Jedro

Protipravna ravnanja toženca iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo prvi tožnici v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke, in sicer na plačilo nadaljnje odškodnine prvi tožnici iz naslova nepremoženjske škode v višini 49.500,00 EUR, odškodnine drugemu tožniku v znesku 13.000,00 EUR, tretjemu tožniku v višini 11.000,00 EUR ter četrti tožnici 10.500,00 EUR, zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Napačno je sodišče ocenilo verodostojnost toženca pri opisovanju škodnih dogodkov, in neupravičeno ni sledilo tožnikom. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo prvi tožnici je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženec prvi tožnici povzročal tudi fizične bolečine, kar vse izhaja iz kazenske sodbe. Prva tožnica je februarja 2009, ko jo je toženec porinil v avto, trpela bolečine v vratu, ob dogodku 30. 5. 2009 je toženec prvo tožnico fizično napadel (udaril jo je po licu in jo porinil po tleh), s čimer ji je povzročil modrice in rdečico po licu. Dne 12. 6. 2009 je toženec prvo tožečo stranko stisnil za vrat in s kretnjo roke zagrozil, da jo bo močno oklofutal in jo odrinil, tako, da je zletela po tleh. V dogodku z dne 13. in 14. 7. 2009 je toženec prvo tožečo stranko močno oklofutal in odrinil, tako, da je zletela po palubi in zlomila zunanjo mizo, ko pa se je ponovno pobrala, jo je ponovno klofnil tako močno, da je z glavo udarila ob stopnico. Prva tožnica je bila zato pod hudim stresom, bilo ji je slabo, bruhala je in pretrpela lažji pretres možganov, imela je tudi hematom na hrbtu. Neutemeljeno je verjelo tožencu, ki je obstoj škodnih dogodkov zanikal, z utemeljitvijo, da teh dogodkov ni potrdila nobena priča, niti nobena listina. Toženec je priznal, da je prvo tožnico oktobra 2008, ko sta se vrnila iz A., oklofutal. Gre za nesporno dejstvo, česar sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo. Tudi glede dogodka dne 30. 5. 2009 je prvostopenjsko sodišče neupravičeno sledilo tožencu, ki ga je zanikal. Sodišče je subjektivno ocenilo, da je bila prva tožnica v razmerju s tožencem po lastni volji, kljub njeni izpovedbi, da se je toženca bala, da je bila v strahu tudi za svoje otroke in da je bila v podrejenem položaju. Sodišče je spregledalo, da prva tožnica toženca na naroku ni mogla niti pogledati in je ob izpovedbi jokala, in da je priča N. N. potrdila toženčevo fizično nasilje nad prvo tožnico. Gre za verodostojno izpovedbo priče, ki je sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni omenilo. Sodišče se ni opredelilo do odškodnine za primarni in sekundarni strah tožnice, kot tudi ne do odškodnine zaradi razžalitve imena in časti. Zgolj pavšalno je navedlo, da objave na facebook pomenijo le osebno mnenje posameznika, ki je lahko tudi subjektivno obarvano, in da protipravno ravnanje toženca v zvezi z objavami na facebooku ni dokazano. Odškodninske zahtevke drugega in tretjega tožnika ter četrte tožnice je sodišče nepravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da strah ni bil dovolj intenziven in dolg, da bi ga bilo moč šteti za pravno priznanega. Nekritično je sledilo navedbam toženca, ki se je na sodišču obnašal arogantno in nesramno. Vsi trije tožniki, otroci prve tožnice, so že v tožbi opisali svoj strah ob dogodkih, za katere je bil toženec pravnomočno obsojen. Tretji tožnik je ob zaslišanju povedal, da je toženec z njimi manipuliral, da nikoli niso imeli miru, da ga je bilo grozno strah, ter da mu je bilo grozno ves čas zveze prve tožnice s tožencem. Kratkotrajen in intenziven strah je trpel ob dogodku na barki, ko je toženec prvi tožnici razbil nos in ob dogodku v stanovanju v Š., ko je prva tožnica izgubila zavest in ju je s četrto tožnico prišla iskat L. L. Še sedaj ima nočne more, sredi noči se zbuja ves prepoten, kar nedvomno potrjuje, da je pri njem prišlo do porušenega duševnega ravnovesja. Tudi četrta tožnica je prepričljivo opisala dogodek v Š. (po prihodu prve tožnice iz A.) na toženčevem domu. Strah jih je bilo, saj so bili s strani toženca zaničevani, nazival jih je za gnide, lenuhe, kar je pustilo psihični pečat na vseh štirih tožnikih. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb na izvedensko mnenje z dne 24. 11. 2014, ni sledilo dokaznemu predlogu četrte tožnice, da mora sodni izvedenec pregledati celoten spis ter jo povabiti na razgovor. Neutemeljeno je zavrnilo dokaz za izdelavo dodatnega izvedenskega mnenja oz. zaslišanja sodnega izvedenca, kar je grajala na glavni obravnavi dne 12. 1. 2015. Brez strokovnega znanja je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da so se očitno simptomi Chronove bolezni pojavili že leta 2008, ko je bilo razmerje med prvo tožnico in tožencem še mirno, in posledično neutemeljeno zavrnilo zahtevek četrte tožnice iz tega naslova.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožniki vtožujejo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jim jo je povzročil toženec s svojim ravnanjem. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 36343/2010 z dne 13. 1. 2011(A6), je bila tožencu za sedem ravnanj, ki jih opisujejo tožniki v tožbi, s katerimi je toženec storil kaznivi dejanji nasilništva ter kršitve nedotakljivosti stanovanja, izrečena pogojna obsodba na enotno kazen enega leta zapora in treh mesecev s preizkusno dobo treh let in izrečen ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let. Poleg obstoja pravnomočno ugotovljenih kaznivih dejanj toženca, pa tožniki s tožbo zahtevajo odškodnino še zaradi ravnanj toženca ob dogodkih oktobra 2008 v A., dne 30. 5. 2009 na barki v P., dne 29./30.6.2009 na barki ter objav toženca na facebooku.

6. Protipravna ravnanja toženca iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe je sodišče prve stopnje v skladu s 14. členom ZPP pravilno štelo za dokazana. Glede drugih dogodkov, katerih obstoja sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa je opravljena dokazna ocena sodišča prve stopnje skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče sprejema. Razlogi (8., 9. in 10. točke obrazložitve), zakaj sodišče prve stopnje glede zatrjevanih dogodkov oktobra 2008 v A., 30. 5. 2009 na barki na P., 29./30.6.2009 na barki, ni sledilo izpovedbi tožečih strank, so zadostni, logični in življenjsko prepričljivi. Tretji tožnik, ki naj bi ga toženec žalil ob dogodku oktobra 2008 (A.), toženčevih žaljivk v izpovedbi ni niti omenil. Izpovedbe četrte tožnice, ki je v nasprotju z njim obstoj žaljivk potrdila, utemeljeno ni štelo za verodostojne. Dogodkov 30. 5. 2009 na barki v P. ter na barki 29./30. 6. 2009, v katerih je bila oškodovanka prva tožnica, pa ob zaslišanju ni potrdila niti prva tožnica sama.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo spregledalo, da je toženec s svojim protipravnim ravnanjem povzročal tudi telesne bolečine, ni utemeljen. Nasprotno, iz naslova telesnih bolečin, ki jih je prva tožnica utrpela ob dogodkih, za katere je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega, je sodišče prve stopnje prvi tožnici priznalo poleg odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi storjenih kaznivih dejanj (181. člen OZ), odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Prva tožnica zatrjevanih poškodb (pretres možganov, živčni zlom, hematom na hrbtu), ki naj bi jih toženec povzročil ob dogodkih 12. in 14.7.2009 na jahti, ni izkazala. Njihov obstoj v kazenskem postopku ni bil ugotovljen, medicinske dokumentacije pa prva tožnica ni predložila. Glede dogodka julija 2008 kazenska sodba ne potrjuje, da je prva tožnica utrpela zlom nosu, temveč, da je dobila udarec v nos, zaradi katerega je krvavela, prva tožnica pa zloma nosu tudi ni dokazala z medicinsko dokumentacijo. Izpovedba laične priče N. N., ki je sodba res ne upošteva, ni primeren dokaz za ugotavljanje, ali je prišlo ob udarcu v nos, zaradi katerega je prva tožnica krvavela, (tudi) do zloma nosu. Dogodka 30. 5. 2009, ko naj bi toženec prvo tožnico udaril obraz, zaradi česar naj bi padla po tleh in utrpela modrice, prva tožnica ni izkazala, zato do odškodnine za telesne bolečine ni upravičena. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo prvi tožnici priznati odškodnino zaradi telesnih bolečin, ki jih je utrpela, ko jo je toženec oklofutal oktobra 2008 po prihodu iz A. Neizpodbijan razlog „oklofutanja“ (prva tožnica je bila v nezavesti) izključuje protipravnost toženčevega ravnanja. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin je sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno upoštevalo v škodnih dogodkih dobljene poškodbe in z njimi povezane telesne bolečine, in prvi tožnici iz tega naslova odmerilo pravično denarno odškodnino (179. člen OZ).

8. Neutemeljena je pritožba zoper zavrnitev zahtevka prve tožnice iz naslova strahu. Prva tožnica v tožbi namreč ni konkretizirano opredelila niti intenzivnosti niti trajanja strahu ob posameznih škodnih dogodkih, temveč je odškodnino za primarni in sekundarni strah v višini 22.500,00 EUR zahtevala zaradi trpljenja v razmerju s tožencem (list. št. 9 tožbe), ker se ga je ves čas bala in bila v strahu tudi za svoje otroke zaradi toženčevih groženj. Glede na to, da je bila prva tožnica v razmerju s tožencem po svoji volji („volenti non fit iniuria“), je pravilna odločitev o zavrnitvi odškodnine iz tega naslova. Sicer pa je na v pritožbi ponovljene očitke v zadostni meri in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo, zakaj je prisodilo enotno odškodnino na podlagi 181. člena OZ (obrazložitev v četrtem odstavku 10. strani sodbe), in ne tudi dodatne odškodnine iz naslova strahu. Ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zahtevka prve tožnica iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu ob dokazanih škodnih dogodkih).

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zahtevane odškodnine prve tožnice zaradi razžalitve njene časti in dobrega imena z objavami toženca na facebooku. K izčrpnim razlogom sodbe (11. točka obrazložitve) ni kaj dodati. Prva tožnica glede očitanih izjav (A7a, A7d, A7e) ni izkazala, da je njihov avtor toženec. Glede izjav pod A7b in A7c, ki jih je toženec v dokaznem postopku potrdil z izpiskom bilance podjetja R., d.o.o. in izpiskom iz zemljiške knjige, pa je protipravnost izključena. Ne gre le za pavšalno obrazložitev, kot očita pritožba, in ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe je razvidno, da sta bila drugi in tretji tožnik prisotna ob izkazanih škodnih dogodkih in sicer oba ob dogodku julija 2008, ko je toženec s čelom udaril prvo tožnico v nos, drugi tožnik pa tudi ob dogodku 13./14. 7. 2009 na jahti, ko je toženec prvo tožnico potisnil v vodo, nato pa še njega. Zavrnitev zahtevka drugega tožnika iz naslova strahu je pravilna, saj je tožeča stranka dokaz z njegovim zaslišanjem, s katerim je dokazovala obstoj in višino strahu, umaknila. Glede tretjega tožnika pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ob pogledu na mamo, prvo tožnico, ki je krvavela iz nosu (zaradi udarca toženca s čelom v nos) občutil strah, ki glede na njegovo intenzivnost in trajanje, ne predstavlja pravno priznanega strahu. Sicer pa tretji toženec do odškodnine za strah ni upravičen, ker je bil le posredni oškodovanec(1). Obstoja zatrjevanega dogodka oktobra 2008 v A., tožniki niso uspeli izkazati.

11. Četrta tožnica je v tožbi trdila, da je zaradi psihičnih pritiskov toženca zbolela za Chronovo boleznijo, česar Komisija za izvedenska mnenja Medicinske fakultete v izvedenskem mnenju ni potrdila. Slednje je popolno in brez nasprotij, pripombe tožeče stranke pa izražajo le nestrinjanje z njim. Očitana bistvena kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca oziroma dodatno zaslišalo izvedenca (254. člen ZPP) ni podana. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi izvedenec moral opraviti razgovor s četrto tožnico, saj je, glede na postavljeno strokovno vprašanje, zadoščal pregled zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za ugotovitev, kdaj so se pri četrti tožnici pojavili simptomi Chronove bolezni (leta 2008), v izvedenskem mnenju (list. št. 132), in so drugačni pritožbeni očitki brez podlage.

12. Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da izpodbija sodbo v celoti, v razlogih pritožbe pa ugodilnemu delu sodbe, za katerega tudi nima pravnega interesa, ne nasprotje. Po navedenem niso podani pritožbeni razlogi, in ker niso podane procesne in materialne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o njihovi zavrnitvi je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 1033.