Jedro

Zaradi sklenjene sodne poravnave med tožnikom in njegovim bivšim delodajalcem, s katero je tožnik pristal, da nosi svoje stroške postopka, terjatev do nasprotne stranke niti ni nastala in zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu s 46. členom ZBPP. S tem pa je tožnik postal glavni zavezanec za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani – organ za brezplačno pravno pomoč, sedaj tožena stranka na podlagi 2. in 3. odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) odločila, da je tožnik kot upravičenec dolžan vrniti stroške brezplačne pravne pomoči v višini 145,15 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke št. Bpp 268/2009 z dne 4. 9. 2009 dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) dodeljene odvetnice A.A. iz Ljubljane za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu, ki se je pod št. Pd 518/2008 vodil na Zunanjem oddelku v Kranju. Za nudenje BPP so bili tožniku s sklepom št. Bpp 268/2009 z dne 22. 1. 2010 tudi priznani stroški BPP v skupni višini 290,29 EUR, ki v navedenem individualnem delovnem sporu obsegajo stroške sodne poravnave ter potne stroške in DDV. Navedeni stroški BPP so bili na podlagi citiranega sklepa tudi v celoti izplačani.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je bil tožniku kot upravičencu na podlagi sklenjene sodne poravnave št. Pd 518/2009 z dne 18. 8. 2010 s strani nasprotne stranke izplačan znesek 3.262,57 EUR dne 10. 9. 2009, iz česar izhaja, da je tožnik na podlagi navedene sodne poravnave pridobil premoženje v višini 3.262,57 EUR. Ker pa tedaj tožena stranka na podlagi navedene s tožnikom sklenjene sodne poravnave ni bila dolžna povrniti stroškov pravdnega postopka, je zato organ za BPP stroške v višini 145,15 EUR – torej polovico stroškov, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, v skladu z določili 48. člena ZBPP naložil v plačilo tožniku kot upravičencu do BPP v navedeni zadevi št. Pd 518/2009. 4. V tožbi tožnik uvodoma navaja, da mu je bila izpodbijana odločba vročena 1. 9. 2015 ter da nasprotuje v izpodbijani odločbi naloženi obveznosti plačila 145,15 EUR kot vračila BPP na podlagi 48. člena ZBPP. Zato zoper to odločbo vlaga tožbo in se izrecno sklicuje na splošni petletni zastaralni rok po določbi 346. člena Obligacijskega zakonika, češ da je bila izpodbijana odločba izdana prepozno, ker naj bi Obligacijski zakonik veljal tudi v konkretnem primeru, saj v ZBPP drugačen zastaralni rok ni predpisan. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku sodišču predložila predmetne upravne spise in v odgovoru na tožbo predlagala, da naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka tožniku kot upravičencu do BPP naložila vrnitev brezplačne pravne pomoči v višini 145,15 EUR ob sklicevanju na 4. odstavek 48. člena ZBPP na podlagi ugotovitve, da je tožnik na podlagi sklenjene sodne poravnave v zadevi, v zvezi s katero mu je bila odobrena BPP, to je v individualnem delovnem sporu zoper nekdanjega delodajalca št. Pd 518/2008 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Kranju, prejel na svoj bančni račun znesek 3.262,57 EUR, vendar na podlagi navedene sodne poravnave nekdanji delodajalec tožnika ni bil dolžan tožniku povrniti stroškov pravdnega postopka, zaradi česar je tožena stranka odločila, da je zato polovico stroškov, ki so bili dejansko izplačani iz naslova BPP dolžan povrniti tožnik kot upravičenec do BPP v skladu s 4. odstavkom 48. člena ZBPP.

8. Tožnik navedenih ugotovitev tožene stranke v tožbi ne izpodbija in jim ne nasprotuje, zato jih sodišče šteje kot med strankama nesporne. Še posebej tudi zato, ker v tožbi sam tožnik izrecno navaja, da je bila izdana odločba o njegovi upravičenosti do BPP dne 4. 9. 2009 ter da je bilo tudi izplačilo stroškov BPP odvetniku opravljeno dne 22. 1. 2010, kot tudi, da je bila sodna poravnava št. Pd 518/2009 sklenjena dne 18. 8. 2009, prav tako so bile tudi obveznosti iz sodne poravnave poravnane dne 10. 9. 2009, medtem ko je v izpodbijani odločbi pomotoma navedena letnica 2010. 9. Pač pa v tožbi tožnik posebej izpostavlja, da naj bi bil prekoračen splošni petletni zastaralni rok po določilu 346. člena Obligacijskega zakona, za katerega tožnik meni, da naj bi veljal tudi v tem primeru, češ da v ZBPP drugačen zastaralni rok ni predpisan.

10. Vendar je navedeno stališče tožnika po presoji sodišča pravno zmotno. Zato sodišče tudi ne more slediti stališču tožnika glede domnevne veljavnosti splošnega zastaralnega roka iz 346. člena Obligacijskega zakonika za predmetno pravno razmerje med tožnikom in toženo stranko, ki ga namreč po oceni sodišča ni mogoče opredeliti kot obligacijsko razmerje v smislu 4. člena Obligacijskega zakonika.

11. Nasprotno gre po mnenju sodišča pri predmetnem pravnem razmerju med pristojnim upravnim organom za BPP na eni strani in tožnikom kot stranko v upravnem postopku za BPP na drugi strani, za pravno razmerje upravno pravne narave, v katerem je bila, med drugim, izdana tudi sedaj izpodbijana odločba. Zato je po presoji sodišča zmotno in nepravilno tudi stališče tožnika glede uporabe uporabe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v navedenem upravno pravnem razmerju, saj 1. odstavek 1. člena OZ izrecno določa, da ta zakonik vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja, medtem ko 2. odstavek 1. člena OZ določa, da se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporabljajo določbe tega zakonika glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu, torej subsidiarno.

12. Poleg tega je zakonodajalec z določilom 2. člena OZ predpisal dispozitivno naravo zakonskih določb OZ. Prav tako je z določilom 4. člena OZ zakonodajalec izrecno uzakonil enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih, saj je normativno predpisal, da so udeleženci v obligacijskem razmerju enakopravni, kar pa za upravno pravna razmerja med strankami v upravnih postopkih in državnimi organi, tudi ko gre za odločanje o BPP, glede na specifično pravno naravo upravno pravnih razmerij, nikakor ne velja.

13. Iz citiranih zakonskih določil Obligacijskega zakonika tako izhaja, da se določila OZ nikakor ne nanašajo na pravna razmerja upravno pravne narave, kar enako velja tudi za določilo 346. člena OZ, to je določilo, na katerega se v tožbi izrecno sklicuje tožnik. V prid temu stališču nenazadnje kaže tudi določilo 356. člena OZ, s katerim je zakonodajalec predpisal splošni zastaralni rok za terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, saj je z določbo 1. odstavka 356. člena OZ določil, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok.

14. Po povedanem se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerim je tožena stranka utemeljila odločitev, da mora tožnik povrniti stroške BPP v navedeni (polovični) višini, ker je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobil premoženje, tedanja tožniku v sporu, v zvezi s katerim mu je bila odobrena BPP, nasprotna stranka pa stroškov za BPP zaradi sklenjene sodne poravnave ni dolžna povrniti. Sodišče se zato na razloge, ki jih je za svojo odločitev pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa obrazloženo navedla že tožena stranka, na tem mestu zgolj sklicuje ter jih ne navaja ponovno na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. 15. Pač pa sodišče le še dodaja, da je na podlagi 1. odstavka 48. člena ZBPP upravičenec do BPP, če je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP.

16. V konkretnem primeru zaradi sklenjene sodne poravnave med tožnikom in njegovim bivšim delodajalcem, s katero je tožnik pristal, da nosi svoje stroške postopka, terjatev do nasprotne stranke zato niti ni nastala in torej zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu s 46. členom ZBPP.

17. S tem pa je tožnik glede na povsem enotno sodno prakso, izhajajočo med drugim tudi iz novejših sodb Upravnega sodišča št. III U 304/2014 in št. I U 1987/2014, postal glavni zavezanec za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za BPP, saj tožnik ne zanika dejstva, da je s sklenjeno sodno poravnavo pridobil premoženje v višini 3.262,57 EUR, kar v tožbi izrecno potrjuje z navedbo datuma 10. 9. 2009, ko mu je bil navedeni znesek izplačan v konkretnem primeru. Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je v uresničevanju pravice do sodnega varstva o načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti. Povedano z drugimi besedami gre torej za institut, ki zagotavlja dostop do sodišča tudi socialno šibkim osebam, ne pa za avtomatično pokrivanje vseh stroškov postopka socialno šibkim osebam ne glede na izid postopka, za katerega je BPP dodeljena. Vračilo je po določbah 48. člena ZBPP torej vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena, pri čemer od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil, kar je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem spisu, ki med strankama tega spora niti ni sporno, tudi upoštevala s tem, ko je tožniku naložila v plačilo zgolj polovico dejansko izplačanega zneska stroškov za odobreno BPP, torej znesek 145,15 EUR, kar predstavlja le 50 % od dejansko izplačanega zneska stroškov BPP v višini 290,29 EUR, ki so obsegali stroške sodne poravnave, potne stroške in DDV in ki jih tožnik v tožbi niti ne izpodbija oziroma glede tega ne navaja kakorkoli drugače. 18. Po povedanem je sodišče tožbo tožnika v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo, ker je stranke v tovrstnih zadevah že zakonodajalec ex lege oprostil plačila sodnih taks (4. odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju: ZST-1).