Jedro

Izrek vsake odločbe skupaj z obrazložitvijo tvori celoto in kot takšno je ustavno odločbo preizkušalo tudi sodišče prve stopnje ter pri tem pravilno ugotovilo, da se ustavnosodna odločba ne nanaša na A. A. in da je postopek zoper njo pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 34177/2012 z dne 5. 2. 2012.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenca A. A. in višje državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko 357. člena ZKP kazenski postopek zoper A. A. po obtožnici Okrožnega državnega tožilstva Kt/2980/10 z dne 20. 4. 2012, spremenjeni dne 3. 10. 2023, zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz razloga, ker je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno, ustavilo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa odločilo, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, odvetnika (nastali v letu 2022 in 2023), proračun.

2. Zoper tak sklep se je pritožil pooblaščenec A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi, in višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo višje državne tožilke je podal odgovor pooblaščenec A. A., v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožilstva ugodi in napadeni sklep razveljavi.

4. Pooblaščenec A. A. in višja državna tožilka sta podala tudi predlog, da ju pritožbeno sodišče vabi na sejo pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče navedenima predlogoma ni sledilo, saj v obravnavani zadevi glede na izdan napadeni sklep Zakon o kazenskem postopku ne predvideva oprave javne seje.

5. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal, da sta vloženi pritožbi neutemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-899/16-28, Up-900/16 in Up-901/16 z dne 5. 5. 2022, ni razveljavilo sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II K 34177/2012 z dne 23. 12. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 34177/2012 z dne 5. 2. 2015, ki se nanaša na A. A. in na podlagi katerih je bila slednja spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja pranja denarja po petem, tretjem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 in ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen osem mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Navedena namreč v obravnavani zadevi ni vložila zahteve za varstvo zakonitosti, niti ustavne pritožbe, ki jo je vložil obdolženi B. B. po svojih pooblaščencih in na podlagi katere so bile sodbe, ki izhajajo iz izreka ustavne odločbe, razveljavljene samo v delu, ki se nanaša na obdolženega B. B. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje pravilno prišlo na podlagi obrazložitve ustavnosodne odločbe, iz katere ne izhaja, da bi to obravnavalo zadevo tudi v delu, ki se nanaša na A. A., kot že navedeno, ne izhaja niti iz izreka ustavnosodne odločbe. Izrek vsake odločbe skupaj z obrazložitvijo tvori celoto in kot takšno je ustavno odločbo preizkušalo tudi sodišče prve stopnje ter pri tem pravilno ugotovilo, da se ustavnosodna odločba ne nanaša na A. A. in da je postopek zoper njo pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 34177/2012 z dne 5. 2. 2012. Zato je v obravnavani zadevi ravnalo pravilno, ko je podalo predlog zunajrazpravnemu senatu za izločitev zadeve za A. A. iz osnovnega kazenskega spisa ter otvoritev nove številke, čemur je zunajrazpravni senat utemeljeno sledil tako, da se sedaj zadeva zoper A. A. vodi pod številko II K 8125/2023. S tem je sodišče prve stopnje odpravilo morebiten dvom o tem, ali se ustavnosodna odločba nanaša tudi na A. A. Da v obravnavani zadevi ne bi prišlo do prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načelo _ne bis in idem_), kar pomeni, da sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, za katerega že obstaja pravnomočna sodna odločba (_res iudicata_), znova meritorno odločati, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo napadeni sklep, na podlagi členov 293/III ZKP in 357/3 ZKP, ko je kazenski postopek zoper A. A. zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1, ustavilo.

7. V razlogih napadenega sklepa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče glede uporabe privilegija pridruženja (_beneficium cohaesionis_), ko je navedlo, da ZUstS za razliko od ZKP ne ureja uporabe privilegija pridruženja, na podlagi česar zaključuje, da Ustavno sodišče z odločbo z dne 5. 5. 2012 ni razveljavilo pravnomočne pogojne obsodbe za A. A., ki ustavne pritožbe, kot že navedeno, ni vložila, niti A. A. Ustavno sodišče v razlogih svoje odločbe nikjer ne omenja, ampak govori le o obdolženem B. B. Takšnim zaključkom sodišča prve stopnje pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki prav tako zaključuje, da se kazenski postopek zoper A. A. ne more ponovno voditi, saj bi v nasprotnem primeru odločalo o že pravnomočni obsodilni sodbi zoper isto osebo, kar pomeni kršitev prepovedi sojenja o isti stvari.

8. Zagovornik A. A., ki z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa ne soglaša, ampak trdi, da je Ustavno sodišče razveljavilo sodbe tudi zoper A. A. in ne samo zoper obdolženega B. B. ter pri tem navaja, da privilegij pridruženja velja tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem in zato ugotovljena kršitev na škodo obdolženega B. B., velja tudi za A. A., ne more biti uspešen. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč stališče sodišča prve stopnje glede privilegija pridruženja povsem pravilno, saj če bi takšno stališče veljalo, bi to nedvomno izhajalo vsaj iz obrazložitve ustavnosodne odločbe. Zato ne more biti govora o pravici do domneve nedolžnosti za A. A., kot jo izpostavlja pritožba, saj je za A. A. obravnavana kazenska zadeva pravnomočno končana, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in so vsi nadaljnji pomisleki zagovornika neutemeljeni, saj pripravljenost A. A. za ponovno sojenje, ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa.

9. Zato v pritožbi uveljavljane kršitve iz členov 371/II, 293/3 in 357/3 ZKP niso podane, pritožnik pa prezre, da je sodišče prve stopnje kazenski postopek zoper A. A. ustavilo na podlagi člena 293/III ZKP, zato ni podana niti kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP.

10. Prav tako ne more biti uspešna pritožba višje državne tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ko navaja, da ne soglaša z razlogi napadenega sklepa, da Ustavno sodišče ni razveljavilo vseh sodb tudi za A. A., saj to izhaja iz izreka ustavnosodne odločbe, in sicer da se razveljavijo vse sodbe vseh treh instanc v celoti. Pritožbeno sodišče se glede tega, da z ustavnosodno odločbo niso bile razveljavljene sodbe tudi za A. A., sklicuje na zgoraj navedene razloge, pri čemer pritožnica v nasprotju z izrekom ustavnosodne odločbe navaja, da so vse sodbe bile razveljavljene „v celoti“, saj slednje iz odločbe ne izhaja. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno zaključilo, da Ustavno sodišče Republike Slovenije z navedeno odločbo ni razveljavilo sodb glede A. A., in sicer Okrožnega sodišča v Mariboru II K 34177/2012 z dne 23. 12. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 34177/2012 z dne 5. 2. 2015 in na podlagi katerih je bila slednja spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja pranja denarja po petem, tretjem in prvem odstavku 245. člena KZ-1. V navedeni zadevi namreč A. A. ni vložila zahteve za varstvo zakonitosti, niti ustavne pritožbe, zato kot že navedeno Ustavno sodišče ni obravnavalo zadeve tudi v delu, ki se nanaša na A. A. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj bi v primeru, da bi sodišče prve stopnje postopalo na način, za katerega se neuspešno zavzema pritožnica, kršilo načelo prepovedi sojenja o isti stvari. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena, saj pritožnica niti s preostalimi pritožbenimi navedbami ne more omajati pravilnosti napadenega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre v zadevi zoper A. A. za že pravnomočno razsojeno zadevo, zato ne more biti govora o ponovnem sojenju. Pravnomočno razsojena zadeva (_res iudicata_) namreč predstavlja okoliščino, ki izključuje kazenski pregon.

11. Pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP, vendar ji ni pritrditi, saj je sodišče prve stopnje zoper A. A., po tem ko je pravilno ugotovilo, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ker gre v obravnavani zadevi za že pravnomočno razsojeno stvar (člen 372/3 ZKP), kazenski postopek ustavilo (člen 293/3 ZKP).

12. Ker pritožbi pooblaščenca in tožilke niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, in ker v pritožbah uveljavljane kršitve niso podane, je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (člen 402/III ZKP).

13. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, odvetnika, bremenijo proračun (člen 96/I ZKP).