Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vsakemu poklicno skrbnemu bančnemu uslužbencu jasno, da ima lahko napačen podatek o naslovu komitenta za slednjega negativne posledice, saj banka dokumentacijo pošilja po pošti in se lahko zgodi, da česa ne bo prejel oziroma bo prišlo v neprave roke, kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je uslužbenka prvotožene stranke pri urejanju spremembe tožnikovega naslova napisala napačni naslov in da vsekakor gre za dejanje, ki utegne povzročiti škodo in tudi dejansko jo je in zato gre za nedopustno ravnanje, za katerega kot njen delodajalec po določbi prvega odstavka 147. člena OZ odgovarja prvotožena stranka.

Za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi napačno izvedene poštne storitve, zakon vzpostavlja odgovornost izvajalca poštnih storitev (1. točka prvega odstavka 50. člena ZPSto-2).

Prenos poštnih pošiljk ima po mnenju pritožbenega sodišča bistvene lastnosti prevozne pogodbe, kot je to opredeljeno v 666. do 703. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje (v izpodbijanem obsodilnem delu v izreku pod točko I.) potrdi.

II. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožeči stranki 8.571,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016 dalje do plačila ter ji povrniti 1.646,03 EUR stroškov postopka, vse v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od stroškov postopka, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila (izrek pod točko I.). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (izrek pod točko II.).

2. Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da „pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, v celoti zavrne“.

Bistvo njene pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti. Prepričana namreč je, da med njenim ravnanjem in nastalo škodo ni podana vzročna zveza. Pojasnjuje, da je tožnikova premoženjska škoda v neposredni vzročni zvezi z nepravilnim ravnanjem drugotožene stranke in prvotožena stranka za škodo, ki je posledica vzroka, ki izvira iz ravnanja drugotožene stranke, ni odgovorna. Nepravilno vročanje drugotožene stranke je namreč dejanje, ki je pretrgalo vzročno zvezo s prvim dogodkom in sicer nepravilno navedbo naslova na poštni pošiljki, ki ga je storila prvotoženka. Prepričana je, da je vzročna zveza pretrgana ter da za nadaljnjo škodo ne odgovarja več povzročitelj prvega škodnega dogodka, ker vzročne zveze med prvotno nastalo škodo in kasneje nastalo škodo ni. Ugovarja tudi, da v kolikor bo pritožbeno sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti zanjo drugačnega mnenja, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka soprispeval v višini 50 %, saj ob vnosu spremembe podatkov glede njegovega stalnega prebivališča, ki mu je le to bilo predočeno, ni opazil, da je prvotožena stranka naredila „tipkarsko“ napako v zvezi z njegovim stalnim prebivališčem (pravilno Š. 54 in ne kot je bilo zabeleženo Š. 45).

3. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tudi drugotožena stranka prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, „da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje“. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanaša na njeno odškodninsko odgovornost, ko je le to zaključilo, da pravni temelj odškodninskega zahtevka uporabnika poštnih storitev predstavlja Pogodba o izvedbi poštne storitve in gre torej za poslovno odškodninsko odgovornost, pri kateri odgovornost za naklep in hudo malomarnost ni izključena ter da bi naj bila v konkretnem primeru dostava poštne pošiljke z bančno kartico kot navadne pošiljke, katere vzrok je nastala škoda, posledica hude malomarnosti njenih delavcev. Izpostavlja določbo 3. točke prvega odstavka 50. člena Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/2009 s spremembami - v nadaljnjem besedilu: ZPSto-2), ki določa, da je izvajalec poštnih storitev odgovoren za škodo, ki nastane med prenosom priporočene poštne pošiljke zaradi neizvedene, nepopolno ali napačno izvedene poštne storitve, razen če dokaže, da je podan kateri izmed razlogov za izključitev odgovornosti izvajalca poštnih storitev iz drugega odstavka 50. člena ZPSto-2, torej če dokaže, da je škoda nastala zaradi krivde ali malomarnosti pošiljatelja zaradi vsebine poštne pošiljke. Sodišče je v konkretnem primeru očitno spregledalo, da je v predmetni zadevi podana situacija iz 3. točke drugega odstavka 50. člena ZPSto-2 in se je zato drugotožena stranka razbremenila odškodninske odgovornosti kot izvajalec poštnih storitev in sicer zaradi napake, ki jo je storila uslužbenka prvotožene stranke, in sicer zaradi napačnega naslova in bivališča tožnika. Izpostavlja tudi, da v tem primeru gre za škodo, ki predstavlja odtujitev denarnih sredstev iz bančnega računa tožeče stranke zaradi zlorabe bančne kartice, slednja pa ni posledica ravnanja drugotožene stranke in je zato mogoče govoriti le o posredni škodi za katero pa drugotožena stranka ni in ne more biti odgovorna v skladu z 52. členom ZPSto-2. Pojasnjuje, da so navedene zakonske določbe v razmerju s splošno odškodninsko odgovornostjo lex specialis določbe, kar prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in je svojo odločitev zmotno oprlo na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugovarja tudi, da ZPSto-2 nikjer ne določa, da hujša oblika krivde (naklep ali huda malomarnost) izključuje uporabo določb glede njene omejitve odškodninske odgovornosti in višine škode. Namen omejitve odškodninske odgovornosti izvajalca poštnih storitev je namreč v posebni naravi poštnih storitev, in sicer, da je poštna storitev univerzalna storitev, ki mora biti dostopna vsem uporabnikom po nizkih cenah. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da Svetovna poštna konvencija, ki jo je Republika Slovenija rafiticirala, v 23. členu določa omejitev odškodninske odgovornosti, pri čemer ni nobenega razloga, da konvencije ne bi bilo mogoče uporabiti kot razlagalni pripomoček v primeru nejasnosti nacionalnih predpisov. Koncept maksimalne odškodnine je zato v konvenciji določen ne glede na stopnjo odgovornosti izvajalca poštnih storitev, in sicer slednji ne odgovarja nad zneski, določenimi v konvenciji in pravilnikih tudi v primeru hudih napak. Prepričana je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da kljub napačni umestitivi pisma z bančno kartico tožeče stranke med navadne poštne pošiljke, do nastanka škode ne bi prišlo, če bi bančna uslužbenka, to je delavka prvotožene stranke, pravilno zapisala naslov za vročanje tožeče stranke. Pri presoji odškodninske odgovornosti tudi ne gre prezreti dejstva, da je škoda tožeči stranki nastala v posledici kumulacije dejstev, da je nepooblaščena oseba prišla v stik tako z bančno kartico tožeče stranke kot tudi s PIN kodo, ki sta bili tožeči stranki poslani v dveh ločenih pismih, nakar je denar tožeče stranke protipravno odtujila. Izpostavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vročitvijo, kot tudi izpostavlja neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je svojo odločitev oprlo na tretji odstavek 186. člena OZ, vendar bi moralo prvotoženi stranki pripisati vsaj večji del odgovornosti, če že ne izključno odgovornost za nastalo škodo. Dejstvo je, da je PIN koda za uporabo bančne kartice tožeče stranke bila naslovljena na napačni naslov, kar je vodilo k nastanku škode, pri čemer je za navedeno v celoti podana odgovornost prvotožene stranke, zato drugotožena stranka v zvezi z vročanjem pošiljke s PIN kodo ni storila kakršnekoli nepravilnosti ali kršitve, kar bi sodišče ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava moralo upoštevati pri presoji deležev odškodninske odgovornosti. Ugovarja tudi prenizko ugotovljenemu odstotku soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbi ter se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, ker ima sodba sodišča prve stopnje izčrpne ter razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izpostavlja tudi pritožba, zato ni podana. Podana pa ni niti kršitev procesnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz celote pritožbenih izvajanj razbrati, da prvotožena in drugotožena stranka s sklicevanjem na že zgoraj izpostavljeni procesni kršitvi, dejansko grajata prvostopenjsko dokazno presojo (8. člen ZPP) ter na tej osnovi sprejete dokazne zaključke, vendar tudi to storita neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob ustrezni realizaciji metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, pravno relevantno dejansko stanje v celoti in pravilno razjasnilo, na tej podlagi pa se sprejeta odločitev izkaže tudi kot materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče zato povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbene ugovore pa še dodaja: Ugotovljeno dejansko stanje:

7. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - da je tožnik dne 20. 7. 2006 pri prvotoženi stranki v njeni poslovalnici v T. odprl transakcijski račun št. SI56......

- da je tožnik dne 26. 3. 2012 v poslovalnici prvotožene stranke v T. podal zahtevo za spremembo naslova ter da je uslužbenka prvotožene stranke ob vnašanju podatkov pri spreminjanju tožnikovega naslova namesto Š. 54, Ž., zapisala Š. 45, Ž., - da je prvotožena stranka v letu 2016 zaradi prenosa celotnega kartičnega poslovanja iz procesnega centra ISCP na Bankart svojim komitentom izvedla menjavo vseh plačilnih kartic Maestro za kartico Visa Debet, - da je prvotožena stranka tožniku 1. 7. 2016 poslala novo kartico Visa Debet s priporočeno pošto direktno iz Cetis Celje, z navadno pošto 5. 7. 2016 pa še PIN kodo, - da sta nova bančna kartica in PIN koda bili poslani tožniku na naslov Š. 45, in ne Š. 54, Ž., - da je prenos teh pošiljk izvajala drugotožena stranka, ki je priporočeno pošiljko z bančno kartico zaradi pomote vročila kot navadno pošiljko, prav tako pa je tudi z navadno pošiljko vročala PIN kodo, - da sta PIN koda in bančna kartica bile vročeni na naslovu Š. 45 na mizi pred to hišo, - da sta bančna kartica in PIN koda „prišli“ v roke tretji osebi, ki je z dvigom na bančnih avtomatih v obdobju od 14. 7. 2016 do 2. 8. 2016 oškodovala tožnika za 9.523,39 EUR, - prišlo je torej do zlorabe tožnikove bančne kartice in PIN kode ter posledično do oškodovanja tožnika.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je za odločitev o tožbenem zahtevku potrebno izhajati iz temeljnega načela obligacijskega prava, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo iz 10. člena OZ, ki je izvedeno v določbi prvega odstavka 131. člena OZ, ki nalaga povzročitelju škode obveznost povrnitve škode, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V konkretnem primeru torej presojamo odgovornost za škodo po krivdnem načelu in zato morajo biti za utemeljenost tožbenega zahtevka podane vse štiri predpostavke odškodninskega delikta in sicer nedopustno ravnanje oziroma škodljivo dejstvo, nastanek nedopustne škode, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja škoda. Prvotožena stranka se ukvarja z bančnimi storitvami, poslovna dejavnost drugotožene stranke pa so poštne storitve, ki vključujejo tudi dostavo pošiljk v notranjem poštnem prostoru. Od toženih strank se torej zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, torej z večjo skrbnostjo (drugi odstavek 6. člena OZ).

Glede pritožbe prvotožene stranke:

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo (kar tudi pritožba ne graja), da je vsakemu poklicno skrbnemu bančnemu uslužbencu jasno, da ima lahko napačen podatek o naslovu komitenta za slednjega negativne posledice, saj banka dokumentacijo pošilja po pošti in se lahko zgodi, da česa ne bo prejel oziroma bo prišlo v neprave roke, kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je uslužbenka prvotožene stranke pri urejanju spremembe tožnikovega naslova napisala napačni naslov in da vsekakor gre za dejanje, ki utegne povzročiti škodo in tudi dejansko jo je in zato gre za nedopustno ravnanje, za katerega kot njen delodajalec po določbi prvega odstavka 147. člena OZ odgovarja prvotožena stranka.

10. Bistvo pritožbene graje prvotožene stranke je, da je tožnikova premoženjska škoda v neposredni vzročni zvezi z nepravilnim ravnanjem drugotožene stranke in prvotožena stranka za škodo, ki je posledica vzroka, ki izvira iz ravnanja drugotožene stranke, ni odgovorna. Prepričana je, da je nepravilno vročanje drugotožene stranke pretrgalo vzročno zvezo s prvim dogodkom in sicer nepravilno navedbo naslova na poštni pošiljki prvotoženke. Vzročna zveza je po njenem mnenju bila pretrgana in zato za nadaljnjo škodo ne odgovarja več povzročitelj prvega škodnega dogodka, to je prvotožena stranka, ker vzročne zveze med prvotno nastalo škodo in kasneje nastalo škodo ni več, vendar se pritožbeno sodišče s pritožbeno grajo v tej smeri ne strinja.

11. Napaka v zapisu tožnikovega naslova namreč ni nepomembna in se zaradi tega ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti. Zaradi napačnega naslova tožnika Š. 45, Ž., je namreč drugotožena stranka nato na tem naslovu vročila tako bančno kartico, kot tudi PIN kodo. Ob tem je pojasniti, da če bi prvotožena stranka tožniku bančno kartico in PIN kodo poslala na pravilni naslov Š. 54, Ž., z navadno pošiljko, bi jo drugotožena stranka vročila na tem naslovu, kjer bi jo dobil tožnik, pa četudi bi vročitev bančne kartice drugotožena stranka opravila z navadno vročitvijo, prav tako pa bi z navadno pošiljko prejel PIN kodo na naslov Š. 54, Ž., in ne na naslov Š. 45. Tretje osebe so namreč lahko povzročile zlorabo kartice le skupaj z bančno kartico in s PIN kodo. Prvotožena stranka bančne kartice svojim komitentom pošilja s priporočeno pošiljko, v tem primeru je zaradi napake drugotožene stranke le ta bila poslana z navadno pošiljko, vendar ob tem ne gre spregledati, da je PIN kodo tretja oseba prejela z navadno pošiljko, izključno zaradi napake, napačno navedenega bivališča tožnika in le skupaj s PIN kodo in bančno kartico je lahko tretja oseba zlorabila tožnikovo kartico, tako da je neupravičeno dvignila 9.523,39 EUR.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi tega, ker je tožnik spregledal napačni zapis bančne uslužbenke o njegovem stalnem prebivališču. Pritožbeno sodišče je pojasnilo glede dolžnosti skrbnega ravnanja bančne uslužbenke. Sodišče prve stopnje je v okviru soprispevka tožniku prisodilo 10 % soprispevka zaradi njegove nepazljivosti pri zapisu bančne uslužbenke glede spremembe bivališča, ampak glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni pritožbeno sporno, tudi ni mogoče tožniku prisoditi višji soprispevek. Ob tem je pojasniti, da je odločitev sodišča prve stopnje o 10 % soprispevku tožnika postala pravnomočna.

Glede pritožbe drugotožene stranke:

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugotožena stranka prenosa konkretne pošiljke s tožnikovo bančno kartico nedvomno ni pravilno izvedla (kar pritožbeno tudi ni sporno), saj je to pošiljko v prenos prejela kot priporočeno, dostavila oziroma vročila pa jo je kot navadno pošiljko. Za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi napačno izvedene poštne storitve, pa zakon vzpostavlja odgovornost izvajalca poštnih storitev (1. točka prvega odstavka 50. člena ZPSto-2). Odgovornosti za povzročeno škodo bi se lahko drugotožena stranka razbremenila le zaradi določb drugega odstavka 50. člena ZPSto-2 in sicer; če bi dokazala, da je bil prenos poštne pošiljke izveden v skladu s splošnimi pogoji; da se je to zgodilo zaradi višje sile; da je škoda nastala zaradi krivde ali malomarnosti pošiljatelja ali zaradi vsebine poštne pošiljke; da je škoda nastala, ker je bila poštna pošiljka v skladu s četrtim odstavkom 48. člena ZPSto-2 izročena pristojnim državnim organom, izvajalcem javnih služb; da je uporabnik poštne storitve namenoma zavaroval vsebino poštne pošiljke za višjo vrednost, kot je njena dejanska vrednost; ter da uporabnik poštnih storitev ni vložil reklamacije v določenem roku ali je ta nastala zaradi zakonitega ravnanja pristojnih organov.

14. Nedvomno je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, kot že pojasnjeno, da prenos konkretne pošiljke s tožnikovo bančno kartico ni bil izveden v skladu s splošnimi pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve, saj drugotožena stranka ni vročila bančne kartice kot priporočene pošiljke ter da napačno izvedene poštne storitve ne more opravičevati z veliko maso pošiljk, ki jih mora vsakodnevno prenesti čim hitreje in po uporabnikom dostopnih cenah, pri čemer se sooča tudi s kadrovskimi, logističnimi in drugimi omejitvami. Ne more se tudi razbremeniti odškodninske odgovornosti, da je do posesti bančne kartice tretje osebe prišlo le zaradi napake prvotožene stranke v zvezi z napačnim zapisom stalnega prebivališča, saj sama PIN koda ne bi zadostovala za dvig iz bančnega računa tožnika. Napačna vročitev bančne kartice je zato skupaj s PIN kodo omogočila tretjim osebam, da so lahko „zlorabile“ bančno kartico. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožnikova škoda, ki je v tem, da je nekdo z njegovega računa dvigoval denar v vtoževani višini, v neposredni vzročni zvezi z nepravilnim poslovanjem prvotožene stranke in drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato glede ugotovitve solidarne odgovornost prvo in drugotožene stranke pravilno uporabilo tretji odstavek 186. člena OZ, zato pritožbeni ugovori v tej smeri niso utemeljeni.

15. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor glede omejitve po višini obveznosti drugotožene stranke v zvezi s povrnitvijo škode v zvezi z 52. členom ZPSto-2. ZPSto-2 je „lex specialis“, ki ga je pri presoji odgovornosti izvajalca poštnih storitev primarno uporabiti, vendar pa so določbe ZPSto-2 o odgovornosti izvajalca poštnih storitev in določbe o omejitvi odškodnine za škodne situacije namenjene urejanju najpogostejših in najbolj tipičnih primerov škodnih dogodkov, do katerih pri izvajanju univerzalne poštne storitve neizogibno prihaja, kljub vsej skrbnosti izvajalca storitve. Omenjeni zakon namreč primerov, ko je podana hujša oblika krivde izvajalca poštnih storitev, ne ureja.

16. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da gre za poslovno odškodninsko obveznost drugotožene stranke, saj je izvajalec poštne storitve z uporabnikom poštne storitve v poslovni zvezi. Pri poslovni odškodninski odgovornosti pa odgovornost za naklep in za hudo malomarnost ni izključena (prvi odstavek 242. člena OZ).

17. Sodišče prve stopnje je vsebino naklepa in hude malomarnosti presojalo po pravnih standardih in v konkretnem primeru je pravilno ugotovilo, da je drugotoženi stranki mogoče očitati, da je ravnala s hudo malomarnostjo, saj so njeni zaposleni opustili osnovno skrbnost oziroma niso ravnali tako, kot bi ravnal vsak, ki se ukvarja s poštnimi storitvami. Kršitev pogodbenih obveznosti je tako vse, kar ni pravilna izpolnitev, v konkretnem primeru so priporočeno pošiljko (bančno kartico) s strani prvotožene stranke vročali kot navadno pošiljko.

18. Prenos poštnih pošiljk ima po mnenju pritožbenega sodišča tako bistvene lastnosti prevozne pogodbe, kot je to opredeljeno v 666. do 703. členu OZ. 689. členu OZ sicer določa, da je veljavno določilo, s katerim je vnaprej določen najvišji znesek odškodnine (za škodne dogodke, ko je podana prevoznikova odgovornost), s pogojem, da ni v očitnem nesorazmerju s škodo, vendar pa omejitev škode ni dopustna, če je prevoznik povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so delavci drugotožene stranke ravnali s hudo malomarnostjo in v primeru ravnanja izvajalcev poštnih storitev s hujšo obliko krivde sklicevanje na zakonske določbe o omejitvi višine odškodnine iz 52. člena ZPSto-2 ni utemeljeno, ker ZPSto-2 primerov, ko je podana hujša oblika krivde izvajalca poštnih storitev, ne ureja. V konkretnem primeru je zato potrebno uporabiti določbe OZ, ki ureja odgovornost prevoznika pri hujši obliki krivde (četrti odstavek 689. člena OZ) in zato pritožbeni očitki v zvezi s posredno škodo in limitirano škodo niso utemeljeni, prav tako pa tudi ne gre za primer, kjer bi lahko uporabili Svetovno poštno konvencijo, ki jo je Republika Slovenija ratificirala in sicer 23. člen Konvencije o omejitvi odškodninske odgovornosti pošt, ki sicer določa višino limitirane škode za posredno škodo, vendar te določbe v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti (huda malomarnost).

19. Ker je sodišče prve stopnje za odgovornost prvotoženke in drugotožene stranke za povzročeno škodo pravilno uporabilo določbe OZ in ZPSto-2, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbi toženih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, t. j. v izreku pod točko I. 20. Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).