Jedro

Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi, ali je pripor nujen (neogibno potreben) in ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom.

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20.8.2005 zoper obd. A.J. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 22.8.2005 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 30.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakonika (katerih pa ni konkretiziral) ter predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi oziroma podredno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu izreče drug milejši ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti. V zahtevi navaja, da sodišče ni upoštevalo zagovora obdolženca, da je kritičnega dne oškodovanko želel le prestrašiti, ter da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, izpodbijani sklep pa nima razlogov o neogibni potrebnosti odreditve pripora.

Vrhovna državna tožilka K.K.U. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dne 13.9.2005 predlagala zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Pogoji za odreditev pripora so: - da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, - obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in - da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

1. Napadeni pravnomočni sklep se opira na konkretne okoliščine, na podlagi katerih sodišče ugotavlja utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje poskusa umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 22. členom KZ ter jih tudi pravilno presoja.

Kolikor vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obdolženec ni želel oškodovanki škodovati ter da je kritičnega dne želel oškodovanko zgolj prestrašiti, saj je menil, da se bo potem vrnila k njemu, ponuja drugačno presojo okoliščin, na podlagi katerih je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je obdolženec utemeljeno sumljiv, da je dne 18.8.2005 storil poskus očitanega mu kaznivega dejanja umora. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

2. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu navedlo razloge, tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, kot tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi. Obdolženec je osumljen storitve poskusa kaznivega dejanja umora - ko je dne 18.8.2005 zjutraj ustavil oškodovanko (bivšo partnerko, ki ga je nekaj dni pred tem dokončno zapustila), ko se je z vozilom peljala na delo, odprl vrata njenega vozila, ji besedno zagrozil ter zatem z nožem zamahnil proti njej, jo porezal po prsnem košu, nato pa zabodel v levo stegno, dejanja pa mu ni uspelo dokončati, ker je oškodovanki uspelo z vozilom odpeljati. Obdolženec je oškodovanki, s katero je pred tem več let skupaj živel, že v času njunega skupnega življenja večkrat grozil z ubojem in jo fizično maltretiral ter tudi telesno poškodoval. Njegovo nasilje se je v času od junija 2005, ko ga je po večletni zvezi skupaj s sinom oškodovanka prvič zapustila, stopnjevalo in kulminiralo v ravnanjih obdolženca po dokončni odselitvi oškodovanke konec julija 2005, ko se je oškodovanka zaradi obdolženčevih stopnjevanih groženj skupaj s sinom pred obdolžencem skrivala v tujem stanovanju. Po večdnevnem zasledovanju oškodovanke, je obdolženec oškodovanko dne 18.8.2005 napadel z nožem in jo zabodel, le uspešnemu pobegu oškodovanke pa je pripisati, da posledice dejanja niso bile hujše. Glede na težo dejanja, očitanega obdolžencu, za katero se lahko izreče kazen zapora najmanj pet let in vse okoliščine, v katerih je bilo dejanje dne 18.8.2005 storjeno, je sodišče pravilno presodilo, da se je obdolženčeva agresivnost do oškodovanke od junija 2005 dalje stopnjevala od besednih groženj in fizičnega maltretiranja do obdolženčevega napada z nožem kritičnega dne. Takšno obdolženčevo ravnanje, ki kaže na njegovo vztrajnost, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi v povezavi z osebnimi lastnostmi obdolženca, ki zlorablja alkohol in ki se očitno ne more sprijazniti z dejstvom, da se je oškodovanka s sinom odselila in ne želi več nadaljevati življenjske skupnosti z njim in ki je oškodovanki sledil tudi po tem, ko mu je ob kritičnem dogodku ušla in se zatekla k sodelavcem v službi ter ji je ponovno grozil, da jo bo ubil, pravilno ocenilo kot realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti dejanje na škodo oškodovanke poskusil dokončati. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti tako presojo zavrača in zatrjuje, da konkretna nevarnost ponovitve dejanj obdolžencu ni dokazana, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi, ali je pripor nujen (neogibno potreben) in ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu navedlo razloge o tem, da je glede na težo in naravo obdolžencu očitanega dejanja, zaradi zagotovitve varnosti življenja in telesne integritete oškodovanke, ki je bilo z dosedanjim ravnanjem obdolženca že napadeno in močno ogroženo, pripor zoper obdolženca neogibno potreben za varnost ljudi. Pravilno je presodilo, da konkretna nevarnost, da bo obdolženec na škodo oškodovanke ponovil dejanja z elementi nasilja tako velika, da je z milejšim ukrepom ni moč zagotoviti in da pomeni takšno stopnjo ogrožanja varnosti ljudi, da odtehta odreditev posega v obdolženčevo pravico do svobode.

4. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.