Jedro

Tožeča stranka, ko opredeli svojo škodo v višini plačane kupnine, očitno prezre, da je v zameno za plačano kupnino prejela nasprotno izpolnitev, tj. sporno terjatev. Zato ni moč slediti tožbenim trditvam, da je bilo premoženje tožeče stranke ob zaključku glavne obravnave res zmanjšano za plačano kupnino (prim. 155. čl. ZOR in 1. odst. 266. čl. ZOR).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. tč. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: " Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 431.765,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1995 dalje do plačila, v roku 8 dni." 2. Druga in 3. tč. izreka izpodbijane sodbe se spremenita tako, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 63.525,00 SIT za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 80.775,00 SIT za stroške pritožbenega postopka, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, katerega vsebina je povzeta v izreku te sodbe. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi trdi, da iz izpovedbe priče I. R. sledi, da je tožeča stranka pregledala dokumentacijo o sporni terjatvi, predno je kupnino zanjo plačala.

Poleg tega je tožeča stranka imetnica kupljene terjatve in zato ne more biti upravičena še do povrnitve kupnine. Njen odškodninski zahtevek zato ni sklepčen. Če bi kupljeno terjatev želela uveljaviti v pobot, bi to lahko uveljavila z enostransko izjavo. Tožena stranka bi lahko odgovarjala največ do višine plačane provizije, če bi se izkazalo, da je res bila premalo skrbna.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka premalo skrbna, ko je posredovala pri prodaji sporne terjatve odstopnika V. d.d. iz proti dolžniku Z. Pač pa se pritožbeno sodišče ne strinja z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki nastala zaradi tega škoda v višini kupnine, ki jo je plačala odstopniku (priloga A 3). S tem v zvezi pritožnik pravilno opozarja na dejstvo, da tožeča stranka razpolaga s kupljeno terjatvijo.

Tožeča stranka zatrjuje, da ji je nastala škoda v višini plačane kupnine (to je plačala odstopniku sporne terjatve - priloga A 3), ker na podlagi kupljene terjatve ni mogla doseči dogovora o kompenzaciji, ker se je izkazalo, da je bila ta terjatev sporna. Tožeča stranka ne trdi, da bi bila prodajna pogodba, katere predmet je bila sporna terjatev, zato razdrta, in da bi prišlo zato morebiti do povratne cesije. Tako je potrebno pri presoji izhajati iz dejstva, da tožeča stranka razpolaga s sporno terjatvijo. Če pa je tako, tožeča stranka, ko opredeli svojo škodo v višini plačane kupnine, očitno prezre, da je v zameno za plačano kupnino prejela nasprotno izpolnitev, tj. sporno terjatev. Predmet prodajne pogodbe res ni bila nesporna terjatev, kot je to lahko upravičeno sklepala ob sklenitvi pogodbe, toda zgolj zato še ni moč sklepati, da je ta, sporna terjatev brez vsake vrednosti za tožečo stranko. Zato ni moč slediti tožbenim trditvam, da je bilo premoženje tožeče stranke ob zaključku glavne obravnave res zmanjšano za plačano kupnino (prim. 155. čl. ZOR in 1. odst. 266. čl. ZOR), o čemer je zmotno sklepalo sodišče prve stopnje zgolj na podlagi nespornega dejstva o plačani kupnini. Odgovor na vprašanje, ali je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano zaradi dejanja, ki ga očita toženi stranki, in za koliko, je odvisen od izzida sodnega postopka, katerega predmet je sporna terjatev. O tem pa tožeča stranka ne trdi ničesar.

Iz doslej razloženega sledi, da trditve tožeče stranke ne dajejo podlage za presojo, da je tožeči stranki sploh nastala vtoževana škoda. Če pa je tako, odškodninski tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (3. tč. 373. čl. ZPP/77).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo njenega stroškovnega dela (2. odst. 166. čl. ZPP/77). Tožeča stranka, ki je v pravdi propadla, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (154. čl. ZPP/77) v zvezi z odvetniškimi storitvami v znesku 63.525,00 SIT (750 tč. X 87,40 SIT). Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo na podlagi njenega stroškovnika. Za naroka za glavno obravnavo dne 14.10.1998 in 16.12.1998 je stroške odmerilo na podlagi 2. odst. Tar. št. 15 veljavne Odvetniške tarife in ne po 1. odst., kot je tožena stranka predlagala. Da bi tožena stranka plačala takso za odgovor na tožbo, ki ga je vložila 29.1.1996, iz podatkov v spisu ni razvidno. Prav tako ni razvidno, da bi bila ta taksa terjana. Zato tožena stranka do povrnitve teh stroškov ni upravičena.

Toženi stranki gredo še stroški za pritožbeni postopek (1. odst. 154. čl. ZPP/77) in sicer za odvetniške stroške 32.775,00 SIT in za takso za pritožbo 48.000,00 SIT, skupaj 80.775,00 SIT.