Jedro

Oškodovanec mora dokazati obstoj in višino škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, povzročitelj pa se odgovornosti razbremeni, če dokaže, da ni kriv oz. da za nastalo škodo ni odgovoren.

Ker je vsak etažni lastnik dolžan vzdrževati svoje naprave in instalacije v takem stanju, da lastnikom sosednjih etažnih enot ne nastaja škoda, je pravno nepomembno, ali je do izliva vode prišlo zaradi odprtega ali dotrajanega ventila, ali kakšne druge napake na napeljavi. Očitno je, da toženec ni poskrbel za tako stanje te instalacije, da bi bila vodotesna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obveznost, da prvo tožeči stranki plača 1.403,98 EUR odškodnine, drugo tožeči stranki pa 960,00 EUR odškodnine, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2010 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 513,62 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da niso upoštevani njeni ugovori, da tožnica nima soglasja večine etažnih lastnikov za opravljanje dejavnosti. Opozarja na tretji odstavek 14. čl. Stanovanjskega zakona, na podlagi katerega bi zaradi sosedstva stanovanj tožnica morala imeti tudi njegovo soglasje za opravljanje dejavnosti v stanovanju. Opozarja na nepravilno uporabo in razlago materialnega prava glede opredelitve dokaznega bremena protipravnosti. Meni, da bi tožeča stranka neposredno po škodnem dogodku zaradi dokazovanja protipravnega ravnanja morala predlagati zavarovanje dokazov. Ponavlja svojo trditev, da je do izlitja vode prišlo zaradi ravnanja F. H. s.p., ki je izvajal dela na kurilnih napravah. To dejstvo je želela dokazovati s pričo L. C., katerega zaslišanje je zavrnjeno z vnaprejšnjo dokazno oceno njegove izpovedi. Zatrjuje kršitev 22. čl. Ustave, pa tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz osme točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Trdi, da bi L. C. izpovedoval nasprotno od tistega, kar je izpovedal F. H.. Domnevna prepričljivost F. H. ne more biti razlog za odklonitev C. zaslišanja. Opozarja, da je L. C. podal tudi pisno izjavo, da je kritičnega dne U. d.o.o. izvajal polnjenje sistema centralne kurjave z vodo, za U. d.o.o. pa dela izvaja F. H. s.p. Opozarja, da je F. H. zaradi lastne odgovornosti lahko zainteresiran za izid pravde. Opozarja na nasprotje med izpovedima F. H. in G. Š. Slednji je izpovedal, da mu je H. potrdil polnjenje sistema z vodo. Na september nanašajoč se račun ne potrjuje, da polnjenje ni bilo izvedeno tudi avgusta. F. C. o konkretnem dogodku ni vedel izpovedovati. Trdi, da je sodišče zgolj povzelo izpovedi H. in Š., ni pa iz sodbe mogoče razbrati, kaj naj bi toženec storil narobe, katere okoliščine so povzročile, da je ventil popustil in kdo jih je povzročil. Ker tudi tožba nima tovrstnih trditev, jo označuje za nesklepčno. Opozarja, da kritičnega dne v toženčevem stanovanju ni bilo nikogar in je izključno F. H. posegal v sistem centralne kurjave. Opozarja, da so neverodostojne izpovedi prič o tem, naj bi voda v slapovih brizgala iz električnih vtičnic. Trdi, da je voda iztekala počasi in se akumulirala v luži na tleh pod mestom izliva. Voda se je v spodnje stanovanje izlivala pod silo lastne teže skozi diletacijske spoje okrog radiatorskih cevi. Stene so imele mokre madeže, na tleh je odstopila lateks barva, ni pa odstopil niti omet niti parket. Nasprotuje tudi višini priznane škode. Opozarja, da trditve o prevoženih 1860 km na Z., 50 km za nakup novega parketa in 384 km v najeti prostor niso konkretne in tudi dokazane ne. Opozarja na nerazumljivost sodbe v zvezi s stroški hrane, saj se mora človek prehranjevati, ne glede na to kje živi. Meni, da je tožnica zaradi materine kuhinje imela celo manjše stroške prehrane. Opozarja na nesubstanciranost navedb o telefonskih razgovorih. V zvezi s stroški čiščenja opozarja, da temeljijo na predračunu čistilnega servisa, ki je zavezanec za plačilo DDV in ima stroške amortizacije strojev, hkrati pa mora ustvariti še dobiček, vsega tega pa pri lastnem čiščenju ni. Opozarja na izpoved priče L. o opozorilu na nevarnost propada rastline zaradi izsuševanja stanovanja in da je tudi tožnica to opozorilo potrdila. Opozarja, da tožničina izpoved o tem, da je bila roža res velika in bi rabili škripec za njeno prestavljanje, kaže, da namena prestavljati rožo sploh ni imela. Opozarja na sodno prakso, ki stroškov odvetniškega zastopanja pred pravdo ne priznava. Meni, da strošek najemnine ni v vzročni zvezi z izlivom vode. Ocenjuje, da je tožnica ravnala razsipno, ker mesečna najemnina 960,00 EUR očitno dostopa od najemnin na trgu. Tako visoka najemnina je nesorazmerna tudi tožničinemu prometu, izhajajočem iz objavljenih bilanc. Podrejeno ugovarja, da gre za fiktiven račun. Opozarja na izstavitev računa 24. dan po izteku najemne pogodbe, na v nasprotju z zakonom zaračunan DDV in izjavo o zavezanosti DDV, glede katere meni, da ni bila nikamor poslana. Opozarja, da je tožnica najemnino dala v stroške podjetja, zaradi česar je zaradi nižje davčne osnove imela tudi korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik pravilno opozarja na nepravilno opredelitev dokaznega bremena, podano na sedmi strani sodbe. Sodišče prve stopnje je dokazovanje protipravnega ravnanja nepravilno opredelilo kot toženčevo breme, kar pa na odločitev ni vplivalo, ker je vsa pravno relevantna dejstva ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov in se na materialna pravila o dokaznem bremenu ni opiralo (215. čl. ZPP). Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo škode, če so podani splošni pogoji odškodninskega (civilnega) delikta: da je škoda sploh nastala; da izvira iz nedopustnega ravnanja; da obstoji vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Vsi elementi morajo biti podani kumulativno; če manjka le eden od njih, odškodninske odgovornosti ni. S 131. čl. Obligacijskega zakonika je določeno, da je škodo dolžan povrniti povzročitelj škode, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Oškodovanec mora dokazati obstoj in višino škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, povzročitelj pa se odgovornosti razbremeni, če dokaže, da ni kriv oz. da za nastalo škodo ni odgovoren.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v stanovanju opravljala tudi gospodarsko dejavnost. Iz izpisa podatkov portala AJPES je razvidno, da je poslovanje gospodarskega subjekta registrirano na naslovu Ulica 28., L., na katerem je v škodnem dogodku prizadeto stanovanje. Nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v to, da se je dejavnost tod tudi dejansko izvajala, ni. Ker je tožnica registrirana kot poslovni subjekt, je upravičena do pravnega varstva tudi zaradi škode, ki jo je utrpela pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Ali je tožnica za registracijo dejavnosti na navedenem naslovu zadostila materialnim predpisom, je vprašanje izpolnjevanja pogojev za registracijo gospodarskega subjekta, pri obravnavanju njene oškodovanosti pa ni odločilno in sodišču prve stopnje se o tem dejstvu ni bilo treba izrekati.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovljeno odgovornostjo tožene stranke za nastalo škodo. Dejstvo, da je škoda nastala zaradi vode, ki je tekla iz napeljave centralne kurjave v toženčevem stanovanju, je nesporno. Ker je vsak etažni lastnik dolžan vzdrževati svoje naprave in instalacije v takem stanju, da lastnikom sosednjih etažnih enot ne nastaja škoda, je pravno nepomembno, ali je do izliva vode prišlo zaradi odprtega ali dotrajanega ventila, ali kakšne druge napake na napeljavi. Očitno je, da toženec ni poskrbel za tako stanje te instalacije, da bi bila vodotesna. Priča G. Š. je izpovedal, da je po škodnem dogodku njeno vodotesnost dosegel z zelo enostavnim tehničnim posegom – s kleščami je privil ventil na cevi; radiatorji so bili pred kakšnim tednom zaradi barvanja odstranjeni. Tudi če je prišlo do polnjenja instalacije z vodo, to ne more biti razlog za izključitev toženčeve odgovornosti, saj polnjenje instalacije centralnega ogrevanja predstavlja redno vzdrževanje oz. zagotavljanje stanja, v kakršnem sploh lahko deluje. Glede delikta je tožeča stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu s tem, ko je zatrdila in dokazala, da toženec ni zagotovil vodotesnosti napeljave centralne kurjave v njegovem stanovanju in je voda tekla v njeno stanovanje. Trditev, da za nastalo škodo odgovarja vzdrževalec kurilne naprave oz. instalacije, je podala tožena stranka in se s tem skušala razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo. Ni ji uspelo, kajti niti konkretnih trditev o nepravilnem ravnanju tretjega (vzdrževalca) ni podala. Zatrdila je sicer preobremenitev instalacije pri njenem polnjenju z vodo, ni pa pojasnila za kakšno preobremenitev sistema centralne napeljave naj bi šlo; tega dejstva tudi dokazovala ni. Tudi če bi prišlo do nenapovedanega polnjenja instalacije z (dodatno) vodo, to ni razlog za izključitev toženčeve odgovornosti. Priča L. C. naj bi vedel izpovedati zgolj to, da je dne 10.8.2009 prišlo do polnjenja sistema centralnega ogrevanja, kar je iz zgoraj navedenih razlogov pravno neodločilno dejstvo. Iz izjave, ki jo je priča pisno podala (dokaz B5) in iz substanciranja dokaznega predloga na naroku dne 11.10.2012 (list. št. 78) je razvidno, naj bi ta priča vedela izpovedovati zgolj o tem, da je bilo polnjenje izvedeno, ne pa o eventuelni preobremenitvi instalacije. Zaslišanje te priče zato ni bilo potrebno. Zavrnitev izvedbe tega dokaza zato ni posledica vnaprejšnje dokazne ocene, ampak posledica pravne nepomembnosti dejstva, o katerem naj bi priča izpovedovala. Je pa ta priča bila vabljena na zaslišanje (povratnica pripeta list. št. 135), vendar se na vabilo ni odzvala.

7. Tudi dejstvo, ali je voda brizgala ali polzela v tožničino stanovanje, ni pravno pomembno. Da je bila zaradi v tožničino stanovanje iztekle vode potrebna sanacija z izsuševanjem stanovanja, obnavljanjem stenskih ometov in menjavo parketa, je izkazano. V pritožbi je zgolj navrženo, da niti parket niti omet ni odstopil. 8. Neutemeljeno pa pritožba graja tudi višino prisojene odškodnine. Za stroške voženj je tožnici prisojeno: za vožnje iz začasnega bivališča na Z. v L. 488,20 EUR, pri čemer je upoštevano, da so ti stroški nastali v višini 688,20 EUR in so bili do višine 200,00 EUR poravnani že pred pravdo; za vožnje v zvezi z nakupom parketa 18,50 EUR; za vožnje v najeti poslovni prostor 142,08 EUR. Ker je tožnica kot podjetnica delovala v L., imela v L. organizirano varstvo otroka, njen partner je v L. potoval zaradi razgovorov za službo, oba pa sta nadzorovala tudi sanacijo stanovanja, je bilo iz Z. v L. in nazaj zagotovo opravljenih toliko voženj kot je dni, v katerih je družina bivala na Z.. Iz tožničine izpovedi je razvidno, da je izsuševanje s sanacijo trajalo tri mesece, družina pa je na Z. kontinuirano bivala najprej tri tedne v času izsuševanja stanovanja, potem pa še mesec dni v času sanacije, skupaj torej 50 dni. Če število prevoženih kilometrov 1860 delim s številom 50 dobimo 37,2, kar je bistveno manj kot je razdalja na relaciji Z. – L. – Z., torej je tožnica prevozila večje število kilometrov, kot jih je navedla. Ker gre pri vožnjah do najetega poslovnega prostora in pri nabavljanju parketa za mestno vožnjo, je sprejemljivo, da je tožnica število prevoženih kilometrov ocenila in te stroške opredelila s skupnim številom kilometrov. Izpovedala je, da je v stanovanje hodila praznit posode z vodo, ki se je pri izsuševanju kondenzirala. Priče so povedale, da je nadzorovala sanacijska dela in pri sanaciji pomagala (praznjenje posod z vodo pri izsuševanju). Vsaj nekaj stvari je zaradi opravljanja dejavnosti na drugi lokaciji morala preseliti v poslovni prostor, zato utemeljeno uveljavlja tudi stroške, ki jih je imela z vožnjami po L. – v najeti prostor in zaradi nakupa parketa.

9. Splošno znano je, da je prehranjevanje tričlanske družine v gostinskih lokalih dražje kot v domačem okolju. V tožbi je tožnica povečane stroške prehrane res utemeljevala zgolj z izkazanimi računi, v vlogi z dne 20.4.2011 (list. št. 39) pa je zahtevek za škodo utemeljila tudi z dražjim prehranjevanjem družine v gostinskih lokalih. Iz tega naslova uveljavlja 58,20 EUR, kar je sorazmerno nizek znesek za omejenost pri kuhanju zaradi sanacije stanovanja, ki je trajala tri mesece. Pritožba sicer pravilo ugotavlja, da predloženi računi tega dela zahtevka ne utemeljujejo. Ker pa je zahtevek po temelju izkazan s tožničino izpovedjo in drugimi dokazi, višina škode pa je ugotovljiva samo z nesorazmernimi stroški, je o višini škode utemeljeno odločati po prostem preudarku (216. čl. ZPP). Isto velja glede stroškov telefonskih razgovorov in sporočil. Zaradi organizacije adaptacije, izvajanja poslovne dejavnosti na novi lokaciji in življenja na novi lokaciji, je poleg številnih poti, ki jih je morala opraviti, tožnica imela tudi telefonske stroške. V višini 37,00 EUR zahtevani tovrstni stroški so tožnici zagotovo nastali, saj je morala organizirati življenje in delo na novih lokacijah ter poskrbeti za sanacijo stanovanja.

10.Predračun čiščenja je okvirna podlaga za vrednotenja tožničinega dela pri čiščenju in vzpostavitvi stanovanja po sanaciji v prvotno stanje. Tožničinega dela ni mogoče ceniti manj kot dela čistilnega servisa, zato je nepomembna kalkulacija cene čistilnega servisa, na katero opozarja pritožba. Ker je tožnica čistila sama, je zmanjšala stroške bivanja izven doma, saj bi v času čiščenja, ki bi trajalo dva do tri dni, spet morala bivati izven doma.

11. Tožnica je prepričljivo izpovedala o veliki teži rože in zatrpanosti prostorov, kamor je zaradi izsuševanja prostorov selila pohištvo. Kavč je morala oddati v hrambo. V takih okoliščinah je razumno tveganje, ki ga je prevzela s tem, da rože, glede katere je izpovedala, da bi jo bilo treba iz stanovanja spravljati s škripcem in seliti s pomočjo najetih delavcev ter kamionom, ni selila. Stroški selitve bi bili lahko celo večji od 150,00 EUR, kolikor je tožnica plačala za rožo in kar kot škodo uveljavlja v tem postopku.

12. Stroški odvetniškega zastopanja se običajno res priznavajo kot pred pravo nastali stroški. Ker pa ni šlo zgolj za pogajanja in sestavo zahtevka pred pravdo, ampak tudi za uveljavljanje škode pri zavarovalnici ter svetovanje v situaciji, v kateri se tožnica zaradi njene izrednosti ni znašla, pritožbeno sodišče soglaša, da je tudi zaradi pomoči, ki jo je tožnica iskala na pravnem področju, prišlo do zmanjšanja njenih denarnih sredstev. Med stroški postopka tožnica ni uveljavljala stroškov, ki so ji nastali pred pravdo.

13. Pritožbena trditev, da bi tožnica dejavnost lahko opravljala v stanovanju, je očitno neutemeljena, saj je v 75 m2 velikem stanovanju pohištvo kuhinje in dnevne sobe preselila v ostale prostore. Kavč je moral biti skladiščen izven stanovanja. Že zaradi zatrpanosti stanovanja tožnica v stanovanju ni mogla delati, kaj šele sprejemati strank. Zaradi izsuševanja stanovanja tudi klimatski pogoji za dolgotrajno zadrževanje v stanovanju niso bili primerni. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je cena za kratkoročen najem bistveno višja od dolgoročnega najema, razen tega vključuje tudi stroške. Tožnica je prepričljivo pojasnila, da si v okoliščinah, v kakršnih se je znašala, iskanja in izbiranja cenejših prostorov ni mogla privoščiti. Poslovni prostor je najela samo za en mesec, čeprav je bilo njeno delo v stanovanju okrnjeno tri mesece. Že zgolj to dejstvo negira pomisleke pritožnika, da gre za fiktivne stroške. Tudi ostali dokazi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje obstoj te škode in njeno višino, so prepričljivi in izključujejo dvom v resničnost nastanka te škode. Izkazano je plačilo zneska, ki ga je najemodajalec zaračunal, zato je za odločitev nepomembno, ali je bil najemodajalec dolžan plačati DDV ali ne. Enako velja za dejstvo, da je najemodajalka račun izstavila 23 dni po izteku najema, in ne v predpisanem osemdnevnem roku; pa tudi, da je bila dne 2.10.2009 podpisana posebna izjava glede DDV. Vse te okoliščine bi pritožnik lahko razčistil pri zaslišanju B. B., pa ji tovrstnih vprašanj ni zastavil. Kakšno korist naj bi tožnica imela, ker je najemnino dala v stroške podjetja, pritožba ne pojasni.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).