Jedro

Določila prvega do sedmega odstavka 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije ne predpisujejo izključno omejenega števila (numerus clausus) taksativno določenih primerov prejemkov, s katerimi se lahko dokazuje izpolnjevanje pogoja iz 4. alineje 10. člena ZDRS, ampak navedene prejemke določajo primeroma oziroma generično tako, da je potrebno individualno ugotavljati v vsakem posameznem primeru, ali so prejemki posameznega prosilca po svojih individualnih značilnostih bistveno primerljivi s katerim izmed prejemkov, navedenih v citiranih določilih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločba Upravne enote Ljubljana št. 213-423/2014-22 z dne 18. 11. 2014 in se zadeva vrne istemu upravnemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) ob sklicevanju na 27. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 24/07 – uradno prečiščeno besedilo) odločila, da se ne ugodi prošnji, ki jo vlagatelj, sedaj tožnik, opira na 7. odstavek 12. člena ZDRS.

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da je pri ugotavljanju izpolnjevanja zakonskega pogoja o zagotovljenih zadostnih sredstev za preživljanje vsaj 2 leti pred vložitvijo prošnje Upravna enota na podlagi preučitve listinskih dokazil in tudi uradoma pridobljenih podatkov ugotovila, da tožnik upoštevaje podatke davčnega obračuna akontacije dohodnine iz dejavnosti izkazuje zgolj sredstva v višini 480,00 EUR za celotno relevantno obdobje od 11. 7. 2013 do 31. 12. 2013, ki pa ne dosegajo predpisanega cenzusa za dokazovanje zagotovljenega vira preživljanja. V tej zvezi Upravna enota pojasnjuje, da je po uradni dolžnosti pridobila obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2013 in izpis zavarovanj v Republiki Sloveniji Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), iz katerega izhaja, da je tožnik v Sloveniji samozaposlen od 11. 7. 2013 dalje, medtem ko je iz izpisa zavarovanja njegove žene A.A. razvidno, da od 19. 12. 2010 dalje ni zaposlena. Upravna enota še navaja, da je tožnik na njen poziv z dne 8. 7. 2014 predložil kopijo sklepa AJPES o vpisu v poslovni register Slovenije z dne 11. 7. 2013, in sicer o vpisu samostojnega podjetnika posameznika (s.p.) B. Int., ter nadalje še kopijo obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 11. 7. 2013 do 31. 12. 2013, poleg tega pa še nepotrjen obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 8. 2014. Naknadno je dne 20. 10. 2014 vlogo dopolnil še s pismom o zaposlitvi Urada obrambnega atašeja z dne 25. 9. 2012, glede katerega Upravna enota ugotavlja, da gre za pismo o zaposlitvi za določen čas Urada obrambnega atašeja z dne 25. 9. 2012, s katerim tožnika obveščajo, da je obrambni ataše odobril njegovo zaposlitev z enoletno poskusno dobo od 4. 6. 2012 ter z začetno plačo 800,00 USD, dokler bo zaposlitev veljavna, ter da je zaposlitev antidatirana na mesec junij, in sicer kot priznanje za prosilčeve prostovoljne storitve v oddelku, na podlagi česar upravni organ ne more z najvišjo stopnjo verjetnosti v postopku z gotovostjo ugotoviti kontinuitete prejemanja sredstev vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo, ki tožniku in tudi osebam, ki jih mora preživljati, zagotavlja materialno in socialno varnost v obdobju od 10. 7. 2012 dalje in zato posledično meni, da 4. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS ni izpolnjena. S tem je skladno s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) Upravna enota tožnika seznanila pisno, in sicer, da po vsebinskem pregledu celotne dokumentacije Upravna enota ugotavlja, da pogoj iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v njegovem primeru ni izpolnjen. Obenem mu je postavila 10-dnevni rok, da se do tega izreče in opredeli, oziroma, da z listinami dokaže nasprotno. Hkrati ga je seznanila z možnostjo umika vloge. Naknadno je dne 13. 11. 2014 Upravna enota prejela tožnikovo opredelitev glede njenega dopisa s priloženim obračunom akontacije dohodnine od dohodka in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 10. 2014, ki po oceni upravne enote ne vplivata na drugačno odločitev glede na izpostavljena določila 7. odstavka 12. člena v zvezi s 1. odstavkom 10. člena ZDRS, s katerim so kumulativno določeni pogoji za sprejem v državljanstvo RS. Če katerikoli izmed tam navedenih pogojev ni izpolnjen, zahtevku za pridobitev slovenskega državljanstva ni mogoče ugoditi. Ob ugotovitvi neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, Upravna enota ni dolžna ugotavljati izpolnjevanja preostalih zakonskih pogojev.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno ob sklicevanju na določilo 3. odstavka 248. člena ZUP.

4. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A11), uveljavlja tožbene ugovore nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava. Tožnik podrobneje opisuje potek upravnega postopka in zatrjuje, da izpolnjuje vse z zakonom določene pogoje za sprejem v državljanstvo, ker prejema tudi mesečni dohodek s strani družbe C. International iz Federativne republike Nigerije, v kateri je tožnik tudi družbenik, in sicer več kot 538,40 EUR mesečno zase in za svojo ženo že vse od meseca marca 2013 dalje, tako da izpolnjuje tudi navedeni zakonski pogoj, kar je tožnik pojasnil v svoji pritožbi, vendar pritožbeni organ tega ni upošteval. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo upravnega organa druge stopnje odpravi ter tožniku dodeli državljanstvo Republike Slovenije, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. Zakonodajalec je za pridobitev državljanstva Republike Slovenije določil različne pravne podlage, kot izhaja iz 3. člena ZDRS, po katerem se državljanstvo lahko pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo ali po mednarodni pogodbi, za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva pa je ZDRS predpisal različne pogoje. Tako je tudi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, zakon z določili 10., 12. ter 13. in 14. člena ZDRS predpisal različne pogoje, odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva RS. Prav zato, ker je zakonodajalec predpisal različne pogoje, odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva, je iz tega razloga sam prosilec za državljanstvo dolžan v svoji vlogi konkretno opredeliti pravno podlago, na kateri temelji njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, razen tega pa je tudi upravni organ v postopku vezan na pravno podlago, ki jo je prosilec opredelil v svoji vlogi. Za pridobitev državljanstva pa mora prosilec kumulativno izpolnjevati prav vse predpisane pogoje, ki jih je zakonodajalec taksativno določil za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva.

7. V obravnavani zadevi se je prvostopenjski organ pri odločitvi, da tožnik ne izpolnjuje kumulativno vseh z zakonom predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo RS, oprl na določilo 7. odstavka 12. člena ZDRS ter na ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 3. členom Uredbe. Na podlagi določbe 7. odstavka 12. člena ZDRS pristojni organ lahko, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo s statusom begunca, priznanega po zakonu o azilu, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje in če izpolnjuje pogoje iz 1., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Glede na določbo 4. točke 1. odstavka 10. člena mora tožnik, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, izpolniti pogoj, da ima zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih je dolžan preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. 8. Tožnik po presoji sodišča utemeljeno očita upravnima organoma prve in druge stopnje nepravilno uporabo materialnega prava ter v posledici tega tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede zagotovljenih sredstev, ki tožniku zagotavljajo materialno in socialno varnost v zvezi z uporabo meril oziroma pogojev za ugotavljanje izpolnjevanja predpisanega zakonskega pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 3. členom Uredbe. Sodišče se namreč ne more strinjati z implicitno izraženim stališčem upravnih organov prve in druge stopnje, da gre za numerus clausus pogojev oziroma meril iz 3. člena Uredbe v postopku naturalizacije, iz katere sta implicitno oziroma smiselno izhajala oba upravna organa prve in druge stopnje pri svoji odločitvi v konkretnem primeru. Po mnenju sodišča namreč prav nasprotno citirana določila prvega do sedmega odstavka 3. člena Uredbe ne predpisujejo izključno omejenega števila (numerus clausus) taksativno določenih primerov prejemkov, s katerimi se lahko dokazuje izpolnjevanje pogoja iz 4. alineje 10. člena ZDRS, ampak navedene prejemke določajo primeroma oziroma generično tako, da je potrebno individualno ugotavljati v vsakem posameznem primeru, ali so prejemki posameznega prosilca po svojih individualnih značilnostih glede zakonitosti, pravne določenosti oziroma predvidljivosti, periodične kontinuiranosti, stabilnosti, zanesljivosti in stalnosti ter skupne višine ob dospelosti na tedenski, mesečni in (dvo- oziroma pol-)letni ravni oziroma ročnosti ali zapadlosti ter morebitnih drugih bistvenih individualnih značilnosti pravne in dejanske narave, bistveno primerljivi s katerim izmed prejemkov, navedenih v citiranih določilih prvega do sedmega odstavka 3. člena Uredbe v zvezi z 9. odstavkom 10. člena ZDRS. V nasprotnem primeru bi bila po prepričanju sodišča drugačna oziroma bolj restriktivna razlaga pogojev oziroma meril iz 3. člena Uredbe v postopku naturalizacije, iz kakršne (smiselno) izhajata v svojih odločitvah oba upravna organa prve in druge stopnje, nezakonita, saj bi nedopustno zoževala z določili ZDRS zagotovljene pravice nekaterih kategorij prosilcev za državljanstvo v odvisnosti od vira njihovih prihodkov (na primer iz naslova prejemkov iz tujine ali v tujini iz naslova lastništva in upravljanja gospodarskih subjektov). To pa bi bilo nenazadnje tudi v nasprotju z normativno vsebino 87. člena Ustave, po katerem izključno državni zbor z zakonom določa pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb, kar ob upoštevanju argumenta o nasprotnem razlogovanju obenem tudi pomeni, da ni dopustno določanje (zmanjšanja) pravic in obveznosti državljanov ter drugih oseb s strani organov izvršilne veje oblasti s podzakonskimi akti, v konkretnem primeru z Uredbo.

9. Sodišče je iz navedenih razlogov odločilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (3. člen Uredbe v zvezi z 9. odstavkom 10. člena ZDRS) tako, da je izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo odpravilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, se do vseh preostalih navedb strank v postopku ni dodatno še posebej opredeljevalo, vendar jih bo moral upoštevati pristojni upravni organ, ko bo o tožnikovi prošnji v ponovljenem postopku ponovno odločal in bo, še preden bo izdal novo odločbo, skladno s določilom 3. odstavka 9. člena ZUP tožnika seznanil z ugotovitvami pristojnega organa oziroma uspehom dokazovanja ter mu tako na učinkovit način zagotovil skladno z 22. členom Ustave RS možnost sodelovanja v upravnem postopku.

10. Sodišče v obravnavani zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik z dokaznim predlogom za zaslišanje njega samega, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

11. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.