Jedro

Očitka zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnik ne more uspešno uveljaviti kot revizijska razloga s poudarjenim ponavljanjem znotraj načela individualizacije višine odškodnin v pravnomočni sodbi že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamično ugotovljenih (sicer tudi že zatrjevanih kot relativno samostojnih) oblik nepremoženjske škode.

Jalovo je tožnikovo odrekanje primerljivosti višine odškodnin s sklicevanjem na časovno razliko med odmerami obeh odškodnin in na učinke inflacije s tem v zvezi, saj je primerjava vselej opravljena po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2003 dalje do plačila. Ta znesek je vsota tožniku priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih (tudi uveljavljanih kot relativno samostojnih) oblik nastale mu nepremoženjske škode zaradi nezakonitega postopanja dveh policistov s prekoračitvijo njunih pooblastil v dogodku dne 3.6.1997 - in sicer za kršitev tožnikove pravice do prostosti (z odvzemom v trajanju najmanj pol ure) v višini 100.000 SIT (od zahtevanih 400.000 SIT), za kršitev tožnikove pravice do časti in ugleda v višini 250.000 SIT (od zahtevanih 400.000 SIT) ter za kršitev tožnikove pravice do duševne integritete prav tako v višini 250.000 SIT (od zahtevanih 1,300.000 SIT). Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine, to je za znesek 1,500.000 SIT z obrestmi, je sodišče prve stopnje zavrnilo, upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid pa je toženi stranki naložilo še plačilo dela tožnikovih stroškov postopka v znesku 84.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2002 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da je ob sklicevanju na podoben primer (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 244/99) prezrlo, da je bila v primerjalni zadevi odškodnina odmerjena pred petimi leti in da bi torej že upoštevanje samo uradne inflacije narekovalo odmero ustrezno višje odškodnine tožniku za njemu nastalo škodo, ki tudi sicer ni primerljiva s škodo iz primera, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star šele 17 let, policista sta ga vklenjenega vodila skozi naselje, v katerem ga je poznalo veliko ljudi in ga nato še zadrževala na železniški postaji, zaradi česar se je počutil izredno osramočenega. V obravnavanem primeru so se oboroženi predstavniki države dobesedno izživljali nad nemočnim mladoletnim tožnikom, ga pretepali, žalili in z njim ravnali kot z najhujšim zločincem, ob tem pa vedeli, da je predmet njihovega obravnavanja le nekogaršnja vožnja z vlakom iz Celja v Šentjur domnevno brez vozovnice. Za takšno ravnanje policistov ne bi bilo nobenega opravičila niti v primeru, da bi bil tožnik prava iskana oseba. Ravnanje policistov je imelo za tožnika hude duševne posledice, potrjene tako s podatki iz njegove zdravstvene dokumentacije kot tudi z mnenjem izvedenca, ki trajajo še danes. Zato je po njegovem mnenju prisojena mu odškodnina znatno prenizka, saj gre za primer grobih kršitev osebnostnih pravic v času njegove mladoletnosti, ko je občutljivost na doživljanje prvega stika s policijo bistveno drugačna v primerjavi z doživljanjem morebitnih povratnikov, ki imajo večkrat opravka s policijo. Tožnik predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/2006) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Očitka zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnik ne more uspešno uveljaviti kot revizijska razloga s poudarjenim ponavljanjem znotraj načela individualizacije višine odškodnin v pravnomočni sodbi že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamično ugotovljenih (sicer tudi že zatrjevanih kot relativno samostojnih) oblik nepremoženjske škode. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Celotna tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih pa je ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in tudi zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - torej materialnopravno pravilno. Drugačnega sklepanja ne terja revizijska graja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje opravljene primerjave z odškodnino, odmerjeno v drugem postopku (zaključenem s preizkusom tudi na revizijski stopnji pod opr. št. II Ips 244/99). Jalovo je namreč tožnikovo odrekanje primerljivosti s sklicevanjem na časovno razliko med odmerami obeh odškodnin in na učinke inflacije s tem v zvezi, saj je primerjava vselej opravljena po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji. Ta pa pokaže razliko med odmerjeno odškodnino v obravnavanem primeru (v višini 3,9 povprečnih mesečnih plač) in v na drugi stopnji za primerjavo vzeto odmerjeno odškodnino (v višini ene povprečne mesečne plače), pri čemer je ta razlika odraz upoštevanja tudi vseh individualnih specifičnosti obravnavanega primera, na katere se v reviziji ponovno sklicuje tožnik.

Revizijskim trditvam tožnika, da za ugotovljeno ravnanje policistov ne bi bilo nobenega opravičila niti v primeru, da bi bil tožnik prava iskana oseba, je treba sicer zanesljivo pritrditi; vendar hkrati tudi dodati, da odškodnina za iz takega ravnanja izvirajočo škodo po veljavnem pravu nima kaznovalne funkcije in da so za sankcioniranje tovrstnih ravnanj predvideni drugi postopki.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljan (in tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.