Jedro

Pritožnik ni nujni dedič. Bil je prisoten na zapuščinski obravnavi, ko je edini oporočni dedič sklenil sodno poravnavo s sedmimi izmed enajst zakonitih (nujnih) dedičev. Dejstvo, da sodišče v sklepu o dedovanju ni imenovalo kot zakonitega dediča pritožnika, ki ni nujni dedič in ni oporočni dedič, ne pomeni kršitve določila 214. člena ZD.

V primeru oporočnega dedovanja noben izmed zakonitih dedičev, ki ni nujni dedič po 25. členu ZD, ne more uveljavljati nujnega deleža.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem A. A. V izreku pod točko I je zapisalo nekatera dejstva: kolikšne so terjatve, da obstaja pisna oporoka, da šest dedičev oporoke ni priznalo, pa so bili napoteni na pravdo in da je po umiku tožbe nadaljevalo zapuščinski postopek ter da so nekateri dediči uveljavljali nujni delež. Pod točko II je razglasilo za dediča na podlagi oporoke B. B. Nato pa je zapisalo, da so zakoniti dediči C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., I. I. in J. J. Povzelo je v točki 2 tudi dedni dogovor, ki so ga na zapuščinski obravnavi kot sodno poravnavo sklenili oporočni dedič in sedem zakonitih dedičev. Pod točko III je odredilo vpis v zemljiško knjigo.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo zakoniti dedič K. K. Sodišče je s sklepom o dedovanju razglasilo za dediče po zakonu sedem dedičev. Pri tem je spregledalo, da je na podlagi zakona dedič tudi K. K. po zapustnikovi sestrični L. L., ki je bila hči M. M., ki je bila hči N. N. To je navedeno v zapisniku 17. 11. 2017. Zato je sklep napačen. Brez sodelovanja tega dediča, sodišče ne bi smelo sklepati dednega dogovora.

3. Na vročeno pritožbo je odgovoril oporočni dedič B. B. Oporoka je veljavna tudi za dediča K. K. Nato bi lahko zakoniti dedič uveljavljal nujni delež, če bi bil nujni dedič. Vendar sam pove, da je dedič po sestrični in ni nujni dedič ter ne pride v poštev za dedovanje na podlagi zakona. Nujnega deleža tudi ni uveljavljal. Tudi če bi ga uveljavljal, sodišče tega ne bi smelo upoštevati. Na naroku 17. 11. 2017 je bila prisotna pooblaščenka K. K., ki dediča ni priglasila in ni zahtevala nujnega deleža. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik se je priglasil k zakonitemu dedovanju z vlogo odvetnika z dne 6. 6. 2017 (list. št. 67). Nato je prišlo do zastoja v postopku, ker so nekateri dediči izpodbijali oporoko. Po umiku tožbe je zapuščinsko sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo. Na zapuščinski obravnavi 17. 11. 2017 je pritožnika zastopala odvetnica Z. Z. za odvetnika Š. Š. Tako se izkaže, da je bil pritožnik zastopan in po pooblaščencu prisoten na zapuščinski obravnavi.

6. Nato pa so oporočni dedič in zakoniti dedič (C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., I. I. in J. J.) sklenili sodno poravnavo, ki je povzeta v sklepu o dedovanju kot dedni dogovor.

7. To pomeni, da pritožnik ni zahteval nujnega deleža, ko je že bilo jasno, da je oporoka veljavna in da je edini oporočni dedič B. B. Treba je tudi odgovoriti pritožniku, kdo so nujni dediči določa 25. člen Zakona o dedovanju. Pritožnik sam pojasni in to je zapisano tudi v smrtovnici (izpis dedičev na list. št. 4), da je dedič po zapustnikovi sestrični L. L. To pomeni, da tudi sam pritožnik priznava, da ni nujni dedič. V primeru oporočnega dedovanja tako torej noben izmed zakonitih dedičev, ki ni nujni dedič po 25. členu ZD, ne more uveljavljati nujnega deleža. Dejstvo, da so na zapuščinski obravnavi oporočni dedič in sedem zakonitih dedičev sklenili sodno poravnavo, ne vpliva na pritožnikove pravice. Predvsem je pomembno, da je na zapuščinsko obravnavo bil povabljen in bil zastopan. S pritožbo proti sklepu o dedovanju pa pritožnik ne more izpodbijati dednega dogovora oziroma sodne poravnave, saj se to izpodbija z drugimi pravnimi sredstvi.

8. Pritožba še trdi, da bi v sklepu o dedovanju sodišče moralo navesti pritožnika. Vsebina sklepa o dedovanju je določeno v 214. členu ZD. V danem primeru, ko je vse zapustnikovo premoženje podedoval oporočni dedič, ko je tudi pritožnik oporoko priznal ter bil na zapuščinski obravnavi, ni pa nujni dedič, dejstvo, da je sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju povzelo samo tiste zakonite dediče, ki so z oporočnim sklenili sodno poravnavo, ne vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa. Po 3. točki 214. člena ZD sodišče vpiše v sklep o dedovanju dediča, razmerje do zapustnika in dejstvo, ali deduje kot zakoniti ali kot oporočni dedič. V konkretnem primeru pa pritožnik ni dedoval ne po zakonu ne po oporoki. Po prvem odstavku 214. člena ZD sodišče ugotovi, katerim osebam gre pravica do dediščine in jih s sklepom o dedovanju razglasi za dediče. V tem primeru je torej edini dedič, oporočni dedič. Zato ta opustitev sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa o dedovanju. Treba je tudi ugotoviti, da je po smrtovnici poleg pritožnika bilo navedenih še 10 dedičev in oporočni dedič. Sodišče pa je očitno v sklep o dedovanju povzelo le tiste zakonite dediče, s katerimi je oporočni dedič sklenil dedni dogovor.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno dejansko stanje pravilno uporabilo materialni zakon in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).