Jedro

Tožena stranka bi glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov (10. člen ZUP) morala utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tega pa ni storila, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto. Razlogi izpodbijanega sklepa so v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.

Tožnik je, potem ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilnem domu, Slovenijo zapustil, ne da bi počakal na zaključek postopka. Tako je tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno sklepati, da bo tožnik pobegnil.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2399/2020/4 (1312-33) z dne 27. 9. 2020 odpravi besedilo „ugotavljanja istovetnosti in“, v ostalem se tožba zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce (CT) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ter obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, in sicer od 25. 9. 2020 od 14.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 25. 12. 2020 do 14.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Glede na njegova ravnanja in izjave tožena stranka meni, da ni iskren v svojih namenih, da osebne dokumente pridobi in z njimi izkaže svojo identiteto. Ugotavlja namreč, da je večkrat izjavil, da potni list lahko pridobi, a tega ni storil. Meni, da bi lahko predložil vsaj kopije osebnih dokumentov. Poleg tega se je izmikal odgovoru na vprašanje, kje ima svoje osebne dokumente. Tako je sprva dejal, da je osebno izkaznico pustil v Turčiji, nato pa, da ne ve, če je osebna izkaznica še tam. Tožena stranka njegovim navedbam, da je osebni dokument povsem brezbrižno pustil v tuji državi, ne verjame. Meni, da njegova ravnanja kažejo na prikrivanje identitete in dodaja, da je sprva dejal, da mu je ime A., njegov priimek pa je B., pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa, da mu je ime C., priimek pa D.. V resničnost navedenih podatkov tožena stranka še bolj dvomi zato, ker je bil ob njegovem zaslišanju ves čas prisoten tolmač za urdu jezik. Iz njegovih ravnanj po mnenju tožene stranke precej nedvoumno izhaja tudi, da je tožnik begosumen. Ugotavlja, da je na svoji poti prečkal dve državi EU, Grčijo in Hrvaško in v nobeni ni zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila namreč Italija, čeprav je kasneje zatrjeval, da bi ostal v Sloveniji. Kljub temu je Slovenijo zapustil že nekaj dni po vložitvi prošnje in vstopil v Italijo, kjer so ga prijeli italijanski varnostni organi ter ga vrnili v Slovenijo. Poudarja, da je s tožnikom potrebno opraviti osebni razgovor, brez katerega vsebinske odločitve v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ni mogoče sprejeti. Tožnik je svojo prošnjo utemeljeval s krvnim maščevanjem ter težavami očeta z drugo etnično skupino, o čemer ga je potrebno podrobneje izprašati. Brez osebnega razgovora namreč vsebinske odločitve v skladu z ZMZ-1 ni mogoče izdati, razen v izjemnih primerih, ki tu niso podani. Pojasnjuje tudi, zakaj je treba za tožnika uporabiti ukrep pridržanja na CT.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da niso podani razlogi za omejitev gibanja. Izpodbijani sklep pomeni kršitev 2. in 19. člena Ustave RS. Osebno svobodo je mogoče odvzeti samo v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Toženka namreč sploh ni zatrjevala, še manj pa izkazovala očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, zgolj zaradi ugotavljanja istovetnosti pa ni mogoče odrediti pridržanja. Tožena stranka tožniku ob odvzemu prostosti ni pojasnila razlogov za odvzem svobode niti tega, da mu je gibanje lahko omejeno, ker ni predložila osebnih dokumentov. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010, iz katere izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v RS brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih (11. točka obrazložitve). V zvezi s svojim imenom pojasnjuje, da gre skoraj za identično poimenovanje in da je prišlo očitno do napake pri razumevanju, kar je povzročilo nepravilnost v zapisu imena. Sam je svoje osebne podatke ves čas navajal enako. Poudarja, da je s toženo stranko sodeloval in odgovarjal na vprašanja, ta pa mu roka za predložitev dokumentov ni določila.

4. Prav tako ni podan razlog iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj mora biti izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji navaja tožnik in ki ga brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče ugotoviti. Ker v zakonodaji RS ni določbe ki bi določila objektivna merila za opredelitev pojma nevarnosti pobega, kot je to obveznost državam članicam naložila Uredba Dublin III, niti tožena stranka zakonske podlage ne navaja, je tak sklep nezakonit. Meni, da tožnik ne bi smel biti pridržan v CT iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, pa tudi zato ne, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Sklicuje se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Sodišča EU (SEU) v zvezi z ukrepom omejitve gibanja, ki predstavlja poseg v človekovo osebno svobodo. Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

5. Hkrati s tožbo podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj meni, da je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa mu bo izvrševanje tega ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, ker se v omejenem prostoru zelo slabo počuti. Predlaga, naj sodišče izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Pri tem dodatno utemeljuje svojo odločitev in ponavlja ugotovitve izpodbijanega sklepa.

K I. točki izreka

7. Tožba je delno utemeljena.

8. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore CT na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 9. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave RS.

Glede pogoja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

10. Skladno s točko a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na CT), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

11. S citirano določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, pri čemer je v takih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Izpodbijani ukrep je torej na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren1. 12. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj tožena stranka dvomi v njegovo identiteto, saj tega v ničemer ne pojasni. Sklicuje se zgolj na zakonsko ureditev izkazovanja istovetnosti iz 97. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in ne obrazloži niti tega, zakaj ne verjame tožnikovi zatrjevani identiteti. Navede namreč le, da obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost, pri tem pa pojasnjuje, da je tožnik ob prvem nezakonitem prečkanju slovenske meje navaja ime A. ter priimek B., ob vložitvi prošnje pa, da mu je ime C. in priimek D.. Ugotavlja še, da je tožnik povedal, da je osebno izkaznico pustil v Turčiji, čemur ne more slediti, ob tem pa ni izkazal nobenega truda, da bi od svojih domačih pridobil vsaj fotografijo rojstnega lista. Na podlagi navedenega je tožena stranka izpeljala sklep, da tožnik nima iskrenih namenov predložiti osebne dokumente in tako potrditi svojo identiteto, a ob tem ni pojasnila svojega očitnega dvoma v njegovo identiteto.

13. Tožena stranka bi glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) morala utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tega pa ni storila, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto. Sodišče ob tem ugotavlja, da sta zapis imena in priimka tožnika tako podobna, da ni mogoče izključiti niti možnosti, da gre razliko v identiteti pripisati zgolj napačnemu zapisu isto navajanih tožnikovih osebnih podatkov, kot v tožbi izpostavlja tožnik. Razlogi izpodbijanega sklepa so v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na pridržanje na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika.

Glede pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

15. Tožena stranka, kot rečeno, v izpodbijanem sklepu sprejeti ukrep omejitve gibanja tožniku utemeljuje tudi na drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 16. Po tej določbi mora torej toženka za to, da bi bil ukrep omejitve gibanja zakonit, najprej ugotoviti - in seveda ustrezno obrazložiti -, da brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče ugotoviti dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik s tem v zvezi ugovarja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla konkretnih dejstev, v zvezi s katerimi bi ga bilo treba še zaslišati, torej opraviti osebni razgovor.

17. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v zvezi s svojim zaključkom, da je izpolnjen ta pogoj, navaja, da lahko dejstva, na katera tožnik opira svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ugotavlja izključno na podlagi osebnega razgovora, ki je zanj razpisan za 15. 10. 2020. Smiselno torej zatrjuje, da razen osebnega razgovora nima na voljo nobenih drugih sredstev. Navaja pa tudi, da je tožnik svojo tožbo utemeljeval s krvnim maščevanjem in očetovimi težavami z drugo etnično skupino, o čemer ga je potrebno podrobneje izprašati, saj ni mogoče jasno razbrati, za kakšno krvno maščevanje gre in gre za utemeljen strah pred preganjanjem. Taka obrazložitev bi se sicer vsaj na prvi pogled utegnila zdeti pavšalna, saj zakon govori o "določenih" dejstvih, zato bi morala tožena stranka ta dejstva načeloma v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretizirati vsaj do take mere, kot ji to omogoča dosedanji postopek. Vendar pa po drugi strani drži, da ob odsotnosti kakršne koli druge možnosti za ugotavljanje teh dejstev toženka v primeru, če bi tožnik pobegnil, ne bo mogla ugotoviti prav nobenega dejstva. Po presoji sodišča je zato navedena obrazložitev glede obstoja te okoliščine sicer videti morda skopa, vendar je povsem zadostna.

18. Poleg tega in kot je tožena stranka pravilno izpostavila v izpodbijanem sklepu, ZMZ-1 ne dopušča vsebinske presoje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bil s prosilcem opravljen tudi osebni razgovor, razen posameznih izjem po prvem odstavku 38. člena ZMZ-1, ki pa v obravnavanem primeru niso podane.

19. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je utemeljeno tudi sklepanje tožene stranke o obstoju utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Obstoj tega pogoja za uporabo navedene določbe ZMZ-1 je oprla na ugotovitev, da je bil tožnik najprej že dne 28. 8. 2020 najden ob slovensko italijanski meji, nato pa po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v RS 15. 9. 2020, pri čemer je bil v postopku vložitve prošnje tudi seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi, vključno z dolžnostjo, da počaka do zaključka postopka v Sloveniji, 24. 9. 2020 zapustil Slovenijo in odšel v Italijo, kjer ga je prijela italijanska policija in vrnila v Slovenijo. Iz tako ugotovljenih dejstev je tožena stranka sklepala, da tožnik, ki v Sloveniji ni umaknil prošnje, nima namena počakati na odločitev o njegovi prošnje in da bo, če mu gibanje ne bo omejeno na CT, ponovno zapustil Azilni dom v Ljubljani, organu pa onemogočil odločanje o njegovi prošnji, v zvezi s čimer je z njim (kot že pojasnjeno) treba opraviti osebni razgovor.

20. Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je vpogledalo v listine v upravnem spisu, na katere se sklicujeta stranki, ter z izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, presodilo, da je sklep tožene stranke, da je tožnik nameraval zapustiti Slovenijo, pravilen. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da je prvič prišel v Slovenijo pred približno letom dni, drugič pa pred približno mesecem dni in pol. Tretjič so ga nato v Slovenijo vrnili iz Italije 25. 9. 2020. Ostalih dejstev ugotovljenih v upravnem postopku tožnik v tožbi ni izpodbijal. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa v tistem delu, ki se nanaša na obstoj navedenega razloga za omejitev gibanja. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik pri podaji prošnje izjavil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil ter kljub izrecnemu opozorilu, da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, je Azilni dom 24. 9. 2020 zapustil in se odpravil v Italijo. Pravilno je ugotovila, da je v postopku mednarodne zaščite pomembno, da ima pristojni organ možnost vsa dejstva, ki jih je prosilec navajal, tudi preveriti in podrobno razdelati, da ugotovi dejansko stanje in je to izrednega pomena v postopku odločanja o podeljevanju mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno ugotovila, da je tožnik Azilni dom zapustil, še preden je tožena stranka z njim opravila osebni razgovor in ga podrobneje zaslišala glede vseh dejstev in okoliščin kot tudi, da tožnikova dosedanja ravnanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ponovno samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno onemogočil pristojnemu organu, da zaključi postopek mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno sklepala, da glede na to, da iz tožnikovih izjav izhaja, da je njegova ciljna država Italija in da je enkrat poskusil in enkrat vstopil v Italijo, a bil prijet in predan slovenskim policistom, mu je gibanje potrebno omejiti.

21. Iz povedanega torej izhaja, da je tožnik, potem ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilnem domu, Slovenijo zapustil, ne da bi počakal na zaključek postopka. Tako je tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno sklepati, da bo tožnik pobegnil in je torej izpolnjen tudi drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek izpodbijanega ukrepa.

22. Sodišče k temu dodaja, da za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati2. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

23. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1. 24. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na CT, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se v tem pogledu ni mogoče sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč morajo biti navedeni razlogi, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

25. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma organiziranost, sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj ko neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po svoji naravi milejši ukrep.

26. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v CT omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

27. Glede nadaljnjih tožbenih navedb sodišče najprej opozarja, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo, na podlagi katerega je bila nenazadnje izdana tudi ta sodba. Glede na tožbene navedbe pa ostaja odprto še vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

28. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb.

29. Po vsem povedanem je sodišče v preostalem delu tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 30. Tožnik je v tožbi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da imajo po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo po postopku, ki je določen s Pravilnikom o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (UL RS 22/2017 z dne 28. 4. 2017). Upravno sodišče bi lahko odločalo samo v upravnem sporu zoper odločitev Ministrstva za notranje zadeve o povrnitvi stroškov postopka. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce.

K II. točki izreka

31. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

32. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pod točko 1 izreka že pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja; prim.: sodba in sklep tega sodišča I U 683/2020 ter I U 771/2020. 2 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve