Jedro

Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil po ugotovitvi, da je tožnik podajal v upravnem postopku nekredibilne izjave glede razlogov za azil ter da njegov strah pred preganjanjem v Makedoniji v smislu 2. odstavka 1. člena Zazil ni utemeljen in da tudi niso podani humanitarni razlogi za priznanje azila (3. odstavek 1. člena Zazil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) in 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB 1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.8.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 35. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 1. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

Po proučitvi zadeve sodišče prve stopnje ugotavlja, da je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, poleg tega je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljene tožnikove tožbene navedbe, da naj bi tožniku v izvorni državi (Makedoniji) grozilo trajno preganjanje kot posledica njegove narodnostne pripadnosti makedonski narodnosti in da naj makedonske oblasti zaradi prevlade albanske narodnosti na makedonskem ozemlju ne bi nudile ustrezne zaščite, saj so te trditve po mnenju sodišča prve stopnje v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, da v Makedoniji pripadniki albanske narodnosti nimajo prevlade, pač pa predstavljajo narodnostno manjšino, tožnik pa za te tožbene navedbe, razen v izpodbijani odločbi navedenih neizkazanih trditev, ni ponudil nobenega drugega dokaza. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožnikova tožbena trditev, da mu kot pripadniku makedonske (večinske) narodnosti v izvorni državi (Makedoniji) ni zagotovljena ustrezna zaščita, neutemeljena, poleg tega pa je tudi v nasprotju s pravili logike, tožnik pa svojih trditev ni z ničemer podkrepil. Ker tožnik v tožbi ni navedel drugih razlogov ali drugih okoliščin oziroma ni ponudil drugih dokazov, ki bi kakorkoli lahko vplivali na drugačno odločitev tožene stranke, sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Tožnik sicer v tožbi uveljavlja materialno - pravni ugovor, da okoliščine, ki jih je navajal v upravnem postopku, pomenijo preganjanje v smislu določb ZAzil oziroma Direktive sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebino priznane zaščite (št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 - OJL 304/12 z dne 30.9.2004), vendar pa je glede dejanskega stanja le pavšalno navajal, da gre v njegovem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti in da mu državne oblasti naj ne bi nudile ustrezne zaščite, vendar pa tožnik v tožbi ni na konkreten način ugovarjal ugotovitvi dejanskega stanja v upravnem postopku. Sodišča prve stopnje tožnik ni prepričal, da bi z zaslišanjem in izvedbo glavne obravnave lahko dokazal drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je med postopkom ugotovila tožena stranka na podlagi njegovih izjav ob vložitvi prošnje za azil na predpisanem obrazcu po določbi 63.b člena ZAzil in na zaslišanju dne 5.11.2004 v navzočnosti tolmača za makedonski jezik, v skladu s podatki in listinami predloženih upravnih spisov, v katerih se pod zaporedno št. 20 nahaja zapisnik o zaslišanju tožnika, ki ga je tožnik, brez pripomb, lastnoročno podpisal. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Že v svoji prošnji za azil je pojasnil, da je Makedonijo zapustil zaradi strahu pred albanskimi sodelavci v podjetju, kjer je dobil službo le zato, ker se je pretvarjal, da je Albanec. Ko so ugotovili, da ni Albanec, je izgubil službo. Povedal je tudi, da je dobil službo v drugem podjetju, kjer so ga našli Albanci iz prejšnje službe in ga močno pretepli. Ti so mu potem do njegovega pobega v Republiko Slovenijo neprestano grozili, da bodo ubili njega in njegovo družino. Glavni razlog grožnje je, da se je on med vojno boril na makedonski strani in da je bil takrat komandir čete (pravilno voda). V njegovi vasi živita dva komandanta, ki sta se borila na albanski strani in mu zato nenehno grozita, da ga bosta ubila. Grožnje pa se niso končale po pobegu iz izvorne države, saj sta ga že našla v B. Stalno menjava telefonske številke, saj mu ta dva komandanta stalno grozita po telefonu. Če bi izvedela, da je v Sloveniji, bi ga našla in zanesljivo ubila. Preganjanje in maltretiranje je prijavil na policijo, ki pa mu ni nudila ustrezne zaščite. Ponovno poudarja, da razlogi, ki jih je navedel v prošnji za azil, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njegovem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti v Makedoniji niso ustrezno reagirale, saj mu niso nudile ustrezne zaščite. Iz vseh njegovih navedb je torej razvidno, da mu v njegovi izvorni državi trajno grozi preganjanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbi, odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke in toženi stranki naloži, da ugodi njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru uporabilo pravilno materialno pravo, in sicer določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Tudi pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi le ponavlja tožbene navedbe, da naj bi mu v izvorni državi Makedoniji grozilo trajno preganjanje kot posledica njegove narodnostne pripadnosti makedonski narodnosti in da naj makedonske oblasti zaradi prevlade albanske narodnosti na makedonskem ozemlju ne bi nudile ustrezne zaščite, saj so tudi po mnenju pritožbenega sodišča te trditve v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, kar izhaja tudi iz objektivnih informacij o stanju v Makedoniji, navedenih v mednarodnih poročilih v odločbi tožene stranke, da v Makedoniji pripadniki albanske narodnosti nimajo prevlade, pač pa predstavljajo narodnostno manjšino. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik za te navedbe, razen navedenih neizkazanih trditev, ki tudi ne izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, ni ponudil nobenega drugega dokaza. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožbena trditev, s katero tožnik le ponavlja tožbeno trditev, da mu kot pripadniku makedonske (večinske) narodnosti v izvorni državi ni zagotovljena ustrezna zaščita, neutemeljena, poleg tega pa je tudi v nasprotju s pravili logike in s podatki in listinami v upravnih spisih, tožnik pa svojih trditev ni z ničemer podkrepil. Tudi pritožbeno sodišče zavrača tožnikove pavšalne tožbene ugovore, ki jih ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je tožena stranka kršila določbe ZAzil in da je nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje v zvezi z njegovo ogroženostjo v izvorni državi (Makedoniji). Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil po ugotovitvi, da je tožnik podajal v upravnem postopku nekredibilne izjave glede razlogov za azil ter da njegov strah pred preganjanjem v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil ni utemeljen in da tudi niso podani humanitarni razlogi za priznanje azila (3. odstavek 1. člena ZAzil). Dokazno oceno je namreč tožena stranka sprejela in obrazložila na podlagi tožnikovih izjav, v povezavi s poročili mednarodnih organizacij, ki se nahajajo v upravnih spisih. Tožnik v tožbi in tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja dejstev in dokazov, ki bi nasprotovali ugotovitvi tožene stranke, da mu v Makedoniji ne grozi trajno preganjanje kot posledica njegove narodnostne pripadnosti makedonski narodnosti, pa tudi ne izkazuje dejstva, ki tudi sicer ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da naj mu makedonske oblasti zaradi prevlade albanske narodnosti na makedonskem ozemlju ne bi nudile ustrezne zaščite.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi sicer v pritožbi ni grajal odločanja sodišča prve stopnje brez glavne obravnave. Sicer pa je tožnik glede dejanskega stanja le pavšalno navajal, da gre v njegovem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti in da mu državne oblasti naj ne bi nudile ustrezne zaščite. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo oceno tožene stranke o tem, da tožnik v Makedoniji ni preganjan, kar pa tožnik izpodbija s pavšalnimi navedbami, ki jih ni konkretiziral. Sicer pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.