati spornega predmeta, kot v obravnavani zadevi, tožba zaradi pomanjkljivega dejanskega substrata ni nesklepčna, temveč je nepopolna. Ne drži pritožbena trditev, da naj bi bila sodna praksa glede tega drugačna, temveč ravno nasprotno. Tudi judikati, na katere se pritožba izrecno sklicuje, ne potrjujejo pritožbenih navedb. Odločba I Cpg 459/2008, iz katere je pritožba vzela poudarek, da se postopek v pravdi po razveljavitvi sklepa o izvršbi ne vrne v začetno stanje, temveč se nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari, se nanaša na drugačno zadevo od obravnavane, saj iz nje izhaja, da so bile predlogu za izvršbo priložene listine, ki so vsebovale dovolj dejstev v zvezi s historičnim dogodkom, ki je bil podlaga zahtevku in je bilo z njimi mogoče identificirati upnikovo terjatev. V zadevi I Cp 537/2007 je bilo jasno, da tožeča stranka vtožuje plačilo obratovalnih in upravljalskih stroškov v večstanovanjski hiši za mesece julij, oktober in december 1994, povsem drugačna je tudi zadeva VSK I Cp 449/2005, v kateri je tožeča stranka po vloženem predlogu za izvršbo in po prejemu toženčevega ugovora s pripravljalno vlogo dopolnila svoje navedbe. Glede na datume odločb pa je tudi jasno, da se nanašajo na izvršilni postopek, kot ga je ZIZ urejal pred uvedbo elektronskega poslovanja, ko je bilo potrebno verodostojno listino (ki je praviloma vsebovala navedbo poslovnega dogodka, iz katerega je terjatev izvirala), priložiti izvršilnemu predlogu.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Višje sodišče v Kopru je pristojno za odločanje v zadevi na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6.7.2012, izdanega na podlagi 105a. člena Zakona o sodiščih, s katerim je bilo odločeno, da se pristojnost za sojenje prenese na Višje sodišče v Kopru.