Jedro

Pritožbene navedbe, da je v obravnavanem primeru prišlo (le) do minimalnega trka, pritožbeno sodišče sprejema. Vendar to ne pomeni, da do poškodb, ki jih zatrjujejo tožniki in ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (lažji nateg vratnih mišic pri prvem tožniku, zvin vratne hrbtenice lažje stopnje pri drugem tožniku in zvin vratne hrbtenice in zvin desne rame lažje stopnje pri tretji tožnici), ob tem škodnem dogodku ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je najprej s pomočjo izvedenca cestno-prometne stroke ugotovilo sile, ki so pri trčenju delovale. Nato pa z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo ali in kakšne poškodbe so take sile pustile na telesnih oškodovancev.

Za priznanje odškodnine za strah mora biti podana dovolj visoka stopnja intenzivnosti strahu in trajanja. Strah mora biti intenziven in dalj časa trajati. Četudi bi/so tožniki ob trčenju (naletu) pri zelo nizki hitrosti utrpeli kratkotrajen strah, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ta ni mogel biti tako močan in intenziven, da bi porušil njihovo duševno ravnovesje v taki meri, da bi bili upravičeni do odškodnine za tovrstno škodo. Strah za izid zdravljenja pa tudi ni bil ne dolgotrajen ne intenziven pri nobenem od vseh treh tožnikov. Njihove poškodbe so bile lahke, brez zapletenih diagnoz in brez komplikacij pri zdravljenju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se: - v I. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 400 EUR (na 1.624,50 EUR), - v III. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 600 EUR (na 2.100 EUR), - v V. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 600 EUR (na 2.100 EUR).

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku petnajst dni od vročitve te sodbe pritožbene stroške v višini 74,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati prvemu tožniku 2.024,50 EUR odškodnine skupaj z zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2013 dalje do plačila, drugemu tožniku 2.700 EUR odškodnine skupaj z zamudnimi zakonskimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila, tretji tožnici 2.700 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2013 dalje do plačila in odškodnino za materialno škodo v znesku 73,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje do plačila. Kar so zahtevali tožniki več, je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev sorazmernega dela potrebnih stroškov pravdnega postopka tožnikom, o višini stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je prišlo med udeleženima voziloma do minimalnega trka, v katerem so delovale minimalne sile. Udeleženi vozili, razen odpadle tablice, v nezgodi nista bili poškodovani. Sprememba hitrosti vozila, v katerem so se nahajali tožniki, je v času naleta drugega vozila znašala 4,62 km/h. Izvedenec cestno-prometne stroke je v izvedenskem mnenju navedel, da v nezgodi niso nastopili pospeški/pojemki oziroma sile, ki bi bile lahko vzrok za zatrjevane telesne poškodbe. K dopolnitvi mnenja je navedel, da ugotovljene fizikalne vrednosti izključujejo in niso sorazmerne oziroma ne kažejo, da bi obravnavane telesne poškodbe sploh lahko nastale pri obravnavanem dogodku. Kljub temu je izvedenec medicinske stroke v mnenju zapisal, da je trk lahko povzročil nihajno poškodbo lažje stopnje in izračunal odstotek verjetnosti, ki izhaja iz strokovne literature (29 %). Izvedenec medicinske stroke je torej zgolj dopustil možnost, da bi tožniki lahko utrpeli poškodbe. Splošno znano je, da poškodb vratne hrbtenice praviloma ni mogoče ugotoviti z medicinskimi objektivnimi diagnostičnimi postopki. Diagnoze tožečih strank so bile postavljene zgolj na podlagi navedb tožnikov, ki jih mora zdravnik sprejeti. Sodišče bi moralo dokaze presojati celovito in kritično. Iz zaslišanj tožnikov izhaja, da so bistveno pretiravali v svojih izpovedbah o hitrosti vozila in o močnem sunku. Glede na navedeno tožena stranka trdi, da so tožniki pretiravali tudi glede obsega, poteka in časa zdravljenja. Tožena stranka meni, da v obravnavanem primeru vzročna zveza med nastalo zatrjevano škodo in prometno nezgodo ni izkazana. Na podlagi izvedenih dokazov tožnikom ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da so zatrjevane telesne poškodbe posledica prometne nezgode. V obravnavanem primeru ni izkazana več kot 50 % verjetnost, da so poškodbe tožnikov posledica trčenja. Sodišče je po nepotrebnem angažiralo izvedenca medicinske stroke, ki je zgolj dopustil možnost nastanka poškodb.

Podredno tožena stranka vlaga pritožbo zaradi dosojene odškodnine za strah za vse tožnike. Šlo je za minimalen trk, praktično za dotik dveh vozil. Utrpljeni strah je bil zgolj minimalen. Tožniki so utrpeli trenutni blag primarni strah in blag sekundarni strah zaradi zdravljenja. Duševno ravnovesje tožnikov zaradi nezgode ni bilo porušeno. Pri vseh tožnikih je prišlo do lahkih poškodb, zdravljenje je potekalo brez zapletov in je bilo kratkotrajno, zato do odškodnine iz naslova strahu niso upravičeni.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper celotno prisojeno odškodnino za prvega tožnika, saj gre v celoti za utrpljeno neznatno škodo, ki ne predstavlja pravno priznane škode. Prvi tožnik je bil v času nezgode pripet z varnostnim pasom, zato do zanihanja telesa ob minimalnem trku ni moglo priti. Pregled pri zdravniku je pokazal dobro gibljivost v vratu, tožnik ni bruhal in ni imel glavobolov, gibljivost v ramah je bila brez posebnosti, ključnica brez otekline, lobanja neobčutljiva, bil je brez kontuzijske značke oziroma buške. Prvi tožnik je trpel zgolj blage bolečine pri gibanju vratu kakšnih štirinajst dni. Glede na navedeno v nezgodi ni utrpel pravno priznane škode.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožniki vtožujejo povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli 12. 12. 2012 v prometni nezgodi na Cesti v K., ko je povzročiteljica nezgode zaradi nepazljivosti od zadaj naletela v vozilo drugega tožnika. Tožena stranka ugovarja, da ni podana vzročna zveza med telesnimi poškodbami tožnikov in škodnimi dogodki, da tožniki niso utrpeli strahu, ki bi utemeljeval prisojo denarne odškodnine, prvi tožnik pa sploh ni utrpel pravno priznane škode, vse zaradi minimalnega trka do katerega je prišlo.

6. Pritožbene navedbe, da je v obravnavanem primeru prišlo (le) do minimalnega trka, pritožbeno sodišče sprejema. Vendar to ne pomeni, da do poškodb, ki jih zatrjujejo tožniki in ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (lažji nateg vratnih mišic pri prvem tožniku, zvin vratne hrbtenice lažje stopnje pri drugem tožniku in zvin vratne hrbtenice in zvin desne rame lažje stopnje pri tretji tožnici), ob tem škodnem dogodku ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je najprej s pomočjo izvedenca cestno-prometne stroke ugotovilo sile, ki so pri trčenju delovale. Nato pa z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo ali in kakšne poškodbe so take sile pustile na telesnih oškodovancev.

7. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je izvedenec cestno-prometne stroke v izvedenskem mnenju s 13. 1. 2013 navedel, da v nezgodi niso nastopili pospeški/pojemki oziroma sile, ki bi bile lahko vzrok za zatrjevane telesne poškodbe, ne držijo. Izvedenec cestno-prometne stroke J. P. je v izvedenskem mnenju izključil možnost, da bi voznik sekundarno priletel z glavo do vetrobranskega stekla in da bi vozilo povzročiteljice nezgode pripeljalo s hitrostjo 80 km/h in trčilo direktno v vozilo tožnikov (trditve tožnikov). Ni pa izvedenec izključil možnosti, da bi pospeški/pojemki oziroma sile, ki so nastopile v nezgodi, bile vzrok za zatrjevane telesne poškodbe. Izvedenec je navedel, da je razporejanje fizikalnih veličin nastalih pri trku z obsegom telesnih poškodb vmesno (interdisciplinarno) področje med fizikalnim potekom nezgode (razlike hitrosti, pospeški, pojemki, čas kolizije), to je izvedenstva za raziskavo prometnih nezgod in področje medicinskega izvedenstva. Tako bi (bo) na podlagi ugotovljenih fizikalnih veličin svoje mnenje najverjetneje lahko podal tudi izvedenec medicinske stroke (list. št. 107 spisa). V točki 8 je navedel, da fizikalne vrednosti v obravnavanem primeru kažejo na največ stopnjo I WAD, to je poškodbe, ki se manifestirajo kot bolečine v vratu, vendar brez fizikalnih znakov (list. št. 108 spisa). V dopolnitvi izvedenskega mnenja (2. točka) je pojasnil, da v mnenju ni opredeljeno, ali bi izračunane vrednosti spremembe hitrosti lahko povzročile obravnavane telesne poškodbe pri tožnikih. Zaslišan na naroku 6. 6. 2017 pa je izpovedal, da gre za interdisciplinarno zadevo, na meji med eno in drugo vejo znanosti, zato prepušča, da v končni fazi poda mnenje tudi izvedenec medicinske stroke.

8. V obravnavani zadevi sta mnenje podala tako izvedenec tehnične (cestno-prometne stroke), nato pa še izvedenec medicinske stroke. Pritožba nima prav, ko trdi, da sodišče ne bi smelo postaviti izvedenca medicinske stroke, saj je izvedenec cestno-prometne stroke izključil možnost, da bi minimalni trk povzročil zatrjevane poškodbe tožnikov. Izvedenec cestno-prometne stroke je na podlagi raziskave prometne nezgode in ob upoštevanju poškodb na podlagi analize trka podal mnenje, da je prišlo v času naleta do maksimalnega pospeška (pojemka) vozila okoli 12,9 m/s², srednji pojemek vozila pa je znašal 8,6 m/s². Fizikalne vrednosti v obravnavanem primeru kažejo na stopnjo I WAD, to so poškodbe, ki se manifestirajo kot bolečine v vratu. Zaslišan pa je pojasnil, da bi dokončno odločitev prepustil izvedencu medicinske stroke. Ob takem mnenju prvostopenjsko sodišče ne bi moglo odločitve opreti zgolj na mnenje izvedenca cestno-prometne stroke, za kar se v pritožbi zavzema tožena stranka.

9. Izvedenec medicinske stroke je ob upoštevanju medicinske dokumentacije podal mnenje, da so tožniki pri trčenju lahko utrpeli nihajne poškodbe vratne hrbtenice lažje stopnje in tudi pojasnil, zakaj pri hitrosti med 4,83 km/h in 8,05 km/h, ni mogoče izključiti možnosti poškodb.1 Izračunana naletna hitrost je na spodnji meji izračunanih naletnih hitrosti, vendar izvedenec ni izključil možnosti poškodb v smislu najlažje nihajne poškodbe vratu pri tožnikih. Pri hitrosti 4 km/h je prišlo do simptomov pri 29 % testirancev.2 Izvedenec je tako pojasnil, zakaj tehnični izračuni in določanje mejnih vrednosti, ki so podani v mnenju izvedenca prometne stroke, s stališča medicinske stroke niso zanesljiv način za ugotavljanje telesnih poškodb. Prvostopenjsko sodišče je obe izvedenski mnenji proučilo in zavrnilo očitke tožene stranke, hkrati pa je s tem podan tudi odgovor toženi stranki, ki v pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo postaviti izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče ponuja toženi stranki v primerjavo odločbi višjega sodišča v primerljivih zadevah VSL sodba II Cp 286/2016 z dne 20. 4. 2016 in VSL sodba II Cp 1844/2016 s 26. 10. 2016. 10. Po mnenju izvedenca je utrpel prvi tožnik v nezgodi lažji nateg vratnih mišic, zaradi česar je trpel bolečine in nevšečnosti. Tožnik je bil ob nezgodi star 11 let in se zaradi nezgode ni mogel udeleževati otroških aktivnosti v polni meri. Pritožbena navedba, da gre za neznatno škodo, ki ni pravno priznana, zato ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ni naredilo zaključkov na podlagi zaslišanja tožnikov, ampak je imelo korektiv tudi v izvedenskih mnenjih dveh izvedencev ter je napravilo zaključke v skladu z metodološkimi napotki 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato pritožbeni očitki, da sodišče ni kritično presojalo vseh dokazov, saj so tožniki močno pretiravali, ni utemeljen.

11. Za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je utrpel prvi tožnik v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom je prvostopenjsko sodišče odmerilo ustrezno odškodnino. Poškodba prvega tožnika (lažji nateg vratnih mišic) sodi med lahke poškodbe. Upoštevaje dolžino bolečinskega obdobja (14 dni bolečin pri gibanju, mirovanje, en pregled pri zdravniku) in starost prvega tožnika (osnovnošolec), ki je zaradi nevšečnosti v začetnem obdobju izostal iz šole, je prisojena odškodnina 1.624,50 EUR, za to obliko škode primerljiva z drugimi istovrstnimi primeri iz sodne prakse.

12. Tudi poškodba drugega tožnika (zvin vratne hrbtenice lažje stopnje), sodi med lahke poškodbe, je pa tožnik trpel hude bolečine en teden, srednje hude bolečine en mesec ter lahke bolečine 1,5 meseca (tožena stranka ugotovljene stopnje in trajanja bolečin v pritožbi ne izpodbija). Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ob razmeroma dolgem bolečinskem obdobju hudih bolečin ter srednje hudih bolečin priznana odškodnina za tovrstno škodo ni previsoka.

13. Tretja tožnica je utrpela zvin vratne hrbtenice in zvin desne rame lažje stopnje, kar prav tako sodi med lahke poškodbe in je zato trpela en mesec srednje hude bolečine in jemala zdravila za lajšanje bolečin, en mesec blage bolečine ter dva meseca občasne blage bolečine. Nosila je imobilizacijsko ruto ter opravljala fizioterapijo, imela šest pregledov pri zdravniku in dva pri specialistu. 14 dni je potrebovala pomoč pri osebni higieni in oblačenju, dva meseca pa pri gospodinjstvu. Ne glede na to, da tožnica ni trpela hudih telesnih bolečin (kot npr. drugi tožnik), je upoštevajoč ostale nevšečnosti, ki so spremljale njeno poškodbo, prisojena odškodnina v višini 2.100 EUR, ustrezna.

14. Pač pa je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika; OZ), pri presoji odškodnine iz naslova strahu. Tožena stranka pravilno opozarja v pritožbi, da glede na ugotovitve izvedenca o poteku prometne nezgode, obsegu poškodb in zdravljenja, tožniki niso mogli utrpeti strahu za življenje, prav tako ne opravičuje prisoje denarne odškodnine kratkotrajna zaskrbljenost za izid zdravljenja. Za priznanje odškodnine za strah mora biti podana dovolj visoka stopnja intenzivnosti strahu in trajanja. Strah mora biti intenziven in dalj časa trajati. Četudi bi/so tožniki ob trčenju (naletu) pri zelo nizki hitrosti utrpeli kratkotrajen strah, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ta ni mogel biti tako močan in intenziven, da bi porušil njihovo duševno ravnovesje v taki meri, da bi bili upravičeni do odškodnine za tovrstno škodo. Strah za izid zdravljenja pa tudi ni bil ne dolgotrajen ne intenziven pri nobenem od vseh treh tožnikov. Njihove poškodbe so bile lahke, brez zapletenih diagnoz in brez komplikacij pri zdravljenju.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za strah za vse tri tožnike (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo (21,52 %), ji je dolžna tožeča stranka povrniti 74,24 EUR pritožbenih stroškov, ki se nanašajo na stroške sodnih taks za pritožbo (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Hitrost trčenja vpletenih vozil in velikost deformacij vozil ni direktno v povezavi s silami, ki delujejo na vratno hrbtenico. Pri oceni teh poškodb nastopijo številne spremenljivke pri poškodovancih, tako da je potrebno vsakega obravnavati individualno. Na poškodbo vratu vplivajo poleg sprememb hitrosti, tudi pričakovanja oškodovanca na trčenje. Pri nepričakovanem trčenju je frekvenca in pojav različnih simptomov večja. Pomembna je pozicija glave v času trčenja. Pomembna je nastavitev ščitnika za glavo. Ženske so pogosteje poškodovane pri nizkih hitrosti zaradi manjšega obsega vratu in slabše moči mišic vratu glede na maso glave. 2 Pri čemer je šlo za zdrave prostovoljce, brez predhodnih poškodb in degenerativnih sprememb vratne hrbtenice in drugih bolezni.