Jedro

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožba formalno popolna takrat, ko tožnik v njej navede toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Opisati mora historični dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku tistega upravičenja, ki ga uveljavlja s tožbo. Bistvena sestavina tožbe je tudi jasen in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek. Nerazumljivost in nepopolnost tožbe je ovira za razpravljanje o njej. Zato ima s popolnostjo tožbe opraviti vprašanje, kaj natanko je dolgovano. Če tega ne vemo (če odgovora ne more dognati sodišče, zlasti pa ne toženec), tožba ni popolna. Z nesklepčnostjo tožbe pa ima opraviti vprašanje, zakaj naj bi toženec plačal toliko, kolikor tožnik iztožuje. Če tega ne vemo, tožba ni sklepčna in to terja zavrnitev tožbenega zahtevka

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti 355,72 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 10.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka, zavrnilo (I. točka izreka) ter mu naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 914,20 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožba nesklepčna in vsaj po višini nespecificirana ter da bi moral tožnik najprej konkretizirati, katere storitve so bile opravljene, ovrednotiti posamezno storitev in navesti, koliko časa je porabil zanjo.

2. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter se v pritožbi opredeljuje do razlike med popolnostjo in nesklepčnostjo tožbe. Navaja, da je tožba v konkretnem primeru nepopolna, zato bi jo moralo sodišče zavreči ter tožniku znotraj zastaralnih rokov omogočiti vložitev nove tožbe.1 Ker je sodišče tožbo vsebinsko obravnavalo in jo zavrnilo kot nesklepčno, je ravnalo napačno, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter priglaša stroške postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene trditve in navaja, da je sodišče tožbo pravilno vsebinsko obravnavalo ter zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnilo, saj v obravnavani zadevi ne gre za nepopolno tožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno izpostavlja razliko med popolnostjo in nesklepčnostjo tožbe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožba formalno popolna takrat, ko tožnik v njej navede toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Opisati mora historični dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku tistega upravičenja, ki ga uveljavlja s tožbo. Bistvena sestavina tožbe je tudi jasen in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek. Nerazumljivost in nepopolnost tožbe je ovira za razpravljanje o njej. Zato ima s popolnostjo tožbe opraviti vprašanje, kaj natanko je dolgovano. Če tega ne vemo (če odgovora ne more dognati sodišče, zlasti pa ne toženec), tožba ni popolna. Z nesklepčnostjo tožbe pa ima opraviti vprašanje, zakaj naj bi toženec plačal toliko, kolikor tožnik iztožuje. Če tega ne vemo, tožba ni sklepčna in to terja zavrnitev tožbenega zahtevka.2 Ključno za ugotovitev utemeljenosti pritožbe je zato vprašanje, ali je bila tožnikova tožba v času odločanja sodišča prve stopnje nepopolna, kar narekuje njeno zavrženje, ali pa nesklepčna, kar narekuje vsebinsko odločanje o njej.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bila v obravnavani zadevi tožba popolna. Tožnik je v njej navedel vse podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga po 105. členu ZPP, skladno s 180. členom tega zakona pa je tožbo tekom postopka popravil tako, da je obsegala določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera se opira zahtevek, ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Sodišče je materialno procesno vodstvo opravilo na naroku za glavno obravnavo, kjer je pooblaščenca tožnika večkrat pozvalo, da poda ustrezno trditveno podlago, kar je ta storil in navedel: "Da je podlaga za plačilo to, da vse tisto, kar mu je toženec obljubljal, ni izpolnil, da je nenadoma z njim prekinil sodelovanje. Tožeča stranka zahteva 10.000,00 EUR zato, ker je rešil pred rubežem nepremičnino vredno 150.000,00 EUR, ker je uredil, da je njegova mama prejemala višjo pokojnino, ker je od bivšega oderuha uredil vračilo 7.000,00 EUR, uredil celotno dokumentacijo v zvezi z zadevo celjski goljufi, ker je pomagal priti do konkretne strokovne pravniške pomoči in pomagal do aprila 2013, da se je ustanovilo podjetje Naut d. o. o., kar vse je razvidno iz predloženega CD." Na tem naroku je zatrdil tudi, da je za toženca storitve opravljal od leta 2011 do 30. 4. 2013. Tožnik je v tožbeni podlagi navedel toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev do drugih zahtevkov ter je s tem zagotovljena objektivna pravnomočnost sodbe. Podal je tudi konkretno opredeljen tožbeni predlog - denarni zahtevek. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno tožnikovo tožbo vsebinsko obravnavati.

7. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora tožencu povrniti pritožbene stroške, ki predstavljajo sestavo odgovora na pritožbo 625 točk, kar znaša 286,87 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 5,74 EUR, 22 % davek na dodano vrednost pa 63,11 EUR, skupaj 355,72 EUR (155. člen v povezavi s 165. členom ZPP). Priglašeni stroški po tar. št. 39/1 100 točk in po tar. št. 39/4 40 točk niso utemeljeni, saj so ta opravila zajeta že pri drugih tarifnih postavkah.

1 Tožnik zatrjuje, da je storitve opravljal od leta 2011 do 30. 4. 2013 (navedbe na naroku za glavno obravnavo), zato je splošni petletni zastaralni rok že iztekel. 2 Primerjaj VSL sodba II Cp 2343/2015, VSL sklep I Cp 5/2017 ter VSL sodba in sklep II Cp 1350/2015. Prim. tudi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Lojze Ude in ostali, 3 knjiga, GV Založba 2009, J. Zobec, stran 126 - 130.