Jedro

Solidarna obveznost pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožnikov. Taksno obveznost sta zato dolžna poravnati oba tožnika, šteje pa se, da je izpolnjena, ko jo bo poravnal eden od njiju.

Sklep o oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse koristi le tistemu dolžniku, ki mu je priznana oprostitev, odlog ali obročno plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlogu tožnice delno ugodilo ter jo delno oprostilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek za znesek 1.028 EUR (I). Kar je tožnica iz naslova taksne oprostitve zahtevala več, je zavrnilo (II). Sklenilo je še, da je tožnica dolžna plačati preostali del sodne takse za pritožbeni postopek v višini 1.200 EUR v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 50 EUR, medtem ko je predlog tožnika za oprostitev, obročno plačilo in odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se z isto pritožbo pritožujeta tožnica in tožnik. Opozarjata, da iz izpodbijanih sklepov ni mogoče jasno razbrati, kateri od tožnikov, v kakšnem zneskom in s kakšno zapadlostjo mora poravnati sodno takso za pritožbo. Če bo namreč tožnik v celoti v roku 15 dni poravnal sodno takso, potem izpodbijani sklep, ki je bil izdan tožnici v prid (delna oprostitev in obročno plačilo preostanka taksne obveznosti), izgubi svoj pomen in namen, oziroma je ugodnost za tožnico v celoti razvrednotena. Tožnica in tožnik se v skladu s 196. členom ZPP štejeta za enotno pravdo stranko, njuna taksna obveznost pa predstavlja nerazdelno obveznost oziroma eno taksno obveznost, ki sta jo skupaj dolžna poravnati oba tožnika. V sodni praksi je mogoče najti tudi stališče, da v primeru, ko sodišče enemu od tožnikov odloži obveznost plačila sodne takse, drugemu tožniku pa ne, to pomeni, da je drugi tožnik celotno sodno takso dolžan plačati sam in takoj, s čimer je njegov položaj otežen. Sodno takso mora v takšnem primeru plačati kot izključni zavezanec in ne zgolj kot solidarni zavezanec, kar bi naj bilo v skladu s stališčem o materialnem sosporništvu. V takšnem primeru torej odlog plačila sodne takse (smiselno enako obročno plačilo sodne takse) postane brez pomena. Glede na takšno vsebino izpodbijanih sklepov, prvi tožnici dejansko ne bo potrebno plačati nič, saj bo moral celoten znesek sodne takse že prej plačati tožnik.

Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, spremeni izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje in sodno takso ponovno odmeri, podredno pa izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zoper sodbo sta tožnika kot materialna sospornika vložila skupno pritožbo. V konkretnem primeru gre zato za eno taksno obveznost, ki sta jo dolžna poravnati oba tožnika. V skladu z desetim odstavkom 3. člena ZST-1 je obveznost dveh ali več oseb, ki bi morale plačati skupaj takso, solidarna. Solidarna obveznost tako pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožnikov. Taksno obveznost sta zato dolžna poravnati oba tožnika, šteje pa se, da je izpolnjena, ko jo bo poravnal eden od njiju (prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika).1 V prvem odstavku 395. člena OZ je določeno, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko eden dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.

5. Če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takse tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva (drugi odstavek 14. člena ZST-1). V konkretnem primeru sta tožnika upravičenca oziroma zavezanca iz istega materialnopravnega razmerja glede katerega zahtevata ugotovitev ničnosti oziroma razvezo pogodb. Gre torej za materialna sospornika. Sklep o oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse namreč koristi le tistemu, ki mu je priznana oprostitev, odlog ali obročno plačilo. Ker sta torej v konkretnem primeru tožnika materialna sospornika, izjema 14. člena ZST-1, ki se torej nanaša le na formalne sospornike, zanju ne velja. Obveznost pritožnikov za plačilo takse tako ostane nerazdelna, ne glede na to, da je tožnica delno oproščena plačila sodne takse, preostali del pa dolžna plačati v mesečnih obrokih. V zadevi II Cp 1238/2014, na katero se sklicujeta pritožnika, gre za drugačno situacijo, kot je konkretna, saj so tam tožniki uveljavljali plačilo odškodnine kot razdelno terjatev.

6. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju OZ.