Jedro

Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, obtožencu dokazan goljufiv namen, določeni posamični in izrečena enotna kazen pa prenizke.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se za kaznivo dejanje po čl. 217/II KZ določena kazen eno leto in osem mesecev zapora zviša na 2 (dve) leti in 4 (štiri) mesece zapora, določena kazen za kaznivo dejanje po čl. 256/I KZ šest mesecev zapora se zviša na 1 (eno) leto zapora, nakar se obt. A.B. po čl. 47/II tč. 2 KZ izreče enotna kazen 3 (tri) leta zapora, pritožba zagovornika obt. A.B. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I v zvezi s čl. 97/I ZKP mora obtoženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je s citirano sodbo spoznalo obt. A.B. za krivega zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/II KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/I KZ, za kateri mu je določilo posamični kazni eno leto in osem mesecev zapora ter šest mesecev zapora in mu izreklo enotno kazen dve leti zapora. Sodišče je obtožencu vštelo v enotno kazen pripor, oškodovanca M.Ž. napotilo s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo ter odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložil pritožbo okrožni državni tožilec NN zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z določitvijo višjih posamičnih in izrekom višje enotne kazni.

Obtoženčev zagovornik odvetnik K.L. je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo obtožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka NN je na seji senata predlagala ugoditev pritožbi okrožnega državnega tožilca in zavrnitev pritožbe obtoženčevega zagovornika.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena, pritožba obtoženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in obtoženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj.

Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, češ da ni pomembno, kako se je obtoženec predstavljal direktorju podjetja X, pa tudi ponarejena registracija podjetja Y naj ne bi imela nobene zveze z goljufivim namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, ker so posli z B tekli nemoteno, pa tudi X in Y sta šest mesecev poslovali v redu. Sodišče prve stopnje je s popolno gotovostjo ugotovilo, da se je obtoženec predstavljal kot A.P. in kot direktor podjetja Y, za katero je tudi zanesljivo ugotovljeno, da sploh ni obstajalo, registrski listi obtoženčevega podjetja M pa so bili uporabljeni za izdelavo registrskih listov Y-a. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je tudi akceptni nalog, ki ga je obtoženec izročil v zavarovanje plačila, pripadal podjetju M ter je nesprejemljiv obtoženčev zagovor, da je on kupil akceptni nalog (list. št. 140), saj ni dvoma, da jih je kupila solastnica firme M B.B., ki je izpovedala, da sta oba z obtožencem imela dostop do akceptnih nalogov, kasneje pa je tudi ugotovila, da je eden zmanjkal (list. št. 145). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, češ da je ime samo potegnilo za seboj priimek, ki naj bi ga v podjetju N razumeli kot obtoženčevega, kajti sodišče prve stopnje je z zaslišanjem prič I.G., A.N. in M. Ž. natančno ugotovilo, da se je obtoženec predstavljal kot A. P. in kot tak tudi podpisal pogodbo z N, N. je ta priimek potrdil tudi po telefonu (list. št. 72), zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, češ da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je obtoženčevo lažno predstavljanje, ponarejanje listin in uporabljanje neobstoječih firm mogoče razumeti samo kot motivirano z goljufivim namenom protipravne pridobitve premoženjske koristi, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje ter takega zaključka ne more ovreči niti dejstvo, da je obtoženec nekaj časa plačeval dobavljeno blago niti da je povedal številko mobitela, ki se je glasila na pravi priimek, pa tudi to ne, da naj bi Ž. v decembru 1993 izvedel za pravi priimek obtoženca.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je obtoženec s kratkotrajnim korektnim poslovanjem samo ustvaril pogoje, da so mu oškodovanci zaupali. Pritožbene navedbe, češ da obtoženec ni vedel, da so listine ponarejene, so ravno tako neutemeljene, kajti obtoženec je imel dostop do originalnih listin podjetja M, izvedenec grafološke stroke V.V. pa je tudi zanesljivo ugotovil, da je obtoženec izpolnil akceptni nalog, ki ga je v zavarovanje plačila tudi izročil podjetju N. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo kot nesprejemljiv obtoženčev zagovor, češ da je akceptni nalog napisal na željo M. oz.

Z.Z. in da ni vedel, da v imenu podjetja ne sme plačevati po običajni položnici, ampak da bi moral poslovati samo preko žiro računa. V zvezi z neznanim M., Mi. oz. Z.Z., kot naj bi se pisal po obtoženčevem zagovoru, pa pritožbeno sodišče samo pripominja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe obširno in prepričljivo pojasnilo, da je Z.Z., ki je bil zaslišan na sodišču, izgubil, ali pa mu je bil ukraden jugoslovanski potni list rdeče barve, iz registra prebivalstva pa je tudi razvidno, da ni v naši državi druge osebe s takimi podatki, pri tem pa tudi ni nobenega dvoma, da Z.Z. obtoženca sploh ne pozna. Glede na tako dejansko stanje bi bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča vsako iskanje nekega drugega Z.Z. popolnoma neuspešno in bi se z njim samo po nepotrebnem zavlačeval kazenski postopek. Pritožbeno sodišče je ocenilo kot pravilne tudi zaključke sodišča prve stopnje o verodostojnosti priče M.G..

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno izpoved M.Ž. in je neutemeljena pritožbena navedba, češ da je bil kot priča nedosleden, po oceni pritožbenega sodišča je tudi zadovoljivo pojasnil, da je obtoženec gradil sodelovanje z njegovim podjetjem X na zaupanju in ko je konec leta izvedel, da naj bi imel obtoženec poleg Y in M-a še eno podjetje v A. in da je njegov pravi priimek B. ter da obtoženec preko Lip-a ne more izvesti plačila, je sledil njegovemu predlogu, da izda nove račune na podjetje E, ker je pač hotel priti do svojega denarja, obtoženec pa mu je prinesel položnico za 3,093.000,00 SIT, ki v resnici niso bili nakazani, na položnici pa je bil tudi ponarejen žig SDK, kot se je ugotovilo pozneje.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot protispisno tudi pritožbeno navedbo, da naj bi priča E.B. v postopku zanikala informativno izjavo iz predkazenskega postopka, kajti iz zapisnika o njenem zaslišanju kaj takega ni razvidno. Kot neutemeljeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbeno navedbo, da naj sodišče prve stopnje ne bi imelo osnove za oceno finančnih težav obtoženca v decembru 1993 in januarju 1994, kajti te težave so razvidne iz njegove plačilne nezmožnosti, sicer ne bi prosil Ž. za storniranje računa, ki je bil izdan X-u in izdajo novega za podjetje E, ki je bilo prav tako neobstoječe in izmišljeno. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je ponarejeno položnico, dokumentacijo podjetja E ter naročilnico podjetja Ž. izročil obtoženec sam.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je pri obtoženčevem ravnanju podan goljufiv namen in dejstvo, da je delno izpolnil svoje obveznosti, na to oceno ne more vplivati, kot je pojasnjeno že zgoraj. Obtoženec je namreč tako ravnal očitno zato, da si je pridobil sopogodbenikovo zaupanje in ker je pri tem uporabljal tudi krive, oz. ponarejene listine, je ustvaril vtis kupca, ki razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi, zaradi česar so mu oškodovanci še naprej izročali blago.

Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi obtožencu izrečeno kazensko sankcijo in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, pri tem pa glede na slednje obtožencu vendarle določilo prenizki posamični in izreklo tudi prenizko enotno zaporno kazen. Zato je pritožbeno sodišče, tako kot je navedeno zgoraj, obtožencu določilo višji posamični in izreklo tudi višjo enotno zaporno kazen, s tem pa tudi ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da niso podane take kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v korist obtoženca. Preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca v zgoraj navedenem obsegu, pritožbo obtoženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da mora obtoženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.