Jedro

Sodišče meni, da upravni organ na podlagi določb ZGO-1 ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Upoštevati je treba, da te pripravijo projektanti oziroma odgovorni projektanti, torej osebe, ki tudi odškodninsko odgovarjajo za škodo, ki nastane tretjim osebam in ki izvira iz njihovega dela (32. člen ZGO-1). Do presoje rešitev zato lahko pride šele, če stranka, ki jim nasprotuje (oziroma nasprotuje gradnji), za to predloži dokaze, kot je to določeno v 65. členu ZGO-1, do česar v konkretnem primeru, glede na predhodno obrazložitev, ni prišlo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo, št. 351-263/2016-62 (13107) z dne 25. 9. 2017, odločila, da se pravnomočno gradbeno dovoljenje Upravne enote Celje, št. 351-36/2016-5 (13107) z dne 15. 2. 2016, ki je bilo izdano investitorju družbi A., d.o.o., za rekonstrukcijo, spremembo namembnosti in dozidavo poslovne stavbe, zgrajene na parc. št. 1115/28, k. o. ..., v ponovnem postopku obnove postopka, uvedenem po izdani odločbi Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-146/2016-8-KB z dne 25. 8. 2017, pusti v veljavi (točka I izreka), o priglašenih stroških pooblaščenca investitorja pa bo upravni organ odločal naknadno in o tem izdal poseben sklep (točka II izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da je bilo v postopku preverjeno, ali sta obravnavana stavba in stavba, v kateri investitor že opravlja svojo dejavnost, legalno zgrajeni, ali ima investitor izkazano pravico graditi in ali so posegi, ki so obravnavani v projektni dokumentaciji iz januarja 2016, skladni z veljavnim prostorskim aktom. Ugotovljeno je bilo, da je stavbi (na parc. št. 1115/28 in 1115/30, oboje k. o. ...) šteti za legalno zgrajeni. Ker je imel investitor na navedenih zemljiščih izkazano pravico graditi že pred izdajo gradbenega dovoljenja z dne 15. 2. 2016, stavba, zgrajena na parc. št. 1115/28, k. o. ..., pa ima že od leta 1995 zagotovljene in izvedene priključke na gospodarsko javno infrastrukturo, ki se s posegi ne spreminjajo, je upravni organ štel, da ima investitor v skladu s 56. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izkazano pravico graditi, stavba pa ima izvedeno in zagotovljeno minimalno komunalno oskrbo. V skladu z napotilom drugostopenjskega upravnega organa je prvostopenjski upravni organ ugotavljal, ali poseg na ostrešju obravnavanega objekta predstavlja rekonstrukcijo ali gre za nadzidavo dela poslovnega objekta. V zvezi s tem je na ustni obravnavi dne 9. 5. 2017 stranke seznanil, da je prejel fotografije dela objekta pred in po posegu ter izjavo odgovornega vodje projekta B.B. Prvostopenjski upravni organ je presodil, da se s posegom na južnem delu obstoječega ostrešja glede na prikaz in dejansko stanje, volumen ni povečal za več kot 10 %, zato je ta poseg smatral kot rekonstrukcijo dela obstoječega ostrešja. Nadalje je v zvezi z morebitno spremembo namembnosti prvostopenjski upravni organ pojasnil, da je odgovorni vodja projekta v projektni dokumentaciji obravnaval in pojasnil predvidene vplive objekta med gradnjo in po končani gradnji. Prav tako je investitor predložil dokazila, iz katerih je razvidno, da se v stavbi, kjer že opravlja svojo dejavnost, redno izvajajo obdobni pregledi pristojnih služb za posamezna področja, kot npr. meritve hrupa, kontrole odpadnih vod, s področja požarne varnosti idr. Agencija Republike Slovenije za okolje je izdala sklep, iz katerega izhaja, da za nameravane posege ni treba izvesti presoje vplivov na okolje ter pridobiti okoljevarstvenega soglasja, saj nameravani posegi ne bodo imeli pomembnih vplivov na okolje. Prvostopenjski upravni organ je preveril tudi skladnost posega z določili veljavnega prostorskega akta. Pri tem je ugotovil, da se obstoječi poslovni stavbi, zgrajeni na navedenih zemljiščih, nahajata v območju, za katerega velja Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu Gospodarska cona v Celju - kompleks lahke industrije Lava II - Ingrad. Obravnavani zemljišči sta v zazidalnem načrtu opredeljeni kot obstoječi stavbni zemljišči, s prostorsko oznako Ingrad in podrobnejšo namensko rabo - območje proizvodnih in servisnih dejavnosti. V skladu z določili dopolnjenega 1. člena navedenega prostorskega akta so mogoče drugačne poslovne, trgovske, gostinske, servisne in proizvodne dejavnosti, ki niso ekološko moteče. Odlok se na zatečeno stanje obstoječih objektov glede njihovih medsebojnih odmikov ne opredeljuje in jih ne določa. Glede na določila veljavnega prostorskega akta, izdelano projektno dokumentacijo in k njej pridobljena soglasja pristojnih soglasodajalcev, je upravni organ štel, da je predvideni poseg, kljub skopim vsebinam prostorskega akta, dopusten in skladen z njegovimi določili. Upravni organ še ugotavlja, da je investitor v postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja poravnal vse obveznosti, povezane s plačilom komunalnega urejanja stavbnih zemljišč. Končno je prvostopenjski upravni organ še navedel, da je predlagateljica obnove, v tem upravnem sporu tožnica, v postopku obnove sodelovala kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, v katere po mnenju upravnega organa investitor ne posega.

3. Tožnica je zoper navedeno odločbo podala pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), prav tako je zavrnilo zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (točka 2 izreka), ugodilo pa je zahtevi družbe A. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka (točka 3 izreka).

4. Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da sta obravnavana stavba in stavba, v kateri investitorka že opravlja dejavnost, legalno zgrajeni, kar je razvidno iz v spis predloženih številnih gradbenih dovoljenj, da je bila investitorka lastnica predmetnih nepremičnin že v času izdaje gradbenega dovoljenja, da so priključki na javno infrastrukturo stavbi zagotovljeni že od leta 1995 in se s predvidenimi posegi ne spreminjajo, da ne gre za nadzidavo poslovnega objekta, ampak za rekonstrukcijo podstrešja, predmetni objekt in objekt tožnice pa sta ločena s požarnim zidom, v katerega se z gradnjo po napadenem gradbenem dovoljenju ne bo posegalo. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je namembnost predvidene gradnje (rekonstrukcija, sprememba namembnosti - razširitev obstoječih poslovnih prostorov za predelavo mesa, prizidava stopnišča s tovornim dvigalom) skladna s prostorskim aktom. Ugotovljeno je bilo tudi, da sta rekonstrukcija in sprememba namembnosti predvideni na obstoječem objektu, prizidava pa na odmiku 9,54 m od zemljišča tožnice in 3,83 m od odstopne poti parc. št. 1115/31, k. o. ..., katere solastnica je tožnica. Glede na to, da zazidalni načrt predpisuje le odmik v primeru novogradnje v južnem delu kompleksa, soglasja tožnice k izdaji z obnovo napadenega gradbenega dovoljenja ni bilo treba pridobiti. Glede tožničinih navedb v pritožbi o prekomernih vplivih na okolje drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da se med spisovno dokumentacijo kot sestavni del PGD nahaja elaborat zaščite pred hrupom. Poleg tega so vplivi ustrezno pojasnjeni tudi v vodilni mapi PGD. Investitor je predložil dokazila o redno izvajanih pregledih pristojnih služb za posamezna področja (meritve hrupa, kontrole odpadnih vod). Da nameravani poseg ne bo imel pomembnih vplivov na okolje, pa izhaja tudi iz že navedenega sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje. Elaborat zaščite pred hrupom v stavbah, ki ga je izdelala sama tožnica v septembru 2017 in ga je priložila k pritožbi, pa je drugostopenjski upravni organ štel za nedovoljeno pritožbeno novoto in že iz tega razloga na odločitev v zadevi ni mogel vplivati. Ker bodo tako vplivi predvidene gradnje na poslovni objekt tožnice majhni, soglasje slednje pa se po veljavnih predpisih ne zahteva, po stališču drugostopenjskega upravnega organa, tožnica s predlogom za obnovo postopka po vsebini ni mogla uspeti, zato je bilo treba napadeno odločbo z dne 15. 2. 2016 pustiti v veljavi.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka bistveno kršila določbe postopka, v posledici česar je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Tožnica navaja, da so bila njena stališča v zvezi s pomanjkljivostmi postopka in odločitvijo prvostopenjskega upravnega organa pojasnjena že v pritožbi z dne 3. 1. 2017, pri katerih vztraja, v tožbi pa svoje razloga rezimira, kot sledi. Po stališču tožnice prvostopenjski upravni organ tudi v zadnjem ponovljenem postopku ni odpravil pomanjkljivosti, na katere je tožnica predhodno opozarjala in jim je pritrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor v predhodnih razveljavitvenih odločbah. Kršil je prvi odstavek 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker v ponovljenem postopku ni ugotovil in upošteval vseh okoliščin in dejstev, ki so za odločitev pomembne, tožnici pa ni omogočil, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Upravni organ v izpodbijani odločbi prvotne odločbe, t. j. izdanega gradbenega dovoljenja, ni z ničemer dopolnil ali spremenil, čeprav bi to moral storiti glede na nesporno ugotovljene pomanjkljivosti, in sicer v zvezi z nasprotovanjem zahtevam prostorskega akta, kršitvijo 68. člena ZGO-1, ki izrecno navaja obvezno vsebino gradbenega dovoljenja, izpadom navedbe, da gre poleg rekonstrukcije še za nadzidavo obstoječega objekta, izostankom navedb v dovoljenju vseh številk zemljiških parcel, na katerih se bo gradnja izvajala in se bodo izvedli priključki na javno infrastrukturo (priključki potekajo tudi po parcelah 1115/26 in 1115/31), napačno navedenimi odmiki od parcelnih mej (odmika ni) ter neopisanimi drugimi bistvenimi značilnostmi objekta, določenimi s predpisi (mehanska odpornost in stabilnost, varnost pred požarom, higienske in zdravstvene zaščite in zaščite okolice, varnost pri uporabi, zaščita pred hrupom in varčevanje z energijo in ohranjanje toplote). Nadalje tožnica navaja, da je prvostopenjski upravni organ ugotavljal legalnost obstoječega objekta zgolj na podlagi okoliščine, da je bilo zanj izdano gradbeno dovoljenje, ni pa preveril, ali je obstoječa gradnja dejansko skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem in vsemi zahtevanimi pogoji in ali je bilo za predmetni objekt pridobljeno veljavno uporabno dovoljenje. Investitor ni izpolnil vseh zahtevanih pogojev, navedenih v predhodnih gradbenih dovoljenjih in pisno podanih zavezah investitorjevih pravnih predhodnikov ostalim solastnikom zemljiške parcele št. 1115/31, k. o. .... Prvostopenjski upravni organ navaja, da je investitor že pred izdajo spornega gradbenega dovoljenja na podlagi kupoprodajne pogodbe izkazoval solastništvo na nepremičnini s parc. št. 1115/31, k. o. ..., kar pa ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, čeprav je jasno, da je za pridobitev lastništva poleg pogodbe potrebna še vknjižba. Ne glede na to, pa solastninska pravica na tej parc. št. investitorju ne daje upravičenj glede prostega razpolaganja s celotno stvarjo glede načina določitve rabe, gradnje priključkov, saj je potrebno pisno soglasje vseh ostalih solastnikov. Ni dvoma, da načrtovani posegi spreminjajo dosedanje pogoje rabe dovozne ceste, kar presega okvire rednega upravljanja s solastno stvarjo, za kar bi bilo treba po peti alineji 67. člena Stvarnopravnega zakonika pridobiti soglasje vseh solastnikov (sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I U 2081/2014). Upravni organ je spregledal, da zahteve po ureditvi površin za mirujoč promet na lastnih funkcionalnih zemljiščih investitorja ni vpisal v gradbeno dovoljenje, niti ni bila s PGD izkazana, saj investitor v projektu PGD ni predložil načrta zunanje ureditve, s katerim bi dokazal, da je zmožen to zahtevo prostorskega akta izpolniti. V zvezi s tem je tožnica predložila strokovno študijo prometne ureditve, iz katere izhaja, da investitor uporablja obstoječo solastno dovozno pot kot svoje gospodarsko dvorišče, saj ne zagotavlja niti osnovnih površin za mirujoč promet na svojih funkcionalnih zemljiščih in povzroča s svojo dejavnostjo že sedaj prekomerno rabo obstoječe dovozne ceste. Investitor bi tudi moral imeti po prostorskih aktih zagotovljena parkirna mesta, pa tega nima. Tožnica nadalje navaja, da Upravna enota Celje z izpodbijano odločbo zgolj pavšalno omenja, da so priključki na gospodarsko javno infrastrukturo obstoječi, čeravno potekajo tudi po parcelah v lasti in solasti tožnice in se s spornim projektom nedvomno spreminjajo. Projektant se je v vodilni mapi PGD pavšalno opredelil, da gre za obstoječe priključke, ni pa navajal, po katerih parcelah ti priključki potekajo. Priključki na gospodarsko javno infrastrukturo se namreč nedvomno nahajajo na zemljiški parceli v lasti in solasti tožnice, za kar pa investitor nikoli ni pridobil ustreznega soglasja ali služnostne pravice. V vodilni mapi projekta PGD je zaslediti, da se načrtuje zamrežen prostor za zbiranje odpadkov neposredno na parcelni meji z zemljiščem v lasti tožnice. Glede na naravo dejavnosti investitorja je upravičeno pričakovati, zlasti v toplejših mesecih, čezmejne imisije smradu na zemljišče in v poslovno stavbo tožnice. S sporno gradnjo se posega v skupno steno med objektoma tožnice in investitorja. Tožnica je v postopku predložila tehnično poročilo odgovornega projektanta gradbenih konstrukcij B.B., v pritožbenem postopku pa še strokovno mnenje drugih dveh odgovornih projektantk gradbenih konstrukcij, iz katerih izhaja, da gre v primeru vmesne stene za skupni del obeh stavb, da sta stavbi neločljivo povezani in da v tem primeru ni izpolnjena bistvena zahteva po mehanski odpornosti in stabilnosti stavbe. V postopku je bilo opozorjeno na problem zaščite pred hrupom. Tožnica je predložila elaborat zaščite pred hrupom v stavbah, ki je izkazoval, da obstoječa ločilna konstrukcija v obstoječem stanju niti zdaleč ne dosega predpisanega nivoja izolativnosti pred hrupom po zraku, s projektom PGD pa tudi niso predvidene izboljšave, ki bi stanje sanirale na nivo, zahtevan s Pravilnikom o zaščiti pred hrupom v stavbah in podrejenimi tehničnimi smernicami. Po stališču tožnice je bilo izkazano, da izdelana dokumentacija PGD ne izpolnjuje bistvene zahteve zaščite pred hrupom. Tožnica je ves čas postopka opozarjala na neizpolnjevanje zahtev požarne varnosti. Predložila je strokovno mnenje s področja varstva pred požarom, v katerem odgovorni projektant požarne varnosti C.C. ugotavlja, da bistvena zahteva požarne varnosti s projektom PGD ni bila izpolnjena, kar bistveno povečuje požarno ogroženost sosednjega objekta tožnice. Prvostopenjski upravni organ v tretji obravnavi ni omogočil tožnici, da bi svoje ugovore dodatno ustno pojasnila, niti ni v odločbi argumentirano pojasnil, zakaj razlogov tožnice ne upošteva. Ker gre za strokovna vprašanja gradbene stroke, bi si moral upravni organ priskrbeti strokovno pomoč izvedenca, če sam z zadostnim strokovnim znanjem ne razpolaga. Končno je bilo opozorjeno, da se tožnica že več kot 15 let ukvarja z izdelavo projektne dokumentacije za graditev objektov in je sodelovala pri pridobitvi več kot 500 gradbenih dovoljenj na skoraj vseh upravnih enotah po Sloveniji, pa še nikdar in nikjer ni naletela na tako očitno ignoriranje materialnih predpisov s strani projektantov in upravne enote ter tako krčevito branjenje očitno nezakonite odločbe, kot je to v tem primeru. Tožnica je vztrajala pri razlogih, ki jih je uveljavljala v pritožbi z dne 3. 10. 2017 in vseh svojih pisnih vlogah v upravnem postopku in predloženih strokovnih mnenjih. Tožnica se v tožbi opredeljuje tudi do drugostopenjske upravne odločbe, pri čemer vztraja, da tudi pritožbeni organ ni poglobljeno obravnaval sporne skladnosti gradnje s prostorskim aktom, zlasti ne v delih, na katere je opozorila tožnica. Kar se tiče odmikov in posegov v objekt in zemljišča tožnice, je tudi drugostopenjski upravni organ ignoriral argumente tožnice. Tožnica vztraja, da se okoliščine, ki se nanašajo na vplive sporne gradnje na objekt in poslovanje tožnice, ne gradijo zgolj na „občutkih“ upravnega organa, temveč jih je treba ustrezno elaborirati. Tožnica je k pritožbi priložila elaborat zaščite pred hrupom, ki ga pritožbeni organ ni upošteval, češ da gre za pritožbeno novoto. Gre za povsem deplasirano stališče, saj tožnica na te vplive opozarja vseskozi, sporni elaborat pa je predložila, ker se upravni organ v postopku ni zganil in zahteval elaborata od investitorja, ki je bil dolžan takšen dokument predložiti, niti ni sam opravil ustrezne strokovne presoje. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj zasliši direktorico tožnice D.D., odredi izvedenstvo izvedencu gradbene stroke ter v dokaznem postopku opravi ogled na kraju samem, odpravi izpodbijano odločbo in toženki naloži dolžnost povrnitve tožničinih stroškov postopka.

6. Toženka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

7. Odgovor na tožbo je podala stranka z interesom družba A. d.o.o., ki uvodoma izpostavlja, da tožnica v postopku ne varuje svojega zasebnega ali javnega interesa, ampak zlorablja procesne pravice in pravna sredstva ter jih uveljavlja na škodo investitorja, vse z namenom izsiljevanja, da bi stranka A. d.o.o. kupila tudi objekt oziroma njeno nepremičnino, zgrajeno na parc. št. 1115/26, k. o. ... Takšno ravnanje tožnice je v nasprotju s 7. členom ZUP, ki prepoveduje uveljavljanje pravic na škodo drugih, zaradi česar bi bilo treba tožbo zavreči že iz tega razloga. Upravni organ je pravilno štel, da gre za legalno zgrajeno stavbo, saj je bila prvotna stavba zgrajena pred 31. 12. 1967 in je osnovna stavba ohranila svojo prvotno obliko, znotraj nje pa so nastale funkcionalno in po namenski rabi ločene enote. Te prostore je kupila družba A. d.o.o. in v letih od 1998 do 2004 za posege v stavbi in na stavbi pridobila več gradbenih in uporabnih dovoljenj. Upravni organ je pravilno štel, da je poseg stranke skladen z določili prostorskega akta, ki dopušča drugačne trgovske, gostinske, servisne in proizvodne dejavnosti, ki niso ekološko moteče ter so kot tolerance možni prizidki in nadzidave ter gradnja novih oblikovno ustreznih, manjših prizidkov. Ne gre za spremembo etažnosti, saj je bilo treba izvesti zgolj rekonstrukcijo ostrešja zaradi potrebe po ustrezni višini prostora zorilnice, s tem pa se volumen na južnem delu ostrešja ni povečal za več kot 10 %, zato gre v tem primeru za rekonstrukcijo obstoječega podstrešja. Stranka z interesom je pridobila izvedensko mnenje o možnosti nadaljevanja gradnje, ki ga je izdelal izvedenec E.E. in iz katerega izhaja, da je povečava volumna ostrešja okoli 8,5 %. Glede vsebine gradbenega dovoljenja, ki je opredeljena v 68. členu ZGO-1, stranka z interesom navaja, da ne gre za nikakršno rekonstrukcijo ceste, zato navedba nepremičnine s parc. št. 1115/31, k. o. ..., v gradbenem dovoljenju ni potrebna. Ker ne gre za rekonstrukcijo ali poseg v cesto, niti se predmetna cesta ne bo bolj obremenjevala, ni mogoče slediti argumentu tožnice, da gre za posel, ki presega okvire rednega upravljanja oziroma sploh ne gre za posel rednega upravljanja. Potrebna tudi ni iz razloga priključka na gospodarsko javno infrastrukturo, saj se navedeni objekt nanjo ne priključuje oziroma je na gospodarsko javno infrastrukturo že priključen. Po stališču stranke z interesom tožnica v postopku ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru javne koristi, kamor spadajo tudi ugovori, ki se nanašajo na komunalne priključke, dostop in dovoz ter pridobljena soglasja, ker se je tega postopka udeleževala kot stranski udeleženec, ki ima pravico udeleževati se postopka zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Ne glede na to pa stranka z interesom izpostavlja, da je mnenje glede prometne ureditve na širšem območju zemljišča s parc. št. 1115/26, k. o. ..., ki ga je tožnica predložila že v upravnem postopku, prirejeno za potrebe upravnega in predmetnega postopka. Mnenje tudi sicer v ničemer ne pojasni, zakaj pričakuje, da bo zaradi posega investitorja prišlo do prekomernih vplivov na prometno ureditev območja in zakaj se poslabšujejo pogoji rabe sosednjih objektov. Tako tožnica z ničemer ni izkazala in konkretizirala, da ji bo onemogočen dostop do njene nepremičnine. Po stališču stranke z interesom vmesni zid ne more predstavljati skupne lastnine, kvečjemu bi lahko šlo za solastnino. Ne glede na to se z ničemer ne posega v območje tega zidu (ne spreminja se konstrukcija zidu, njegove zmogljivosti, velikost, namembnost, zunanji videz). Posledično načrtovani posegi ne bodo vplivali na stabilnost tega zidu na način, da bi to lahko ogrozilo morebitno statično stabilnost objekta tožnice. Glede zamreženega prostora za zbiranje odpadkov, tožnica pavšalno predvideva, da bo zaradi tega prihajalo do čezmernih emisij v poletnih mesecih. Če bi do emisij prišlo, ima tožnica na voljo civilnopravno varstvo pred takšnimi emisijami. Tožnica nadalje izpostavlja problem zaščite pred hrupom in kot podlago k temu priloži elaborat zaščite pred hrupom, ki ga je izdelala sama, pri tem pa sama opozori, da ne razpolaga s podatki, ki bi ji omogočili izmero hrupa iz objekta stranke z interesom. Kakor izhaja iz PGD in izvedenskega mnenja z dne 10. 10. 2017, bo predmetni objekt namenjen zorenju mesa, kar ne proizvaja nobenega hrupa. Ugotovitve iz elaborata oziroma strokovnega mnenja o požarni varnosti, da ločilni zid ne preprečuje širjenja požara med obema objektoma, nasprotujejo navedbam F.F., zastopnika tožnice, ki je na ustni obravnavi izjavil, da je zadevni zid v mesecu oktobru 2016 pregledala tudi požarna inšpekcija, ki ni odkrila nobenih nepravilnosti. Stranka z interesom sodišču predlaga, da predmetno tožbo zavrne, s predložitvijo stroškovnika pa smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov za podajo odgovora na tožbo.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnem spisu. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodatno pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

10. Sodišče uvodoma izpostavlja, da je tožnica v obnovljenem upravnem postopku za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja sodelovala na podlagi prvega odstavka 43. člena ZUP, po katerem se ima pravico udeleževati postopka poleg stranke tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Pri koristi, ki jo v upravnem postopku (in s tem v upravnem sporu) lahko ščiti stranski udeleženec, gre torej lahko le za osebno, ne pa za splošno (javno) korist. 11. Glede sklicevanja tožnice na navedbe, ki jih je podala v pritožbi, vloženi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, sodišče pojasnjuje, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo v sodnem postopku. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. To izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče ni dolžno opredeliti do navedb, ki jih je tožnica navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

12. Sodišče zavrača tožbeni očitek, da prvostopenjski upravni organ ni odpravil pomanjkljivosti, na katere je tožnica predhodno opozarjala, čemur je pritrdil tudi drugostopenjski upravni organ, ter da v ponovljenem postopku ni ugotovil in upošteval vseh okoliščin in dejstev, ki so za odločitev pomembne, tožnici pa ni omogočil, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Tožnica je bila na podlagi sklepa prvostopenjskega upravnega organa, št. 351-263/2016-27 (13107) z dne 25. 10. 2016, ustrezno pritegnjena v predmetni upravni postopek, pri tem pa ji je bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP.

13. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ, v povezavi z drugostopenjskim upravnim organom, ugotovil vsa dejstva, na podlagi katerih je pravilno zaključil, da se predmetno gradbeno dovoljenje, predhodno izdano stranki z interesom, pusti v veljavi, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložil. 14. Glede tožbenih očitkov, ki se nanašajo na vsebino gradbenega dovoljenja, sodišče izpostavlja, da je vsebina gradbenega dovoljenja predpisana v prvem odstavku 68. člena ZGO-1. Po presoji sodišča izdano gradbeno dovoljenje izpolnjuje vse zakonsko predpisane vsebinske zahteve. Tako sodišče ne sledi tožbenim zatrjevanjem, da je podana kršitev navedenega člena, vključno z očitkom izostanka navedbe vseh številk zemljiških parcel, na katerih se bo gradnja izvajala, in tistih, na katerih se bodo izvedli priključki na javno infrastrukturo. V izreku gradbenega dovoljenja je povsem jasno navedeno, na katerih parcelnih številkah in katastrski občini se bo izvedla nameravana gradnja, glede priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo pa sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa, da je obstoječi objekt nanjo že priključen. Sodišče sledi stališču stranke z interesom, da ne bo izvajan poseg v cesto oziroma dovozno pot na parc. št. 1115/31, k. o. ..., zato so navedbe tožnice glede solastništva na tej parc. št. za obravnavano odločitev brezpredmetne. Iz tega razloga sodišče tudi ne sledi tožbenemu ugovoru, da investitor ni izpolnil vseh zahtevanih pogojev, navedenih v predhodnih gradbenih dovoljenjih in pisno podanih zavezah investitorjevih pravnih predhodnikov ostalim solastnikom zemljiške parcele št. 1115/31, k. o. ..., pri čemer je dodatno izpostaviti, da takšna trditev tožnice tudi ni obrazložena.

15. Po presoji sodišča je ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da je predmetni stavbi šteti za legalno zgrajeni, pravilna. Kot izhaja že iz obrazložitve izpodbijanega akta, je podlaga za takšen zaključek v ugotovitvi, ki med strankami ni sporna, da je bil prvotni objekt zgrajen pred 31. 12. 1967 in da je osnovna stavba ohranila svojo prvotno obliko, znotraj katere so nastale funkcionalno in po namenski rabi ločene enote. V 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 je določeno, da se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po samem zakonu med drugim vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Poleg tega je stranka z interesom v letih od 1998 do 2004 za posege v stavbi in na stavbi (parc. št. 1115/30, k. o. ...), kjer opravlja svojo dejavnost, kot investitor pridobila več gradbenih in uporabnih dovoljenj. Glede na navedeno ni utemeljen očitek tožnice, da bi moral prvostopenjski upravni organ pri ugotavljanju legalnosti obstoječega objekta preveriti, ali je obstoječa gradnja skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem in ali je bilo za predmetni objekt pridobljeno veljavno uporabno dovoljenje.

16. V upravnem postopku je bila preverjena zahtevana skladnost posega z določili veljavnega prostorskega akta, kar je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazloženo. Med strankami nesporno dejstvo je, da se obstoječi poslovni stavbi, zgrajeni na predmetnih zemljiščih, nahajata v območju, za katerega velja Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu Gospodarska cona v Celju - kompleks lahke industrije Lava II - Ingrad. Obravnavani zemljišči sta v zazidalnem načrtu opredeljeni kot obstoječi stavbni zemljišči, s prostorsko oznako Ingrad in podrobnejšo namensko rabo - območje proizvodnih in servisnih dejavnosti. V skladu z določili dopolnjenega 1. člena navedenega prostorskega akta so mogoče drugačne poslovne, trgovske, gostinske, servisne in proizvodne dejavnosti, ki niso ekološko moteče. Dovoljene so rekonstrukcije, prizidave, nadzidave in spremembe namembnosti, pri čemer nove dejavnosti niso namenjene individualnim obiskom, to je nakupom in storitvam. Glede na navedeno je namembnost predvidene gradnje, ki se nanaša na rekonstrukcijo, spremembo namembnosti (razširitev obstoječih poslovnih prostorov za predelavo mesa) in prizidavo stopnišča s tovornim dvigalom, skladna z navedenim prostorskim aktom, in ne gre za nasprotovanje izpodbijane odločbe zahtevam prostorskega akta, kot to v tožbi zatrjuje tožnica. Odlok se na zatečeno stanje obstoječih objektov glede njihovih medsebojnih odmikov ne opredeljuje in jih ne določa. 17. Glede strokovnih mnenj, ki jih je tožnica upravnemu organu predložila v okviru podane pritožbe zoper prvostopenjsko upravno odločbo (s področij mehanske odpornosti in stabilnosti stavbe, zaščite pred hrupom in požarne varnosti), ter strokovno mnenje, ki ga je upravnemu organu predložila stranka z interesom v okviru podanega odgovora na pritožbo tožnice, sodišče ugotavlja, da predstavljajo t. i. nedovoljeno pritožbeno novoto na podlagi 238. člena ZUP. V skladu z določbo tretjega odstavka navedenega člena lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nadalje je v tej določbi določeno, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Na podlagi spisovnih podatkov sodišče ugotavlja, da je tožnica že tekom obnovljenega upravnega postopka navajala dejstva, ki jih je nato s strokovnimi mnenji dokazovala, vendar je te svoje trditve s predloženimi mnenji podkrepila šele v pritožbenem postopku, ob tem pa ni pojasnila, zakaj tega ni storila že tekom upravnega postopka. Takšno obrazložitev je tožnica sicer podala v tožbi z navedbo, da tožnica na te vplive opozarja vseskozi, sporni elaborat pa je predložila, ker se upravni organ v postopku ni zganil in zahteval elaborata od investitorja, ki je bil dolžan takšen dokument predložiti, pa tudi ni sam opravil ustrezne strokovne presoje. S takšnim argumentom, ki ga tožnica ni podala ob predložitvi teh dokazil ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko upravno odločbo, ampak v okviru tožbe, tožnica ne more uspeti. Tako tožnica po presoji sodišča ni izkazala, da teh dokazov upravičeno ni mogla predložiti tekom upravnega postopka, poleg tega pa je nesporno dejstvo, da so bila navedena strokovna mnenja izdelana po sprejemu prvostopenjske upravne odločbe. Takšen sklep velja tudi za zgoraj omenjeno strokovno mnenje stranke z interesom.

18. Sodišče meni, da upravni organ na podlagi določb ZGO-1 ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Upoštevati je treba, da te pripravijo projektanti oziroma odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) oziroma ki projektantu odgovarjajo, da je načrt, ki ga izdelajo, skladen s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev (4.2.1. točka istega člena). Navedene osebe tudi odškodninsko odgovarjajo za škodo, ki nastane tretjim osebam in ki izvira iz njihovega dela (32. člen ZGO-1). Do presoje rešitev zato lahko pride šele, če stranka, ki jim nasprotuje (oziroma nasprotuje gradnji), za to predloži dokaze, kot je to določeno v 65. členu ZGO-1, do česar v konkretnem primeru, glede na predhodno obrazložitev, ni prišlo. Tožnica je sicer pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe (9. 5. 2017) upravnemu organu predložila tehnično poročilo o delu konstrukcije objektana naslovu ..., ki ga je izdelal B.B., vendar ta v ničemer ne predstavlja dokaza, s katerim bi tožnica utemeljeno izpodbila strokovne ugotovitve iz projektne dokumentacije. V zvezi s tem je izpostaviti, da nameravana gradnja ne predvideva posega v skupno steno kot skupni gradbeni element. Upravni organ se sicer v izpodbijani odločbi ni opredelil do tega poročila, vendar se je organ, ki odloča v upravni stvari, dolžan seznaniti z navedbami strank in se do njih v obrazložitvi upravnega akta opredeliti, če so navedbe strank za odločitev pomembne.

19. V zvezi z morebitnimi bodočimi vplivi izvrševanja lastninske pravice in opravljanja dejavnosti stranke z interesom, sodišče pojasnjuje, da bo imela tožnica v primeru, če bo do takšnih nedovoljenih vplivov v bodočnosti prišlo, kar predstavlja v trenutku odločanja v obravnavani zadevi negotovo dejstvo, na razpolago vsa pravna sredstva, s katerimi bo lahko zavarovala svoje pravice in pravno korist. 20. Glede na navedeno so tudi po stališču sodišča izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za pridobitev gradbenega dovoljenja predpisuje 66. člen ZGO-1, obrazložitev izpodbijane odločbe pa obsega ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, ter izpolnjuje tudi vse ostale zahteve iz prvega odstavka 214. člena ZUP, kar vse je bila podlaga za pravilno izdano izpodbijano odločbo. Prvostopenjski upravni organ je tožnici omogočil podajanje pripomb, ugovorov in predlogov, odločitev o izvajanju dokazov pa je v domeni upravnega organa, pri čemer se dokazi presojajo na podlagi načela proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, v okviru česar je treba dokazno vrednost posameznih dokazov vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezavi kritično in logično presoditi. Sodišče ocenjuje, da je prvostopenjski upravni organ oziroma uradna oseba, ki je izvajala njegova pooblastila, pravilno ocenil dokazno vrednost dokazov, s katerimi je ob sprejemu izpodbijane odločitve razpolagal, zato sodišče tožbenim očitkom v zvezi z zatrjevano potrebo po angažiranju izvedenca s potrebnim strokovnim znanjem ne sledi.

21. Sodišče ocenjuje, da ostale tožbene navedbe niso relevantne za odločitev v obravnavani zadevi, vključno s tožbeno navedbo o številu gradbenih dovoljenj, pri katerih je tožnica sodelovala, in letih delovnih izkušenj na področju izdelave projektne dokumentacije za graditev objektov v povezavi z zatrjevanim ignoriranjem predpisov s strani projektantov in upravne enote, kar na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe v ničemer ne vpliva.

22. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožnica je sicer predlagala opravo glavne obravnave z zaslišanjem tožnice, pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke in opravo ogleda na kraju samem, vendar tožnica ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

23. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožnico, ki s tožbo ni uspela, kot za stranko z interesom, ki je tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Glede zahteve stranke z interesom družbe A. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb ZPP in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča ni mogoče stranki z interesom priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker je stranka z interesom s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer načeloma upravičena do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom v odgovoru na tožbo ni podala takšnih navedb, saj je navajala dejstva, ki so že izhajala iz upravnega spisa in relevantnih zakonskih določb ter jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča stranka z interesom ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno stranki z interesom priglašeni stroški niso bili priznani.