Jedro

Zahtevka za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti po prvem in drugem odstavku 157. členu ZOR in za plačilo odškodnine za duševno bolečino zaradi okrnitve pravice osebnosti po 200. členu ZOR lahko temeljita na istem historičnem dogodku, imata pa delno specifični dejanski podlagi in različni materialno pravni podlagi.

Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (ki niso posebej naštete) zagotavlja URS v 35. členu. Po tem določilu je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Po četrtem odstavku 15. člena URS pa sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Predmet takega varstva je lahko tudi vznemirjanje s telefonskimi klici.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožničina zahteva za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

Obrazložitev

V tej sporni zadevi je bilo že pravnomočno odločeno o enem izmed dveh tožničinih zahtevkih, in sicer, da mora toženka prenehati z vznemirjanjem tožnice, ker ji bo sicer morala plačati 900.000,00 SIT v 15 dneh. O nadaljnjem tožničinem zahtevku, da ji mora toženka plačati za duševne bolečine 2.100.000,00 SIT, pa je sodišče prve stopnje odločilo po ponovljenem postopku 22.04.1998 in navedenemu zahtevku v celoti ugodilo. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodilo in znižalo odškodnino za duševne bolečine na 800.000,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožnica pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagali, da naj se sodba spremeni v zanju neugodnih delih.

Tožnica poudarja v reviziji 10-letno trajanje vznemirjanja s telefonskimi klici in zatrjuje, da se v primeru dolgotrajnosti in pogostnosti vznemirjanja kumulira neprijetnosti, in da je zato utemeljena celotna zahtevana odškodnina 2.100.000,00 SIT.

Po zatrjevanjih toženke tožnica ni utrpela nobene škode, saj ni izkazala posledic z zdravniškimi izvidi. Tožnica ji je prevzela moža in zato je toženka klicala v njeno stanovanje. O toženkinem duševnem stanju v zvezi z obravnavano zadevo se sploh ni razpravljalo ter bi bila na mestu vsaj deljena odgovornost. Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotni reviziji tudi obema pravdnima strankama, od katerih pa je odgovorila le tožnica, ki je predlagala zavrnitev toženkine revizije.

V skladu z določilom 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), so bila v postopku uporabljena še procesna določila Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP.

Reviziji nista utemeljeni.

Tožnica je zaradi zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic, posebno pravice do mirnega osebnega in družinskega življenja, povzročenih z vsakodnevnimi telefonskimi klici toženke skozi obdobje 10 let, zahtevala prepoved nadaljnjih vznemirjanj pod sankcijo plačila denarne kazni 2.100.000,00 SIT, ter plačilo odškodnine za povzročene duševne bolečine v enaki višini. Med postopkom na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da so vzroki večletnega škodnega dogajanja (toženkinega vznemirjanja tožnice s telefonskimi klici) osebne narave. V začetku leta 1986 sta se tožnica in takratni toženkin mož čustveno zbližala, čemur je pozneje sledilo partnersko razmerje med navedenima in razveza zakonske zveze med toženko in njenim tedanjim možem (1993). Tožnica je sprožila odškodninski spor po preteku več let zato, ker je šele na podlagi kontrol telefonskega prometa, ki jih je opravil Telekom konec leta 1995 in v začetku leta 1996, dobila potrditev, da prihajajo anonimni klici s toženkinega domačega telefona in z njenega službenega telefona z interno številko 548. Ugotovljeno je bilo, da je bila tožnica z družinskimi člani zaradi pogostih, ponavljajočih se anonimnih telefonskih klicev, vznemirjena v osebnem, intimnem in družinskem življenju, kar je povzročilo pri tožnici veliko stisko, vznemirjenje, jezo, živčnost in nerazpoloženost ter posledično nevšečnosti v družinskem življenju in v službenih zvezah s poslovnimi partnerji. Klici so se ponavljali več kot 10 let, v različnih dnevnih časih, v nočnih in zgodnjih jutranjih urah. Na tako dejansko podlago je tožnica - kot je že spredaj pojasnjeno - postavila dva zahtevka: na prepoved nadaljnjih vznemirjanj (o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v okviru tega postopka) in o plačilu odškodnine za duševne bolečine, pretrpljene zaradi dosedanjih vznemirjanj oz. kršitev osebnostnih pravic (ki pa je predmet tega nadaljnjega in revizijskega postopka).

Iz materialnopravnih razlogov je opozoriti, da temeljita oba tožničina zahtevka - tako na prepoved bodočih vznemirjanj po prvem in drugem odstavku 157. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ni predmet revizijskega preizkusa, kot zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine na podlagi 200. člena ZOR, na bistveno istem historičnem dogodku, a na delno specifičnih dejanskih podlagah ter na različnih materialnopravnih podlagah.

Predmet revizijskega preizkusa je le odločitev o utemeljenosti odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, ki je bila na prvi stopnji priznana v celotni zahtevani višini 2.100.000,00 SIT, na pritožbeni stopnji pa znižana na 800.000,00 SIT.

Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (ki niso posebej naštete) zagotavlja Ustava Republike Slovenije (naprej URS) v 35. členu. Po tem določilu je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Po četrtem odstavku 15. člena URS pa sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Sicer pa obveznost povrnitve nepremoženjske škode za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, zagotavlja tudi 200. člen ZOR. Po tem določilu prisodi sodišče denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabili spredaj navedene določbe ter pravilno zaključili, da so podani vsi elementi odškodninskega delikta. Sodišče druge stopnje je z odmero 800.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine določilo pravično odškodnino. To pomeni, da ni utemeljeno ne njeno zvišanje, kot predlaga tožnica, in ne njeno znižanje, kot želi toženka. Vse okolnosti škodnega dogodka so bile pri taki odmeri odškodnine primerno upoštevane, tudi splet vzrokov, na katere opozarja toženkina revizija (ki pa ne dajejo podlage za deljeno odgovornost po 192. členu ZOR, med drugim že zaradi dolgotrajnosti in pogostosti vznemirjanj ter naravo dejanj, ne glede na začetne vzroke takega njenega početja). Oblika tožničine škode, to je duševne bolečine, je bila v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljena, razlogi o tem so povzeti spredaj, ter je v zvezi s tem glede na toženkina revizijska izvajanja zgolj poudariti, da ugotovljeni obseg in intenzivnost ter dolgotrajnost tožničinih duševnih bolečin utemeljuje zaključek, da gre za pravno priznano škodo v smislu prvega odstavka 200. člena ZOR.

Tožnica je v reviziji uveljavljala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Teh trditev ni z ničimer konkretizirala.

Revizijsko sodišče ob uradno opravljenem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo nikakršnih postopkovnih kršitev. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki sta ga uveljavljali obe revidentki, pa ni podan. Revizijsko sodišče je zato v celoti neutemeljeni reviziji pravdnih strank zavrnilo (393. člen ZPP).

Ker tožničin odgovor na toženkino revizijo ni prispeval ničesar k procesnim ciljem izrednega pravnega sredstva, je revizijsko sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za povračilo stroškov odgovora na revizijo. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 166. in 155. člena ZPP. Stroške v zvezi s svojima revizijama pa morata trpeti stranki sami, ker z revizijama nista uspeli.