Jedro

Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno političnem položaju in sprejeti zakonodaji kot tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. Tožena stranka bi se tudi zaradi tega določila morala opredeliti do informacij o izvorni državi, ki se nanašajo tako na Irak na splošno kot na razmere v kraju A, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika.

Če upravni organ torej nek dokument šteje kot dokaz, pa četudi dokazu po vsebini ne sledi, vendar se do njega opredeli, pomeni, da je treba poskrbeti za prevod in izvedbo takega dokaza (v slovenskem jeziku).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-730/2016/19 (1312-03) z dne 5. 5. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik, ki je iz kraja A, navedel v prošnji za mednarodno zaščito in kaj je navedel na osebnem razgovoru. Opravila je oceno tožnikove verodostojnosti in ugotovila, da je ob podaji prošnje tožnik izjavil, da so mu pripadniki Islamske države grozili večkrat, v osebnem razgovoru pa je navedel, da so mu grozili samo enkrat po telefonu. Prav tako ni znal pojasniti, od kod mu žigi v potni listini, saj je navedel, da potem, ko je nazadnje živel v Kurdistanu, le tega ni več zapustil, čeprav je iz žigov v potnem listu razvidno, da je tega večkrat neovirano zapustil in odšel v arabski del Iraka. Toženi stranki se zdi tudi nerazumljivo, da bi tožnik kot Kurd iskal pomoč v begunskem taborišču v Kurdistanu, v katerem naj bi bili večinoma Arabci, ki naj bi ga diskriminirali. Taborišči B in C, kjer trdi tožnik, da je bil, sta namenjeni pretežno sirskim Kurdom, tožnik pa ne prihaja iz Sirije, ampak iz Iraka, prav tako za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času niti podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil. Tožnik se tudi ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel niti ni poskušal priskrbeti nobenih dokazil. Iz navedenih razlogov tožena stranka ocenjuje, da tožniku ni mogoče verjeti in so njegove izjave neverodostojne.

3. Toženka pojasnjuje, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da ga je strah groženj Islamske države, da je v begunskem taborišču doživljal diskriminacijo s strani Arabcev in da je bil v Kurdistanu diskriminiran s strani ostalih Kurdov, ker je po veroizpovedi sunit, večina Kurdov pa je šiitske veroizpovedi. Strah ga je zato, ker naj se ne bi želel priključiti Islamski državi. Tožnik v svojih izjavah ni nikjer izrecno navedel, da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. V svojih izjavah je neverodostojen in ni izkazal subjektivne ogroženosti. Z izjemo telefonskega klica pripadnikov Islamske države ni navedel nobenega drugega primera osebne ogroženosti. Po prejetju enega telefonskega klica, domnevno s strani Islamske države, je odšel v drug del države, to je v Kurdistan. Tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu zakonskih določil. Toženka ugotavlja, da tako ni mogoče ugotoviti utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki bi se navezovalo na pet razlogov za preganjanje v okviru presojanja upravičenosti do statusa begunca. Tožnik prav tako ni navedel lastnih izkušenj oziroma konkretnih dogodkov, ki bi izkazovali ogroženost s strani pripadnikov arabske narodnosti ali s strani Kurdov šiitov, ampak zgolj splošni občutek ogroženosti. Poleg tega se ta razlog nanaša zgolj na čas njegovega bivanja v begunskem taborišču B, tožnik pa se je že pred prihodom v Slovenijo od tam odselil, oziroma na čas nekdanjega bivanja in dela v iraškem Kurdistanu. Ker podlaga za preganjanje zaradi narodne pripadnosti in veroizpovedi ni podana, se toženki v zvezi s tem ni bilo potrebno ukvarjati z oceno verodostojnosti. Čeprav po mnenju toženke tožnikova izpoved ni absolutno neverjetna, pa vseeno ni do tolikšne mere verjetna, da bi bila toženka v dvomu, ali je tožnik preganjan zaradi političnega prepričanja, narodne pripadnosti ali veroizpovedi. Tožnik v svojih izpovedbah tudi ni navajal veliko podrobnosti. Razlogov ogroženosti s strani Islamske države ni dovolj izkazal. Rekel je sicer, da so ga po telefonu klicali pripadniki Islamske države in od njega zahtevali, da se jim pridruži. Grozili so mu, da ga bodo ubili, če tega ne stori. Drugih primerov osebne ogroženosti ni navedel. Uboj zaradi nesodelovanja je sicer lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. V predmetni zadevi bi lahko bila podlaga za preganjanje tudi narodna pripadnost in veroizpoved, vendar te podlage ni uveljavljal tako kot prve (politično prepričanje). Tožnik tudi ni zatrjeval, da ga preganjajo oblastvene inštitucije. Kot dejanja preganja je navedel konkretne grožnje s smrtjo oziroma kršitev pravice do življenja s strani pripadnikov Islamske države, zaradi česar je zapustil območje pod nadzorom Islamske države in se preselil v Kurdistan. Tu zaščite pred preganjanjem posebej ni iskal, saj mu je le-ta bila nudena v begunskem centru. Razen diskriminacije, ki pa je ni konkretiziral, drugih težav ni uveljavljal. Iz vseh navedenih razlogov tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

4. Toženka je nadalje v odločbi pojasnjevala, zakaj po njenem mnenju tožnik ni upravičen do statusa subsidiarne oblike zaščite. Zaradi groženj Islamske države se je tožnik preselil v iraški Kurdistan, kar pomeni, da mu tudi potencialna resna škoda ne more več groziti, saj tožnik v primeru zavrnilne odločbe zagotovo ne bi bil vrnjen v kraj A temveč v iraški Kurdistan. Za nerelevantne se tako pokažejo tudi izvorne informacije o varnostni situaciji v iraškem Kurdistanu. Enako toženka navaja v zvezi zatrjevane ogroženosti zaradi narodne pripadnosti in veroizpovedi, saj se ta razloga nanašata na nekdanje bivanje in delo v begunskem taborišču B oz. na področje iraškega Kurdistana. Tožnik v zvezi s tem razlogom ne more izkazovati utemeljenega tveganja, da bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo. Ugotavlja tudi, da splošni in dostopni viri izkazujejo, da je večinsko kurdsko prebivalstvo v iraškem Kurdistanu sunitske in ne šiitske veroizpovedi, kot to navaja tožnik, ki je zato neprepričljiv in neverodostojen. Po mnenju tožene stranke pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Iraka oziroma Kurdistana, zato ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik nikjer ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. V osebnem razgovoru je navedel, da ga v primeru vrnitve v Irak čaka smrt, vendar je po mnenju toženke izjava, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo ubili pripadniki Islamske države, pavšalna in premalo konkretizirana. Tožnik je kraj A, ki ga je zasedla Islamska država, kmalu zapustil in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako ni nikakršne podlage za ugotovitev, da tožniku ob vrnitvi grozi smrtna kazen ali usmrtitev. Nadalje toženka navaja, da so pooblaščenci tožnika v dokumentacijo upravne zadeve predložili večje število člankov, iz katerih naj bi izhajalo, kakšna je splošna varnostna situacija v kraju A. Priložili so članke in informacijo o usmrtitvah s strani Islamske države zaradi dezerterstva, o varnostnih razmerah v kraju A, o preganjanju Kurdov s strani ISIS, o položaju šiitskih milic in splošni varnostni situaciji v Iraku. Toženka se do predloženih informacij posebej ne opredeljuje, ker so irelevantne. Tožnik ni bil pripadnik Islamske države in ni sodeloval v bojih ter posledično ni dezertiral. kraj A je zapustil kmalu po zavzetju s strani ISIS, da bi bil s strani le-te preganjan zaradi etničnega porekla, pa ni uveljavljal. 5. Nadalje toženka povzema podatke iz informacij o izvorni državi, ki jih je sama pridobila. Pojasnjuje, kakšne so varnostne razmere v iraškem Kurdistanu ter ugotavlja, da je varnostna situacija za notranje razseljene osebe v tem delu Iraka boljša od ostalih delov Iraka. Ugotavlja, da preučeni viri sicer navajajo, da v iraškem Kurdistanu ni šiitskih milic, čeprav so posamične informacije, da se le-te nahajajo na posameznih spornih območjih, kjer so navzoče tudi enote D in govorijo o spopadih šiitskih milic in enot D. Pri tem poudarja, da slednje za konkreten primer ni pomembno, saj tožnik ni bil pripadnik enote D (kurdskih borcev). Ugotavlja, da v iraškem Kurdistanu sicer prihaja do posamičnih varnostnih incidentov, na kar opozarja tožnik, vendar pa nasilje ni usmerjeno proti civilistom in glede na stopnjo samovoljnega nasilja ni mogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Glede možnosti notranje razselitev toženka ugotavlja, da tožnik ne bo imel nobenih težav z dostopom na ozemlje iraškega Kurdistana. Posebej pa se toženka ne opredeljuje do informacij glede splošne varnostne situacije v Iraku, saj je iraški Kurdistan samostojna regija znotraj Republike Irak. Tožnik je pred odhodom iz Iraka več kot eno leto bival na tem območju, zato so informacije o preostalem delu Iraka v tem primeru brezpredmetne. Toženka po vsem navedenem zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter pripravljalni vlogi uvodoma izpostavlja, da toženka v ponovljenem postopku ni upoštevala napotkov naslovnega sodišča. Toženki očita napačno uporabo materialnega prava, nepopolno oz. zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. V zvezi z oceno tožnikove neverodostojnosti poudarja, da je že naslovno sodišče v prvotni zadevi pojasnilo, da žigi v potnem listu niso v neposredni povezavi z dogodki v kraju A in da na podlagi navedenega ni mogoče sklepati o verodostojnosti tožnika. Toženka ne loči med neverodostojnostjo in oceno verjetnosti izpovedi (v zvezi z nahajanjem tožnika v taborišču B, kjer naj bi se nahajali pretežno sirski Kurdi in ne sunitski). Poleg navedenega je v odločbi še nov očitek tožniku, da je nerazumljivo, zakaj bi tožnik pomoč iskal v taborišču v Kurdistanu, če bi ga naj tam diskriminirali Arabci, pri čemer pojasnjuje, da so v ta kamp naselili vse ljudi iz kraja A, ne glede na to, ali so bili Kurdi ali Arabci. V zvezi z očitkom toženke, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje, pa tožnik poudarja, da je neživljenjsko in nelogično od njega pričakovati, da bi v času bivanja v taborišču, dokaze (kot npr. fotografije) pridobil zgolj za primer, da bi jih kasneje potreboval. Takšno negativno sklepanje je v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive dopustno le, če je tožnik dokaze imel oz. ima možnost dokaze pridobiti, pa teh ne predloži ali jih noče predložiti. Dolžnost prosilca je le, da natančno navede dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na njegovo izpovedbo, ne pa na zagotavljanje dokazov. Toženka ni upoštevala navodila sodišča, da se mora v ponovljenem postopku opredeliti do informacij o izvorni državi, ki se nanašajo na Irak in razmere v kraju A, in tega ponovno ni storila. Postopek za ugotavljanje mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju nevarnosti, da bi bil nekdo lahko podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. Tako že samo dejstvo, da tožniku v Iraku grozi smrt, predstavlja grožnjo preganjanja, kar toženka sploh ni presojala. Tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Toženka ni preverila izjave tožnika, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi smrt, niti z zaslišanjem tožnika niti s preverjanjem informacij v izvorni državi. Utemeljen strah je treba presojati glede na objektivne okoliščine. Občutenje subjektivne ogroženosti tožnika ne izhaja zgolj iz telefonskega klica, pač pa iz tega, ker je bil priča delovanju ISISa. Prav tako bi morala toženka presojati ogroženost zaradi narodne pripadnosti, kar ni storila, saj je navedla le, da bi slednje lahko bila podlaga, a ker je tožnik ni izrecno uveljavljal, je toženka ni ugotavljala. Tožniku v primeru vrnitve grozi smrt. Toženka sploh ni preverjala objektivnih okoliščin, niti ni ugotavljala, ali tožniku v primeru vrnitve grozi tveganje za naprej. Toženka je ravnala nezakonito s tem, ko je navedla, da se do varnostne situacije v Iraku, ki jo je predložil v upravnem postopku tožnik, ne bo opredeljevala. Upravno sodišče je že ugotovilo, da se informacije o tožnikovi izvorni državi v spisu ne nahajajo in jih toženka zgolj povzema v spremnem dopisu pooblaščencem tožnika. Toženka ni relevantno ocenila informacij, ki jih je predložil tožnik, informacije, katere je toženka presojala sama, pa ni predložila v izjavo tožniku, s tem pa je kršila pravico tožnika do sodelovanja v postopku. Poleg tega je notorno dejstvo, da je v Iraku že dlje časa vojna in je na toženki dolžnost, da preveri informacije v izvorni državi. Nesprejemljiva je tudi ugotovitev toženke, da tožnik ni izjavil, da mu v primeru vrnitve grozi smrtna kazen ali usmrtitev, saj je povedal, da ga bodo v primeru vrnitve ubili. V kolikor je toženka menila, da je ta izpovedba pomanjkljiva, bi lahko z dodatnimi vprašanji to preverila.

7. Toženki nadalje očita, da je kršila vsa navodila oz. napotke upravnega sodišča v delu presoje notranje razselitve. Pomanjkljiva je njena obrazložitev v delu notranje zaščite, toženka se ni opredelila do prenatrpanosti in preseženih kapacitetah v taboriščih, ni se opredelila do tega, ali je v taboriščih, kjer so nastanjeni begunci iz Iraka, zagotovljeno vse, kar je potrebno za najosnovnejše potrebe. Prav tako ni presojala možnost notranje razselitve, ampak zgolj vrnitev tožnika v iraški Kurdistan, to je v mesto njegovega zadnjega prebivališča, s tem pa predpostavlja vrnitev tožnika v taborišče, kar pomeni, da posledično prizna njegovo ogroženost. V primeru vračanja mora biti zagotovljeno dostojno življenje, ne pa le možnost preživetja, pri tem pa je potrebno upoštevati merilo varnosti in merilo razumnosti. Tožnik je večkrat izpostavil slabe pogoje za bivanje v taborišču. Tožnik tudi nima denarja, da bi družino pripeljal v ta del Iraka. Kurdistanska vlada ga vidi kot Arabca, za svojega pa ga nimajo niti Arabci, ker je Kurd. Toženka bi morala v svoji odločbi navesti točno lokacijo notranje zaščite, kar ni storila. Tožnik opozarja na 8. člen Kvalifikacijske direktive, po katerem mora toženka v trenutku odločanja, ali je strah tožnika pred preganjanjem utemeljen, upoštevati vse splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države in osebne okoliščine prosilca. V ta namen si pridobijo natančne in najnovejše informacije, na primer s strani Visokega komisariata ZN za begunce in Evropskega azilnega podpornega urada. Wikipedia ne more biti relevanten vir. Država mora opraviti analizo ustreznosti in analizo smiselnosti. Slednjega toženka ni storila oz. tega zaradi pomanjkljive in pavšalne obrazložitve ni moč preveriti. Poudarja še, da je izkazal, da obstoji resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, toženka pa ni relevantno ocenila s strani tožnika predloženih informacij o izvorni državi. Sodišču predlaga, da odločbo toženke odpravi in tožniku prizna status mednarodne zaščite, podredno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

8. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi ter se v celoti sklicuje na njeno obrazložitev. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet tokratne presoje je ponovna odločitev toženke, da zavrne tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prvotno odločitev toženke z dne 14. 10. 2016 je naslovno sodišče s sodbo I U 1581/2016 z dne 23. 11. 2016 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. V sodbi je med drugim toženki naložilo, da se v ponovnem postopku opredeli do informacij o izvorni državi, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik in se nanašajo na stanje v kraju A in celotnem Iraku, in iz katerih naj bi izhajala verjetnost zatrjevanega tožnikovega strahu pred preganjanjem. Prav tako ji je bilo z zadevno sodbo naloženo, da se v ponovnem postopku opredeli do stanja v taboriščih B in C in možnostih za sprejem novih beguncev oziroma tožnika, zlasti glede na to, da iz virov, ki jih toženka navaja, izhaja, da navedeni taborišči novih beguncev ne sprejemata. Prav tako bi morala toženka pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku najti informacije, ki se nanašajo na stanje iraških in ne sirskih beguncev, ter se opredeliti do tega, ali je v begunskih centrih, kjer so nastanjeni begunci iz Iraka, zagotovljeno vse, kar je potrebno za najosnovnejše življenjske potrebe, tako z vidika pogojev varnosti in zaščite, spoštovanja osnovnih človekovih pravic, kot tudi ekonomskega vidika preživetja. Kot je sodišče še opozorilo, so te okoliščine bistvenega pomena za presojo možnosti notranje zaščite, ki je bila v prvotni odločbi pomanjkljivo obrazložena ter v zvezi s tem opozorilo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014 ter sodno prakso ESČP v primeru razselitve prosilca v begunsko taborišče. Obenem je sodišče opozorilo, da se informacije o izvorni državi, na katere se je v odpravljeni odločbi sklicevala toženka, v spisu ne nahajajo. Poudarilo je še vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in pravil postopka (64. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Sodišče v zvezi s temeljnim ugovorom tožnika, da toženka v ponovljenem postopku ni spoštovala in ni sledila napotilom sodišča kot ti izhajajo iz sodbe I U 1581/2016 z dne 23. 11. 2016, ugotavlja, da je ugovor utemeljen.

12. Toženka je namreč ponovno ocenila, da tožnik ni verodostojen, med drugim zato, ker je v osebnem razgovoru rekel, da so ga pripadniki Islamske države klicali enkrat, v prošnji pa, da so z njim kontaktirali večkrat. Sodišče v zvezi z navedenim ponavlja, da to še ne kaže na splošno neverodostojnost in meni, da je tožnik slednje zadovoljujoče pojasnil. V zvezi s tem ponavlja svojo presojo, iz katere izhaja, da je tožnik v prošnji med drugim dejal: „Večkrat so mi že grozili. Prišli so do mene in zahtevali, da se jim pridružim sicer me bodo ubili“. V nadaljevanju mu je uradna oseba postavila vprašanje: „Prosim pojasnite natančneje, na kakšen način so E ogrožali vaše življenje! Natančno in nazorno opišete posamezne dogodke ali grožnje!“ Na to je tožnik odgovoril: „Klicali so me po telefonu. Dejali so, da če se ne bom pridružil, me bodo ubili. Sem človek, ki ne mara nasilja, krvi, vojne. Zelo sem se ustrašil. Iz telefona sem takoj odstranil SIM kartico in odločil sem se, da bom zapustil državo in način da to storim. Klic sem prejel dva meseca po tem, ko so prišli v naše mesto F“. V nadaljevanju je navedel, da mu osebno niso grozili, ampak samo po telefonu (str. 6 zapisnika o podaji prošnje). Kot je sodišče že pojasnilo, pri tem ne vidi tako velikega razhajanja v primerjavi z navedbami na osebnem razgovoru. Res je sicer, da je v prošnji najprej rekel, da so mu večkrat grozili, ko pa je takoj zatem dobil vprašanje, naj natančno opiše posamezne dogodke, pa je omenil le telefonski razgovor. Iz tega bi se dalo tudi sklepati, da ko je dobil podrobnejša vprašanja po konkretizaciji, da je grožnje konkretiziral tako, da je govoril o telefonskem pogovoru, za katerega sicer ni izrecno rekel, da je bil samo eden, vendar bi se dalo tudi tako razumeti, saj je v istem stavku, ko je rekel, da so mu grozili po telefonu, navedel tudi: „Zame je bilo to dovolj“. Če se torej vpogleda tožnikove izjave iz prošnje v celoti, niso bistveno različne od tistih, ki jih je navedel v osebnem razgovoru. Iz tega razloga po mnenju sodišča to še ne kaže na splošno neverodostojnost. Glede tega, da tožnik ni znal pojasniti, zakaj ima v potnem listu žige, sam pa je rekel, da območja iraškega Kurdistana ni zapuščal, pa sodišče meni, da to ni v neposredni povezavi z dogodki, ki naj bi se mu dogajali v kraju A. Torej tudi na podlagi tega še ni mogoče sklepati na splošno neverodostojnosti. Kot je sodišče že poudarilo v sodbi I U 1581/2016 z dne 23. 11. 2016 in slednje ponavlja, je o splošni neverodostojnosti mogoče govoriti šele, ko gre za večje število neskladnosti in nelogičnosti v izjavah prosilca, ki imajo pomembno težo glede na predpisane pogoje za mednarodno zaščito. V zvezi z očitkom tožniku, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel niti ni poskušal dobiti nobenih dokazil (posnetkov, fotografij, dokazil o bivanju v begunskem taborišču), pa sodišče zgolj pripominja, da slednje niti ni življenjsko razumno pričakovati, vsekakor pa ni mogoče slednjega šteti v škodo prosilcu kot odločilni ali vsaj pomemben element v oceni (ne)verodostojnosti.

13. Kot že navedeno v sodbi I U 1581/2016 z dne 23. 11. 2016, je tožnik svojo prošnjo utemeljeval s tem, da naj bi pripadniki Islamske države zahtevali od njega, da se jim pridruži, sicer ga bodo ubili, pri čemer je povedal tudi, da so njegovega prijatelja ubili, ker se jim ni želel pridružiti. Svojega strahu torej ni utemeljeval le s prejetim telefonskim klicem. Sodišče je že v zadevni sodbi pojasnilo, da se bo morala toženka v ponovljenem postopku opredeliti do informacij, ki jih je tekom upravnega postopka predložil tožnik (informacije o stanju v kraju A in celotnem Iraku, iz katerih naj bi izhajala verjetnost zatrjevanega tožnikovega strahu pred preganjanjem, informacije o pomoru dezerterjev v kraju A, o novačenju v kraju A, o splošni varnostni situaciji v kraju A, o preganjanju Kurdov s strani ISIS, o problematiki šiitskih milic in o splošni varnostni situaciji v Iraku), glede na to, da je tožnik preganjanje, ki naj se bi mu dogajalo, utemeljeval prav z razmerami v kraju A, ko naj bi ga poskušali pripadniki Islamske države prisilno novačiti. Predložene informacije naj bi dokazovale, da se tovrstno preganjanje tam dogaja.

14. Tožbeni ugovor, da je toženkina navedba, da se do slednjega ne bo posebej opredeljevala, nezakonita in v nasprotju z načelom materialne resnice ter izrecnim navodilom sodišča, je utemeljen. Tožena stranka je na strani 5 izpodbijane odločbe navedla, da so nekatere predložene informacije s strani tožnika brezpredmetne (npr. tiste, ki govorijo o eksekuciji dezerterjev, borcev Islamske države, ker tožnik ni bil borec Islamske države oz. informacije o preganjanju Kurdov s strani Islamske države, saj da tožnik ne uveljavlja tovrstnih groženj) oz. nerelevantne (o varnostnih razmerah v Bagdadu, ker tožnik prihaja iz kraja A oz. Iraškega Kurdistana) in jih ne bo upoštevala (problematika šiitskih milic). S tem v zvezi sodišče ponovno opozarja na določilo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki med drugim določa, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno političnem položaju in sprejeti zakonodaji kot tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (8. in 9. alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Tožena stranka bi se tudi zaradi tega določila morala opredeliti do informacij o izvorni državi, ki se nanašajo tako na Irak na splošno kot na razmere v kraju A, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika. Tožnik je namreč uveljavljal preganjanje v kraju A in se je iz kraja A začasno odselil v varnejši del Iraka prav zato, ker naj bi bil v svojem kraju po njegovem zatrjevanju preganjan. Sklepanje toženke, da tožniku resna škoda objektivno ne more groziti, saj bo v primeru zavrnilne odločbe vrnjen v mesto njegovega zadnjega bivališča, in ne v kraj A (str. 13 odločbe), in so zato irelevantne informacije o varnostni situaciji v Iraškem Kurdistanu, predložene s strani tožnika, je nerazumljiv. Če je imela toženka v mislih informacije, ki se nanašajo na Iraški Kurdistan, pa toženka očitno predpostavlja, kot pravilno izpostavlja tudi tožnik, da bi bilo življenje tožnika v primeru vrnitve v kraj A ogroženo zaradi preganjanja, vendar pa tovrstne obrazložitve v izpodbijani odločbi ni. Iz navedenega razloga je odločba v bistvenem delu v obrazložitvi tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

15. Prav tako se sodišče strinja s tožbenim očitkom, da toženka z informacijami o izvorni državi, ki jih navaja na strani 15 odločbe, ni soočila tožnika, niti se te informacije v upravnem spisu ne nahajajo (v upravnem spisu se nahaja zgolj profil begunskega taborišča B in C, ki je v angleškem jeziku), v odločbi pa so v opombah zgolj našteti naslovi spletnih strani, iz katerih naj bi izhajalo tisto, kar toženka v odločbi povzema. Sodišče je že v zadevi I U 2479/2018 z dne 27. 2. 2019 opozorilo, da dokaz, kjer se navaja zgolj naslov spletne strani, ki je v tujem jeziku, ne da bi bil narejen vsaj kratek preveden povzetek relevantne vsebine iz te spletne strani, ni dovolj konkretiziran in opredeljen. Toženka bi morala vsaj izvlečke iz teh strani poslati tožniku in mu postaviti ustrezen rok, da se do njih izjasni, saj je v nasprotnem primeru kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki določa, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Obenem sodišče še poudarja, da se v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZUP upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Po drugem odstavku 62. člena ZUP se lahko vodi tudi v jeziku narodnostnih manjšin. Ustava RS določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, na območjih, kjer živita narodni skupnosti, tudi italijanščina in madžarščina. To, da ZUP določa, da se postopek vodi v slovenskem jeziku, po mnenju sodišča, upoštevajoč tudi citirano ustavno določilo, pomeni, da če se upravna odločba opredeljuje do nekega dokumenta, ki je v tujem jeziku, bi moral biti tudi ta dokument preveden v slovenski jezik, saj se sicer take odločbe ne da preizkusiti. Slednje velja tudi za pridobljene informacije o izvorni državi tožnika. Če upravni organ torej nek dokument šteje kot dokaz, pa četudi dokazu po vsebini ne sledi, vendar se do njega opredeli, pomeni, da je treba poskrbeti za prevod in izvedbo takega dokaza (v slovenskem jeziku). V nasprotnem primeru je podana tudi kršitev določb ZUP v zvezi z uporabo jezika v postopku (bistvena kršitev pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

16. Prav tako je v celoti utemeljen tožbeni ugovor v zvezi pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na notranjo zaščito, kljub že danim jasnim napotkom sodišča v sodbi I U 1581/2016 z dne 23. 11. 2016. Kot že tam navedeno, je toženka štela, kot da se bo tožnik vrnil v iraški Kurdistan, ker je pred zapustitvijo Iraka tam prebival, zaradi česar ni preučevala možnosti vrnitve v kraj A. Glede stanja v iraškem Kurdistanu pa je sicer ugotovila, da so tam razmere varne in da je tudi pot do tja varna. Glede razmer v taborišču B izhaja iz izpodbijane odločbe, oz. v njej navedenega povzetka, da je taborišče B zaprto za sprejem novih prihodov z izjemo združevanja družine, C pa je zaprto za sprejem novih prihodov z meje, čeprav naj bi bilo v letu 2015 nastanjenih okoli 150 posamičnih skupin. Očitno torej je, da sta ti taborišči prenatrpani in novih beguncev ne sprejemata, do česar se toženka tudi v ponovljenem postopku ni opredelila, čeprav bi se morala. Kot je sodišče že opozorilo v sodbi I U 1581/2016 z dne 23. 11. 2016, je v viru, na katerega se toženka sklicuje, navedeno le, kako je v taboriščih, kjer so nastanjeni večinsko sirski begunci. V obravnavanem primeru pa gre za iraškega državljana, ki naj bi živel v delu Iraka, ki je varen. Ker se tožena stranka do navedenih okoliščin, saj navaja le razmeroma dobro varnostno situacijo v Iraškem Kurdistanu, ponovno ni opredelila, so pa bistvenega pomena pri presoji možnosti notranje zaščite, je tudi v tem delu odločba pomanjkljivo obrazložena.

17. Kot že navedeno v sodbi I U 1581/2016 z dne 23. 11. 2016, izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014, da je pri presoji notranje zaščite potrebno upoštevati splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države ter osebne okoliščine prosilca. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je treba ugotoviti, ali lahko posameznik varno potuje na relevantno območje, ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet, in ali se lahko tam nastani. Sama nastanitev pa zajema oceno, ali je od prosilca glede na splošne varnostne dele v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega je potrebno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji varnosti in zaščite, spoštovanje osnovnih človekovih pravic in možnosti ekonomskega preživetja ob upoštevanju osebnih okoliščin. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin (točka 9 obrazložitve navedenega sklepa). Za odločitev ali so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Treba je ugotoviti, ali je praviloma v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP (točka 10 obrazložitve navedenega sklepa). Sodišče ugotavlja, da je toženka preverila in dovolj podrobno pojasnila varnostni vidik preživetja v iraškem Kurdistanu, vendar je pomemben tudi ekonomski vidik preživetja.

18. Zaradi zgoraj navedenih kršitev pravil postopka, ker je torej odločba v nekaterih bistvenih delih premalo obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti, je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do ostalih navedb tožnika v tožbi ni posebej opredeljevalo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za lastno zaslišanje, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Ker je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne, in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v prvi točki izreka) odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti, sodišče ob tem še opozarja na stališče, ki ga je že zavzelo v svoji sodbi I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018, in nekaterih kasnejših sodbah, in sicer, da bo toženka morala odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ni mogoče v polni meri uresničevati.1

20. Sodišče v zvezi z ravnanjem toženke, ki v ponovljenem postopku ni sledila navodilom sodišča, skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, glede materialnega prava in stališč sodišča, ki se tičejo postopka, pripominja, da je Sodišče EU v zadevi Alheto2 v točkah 148 in 149 obrazložitve izrecno navedlo, “da - čeprav namen Direktive 2013/323 ni uvedba skupnega standarda glede pristojnosti za sprejetje nove odločbe o prošnji za mednarodno zaščito po razveljavitvi prvotne odločbe, iz njenega cilja, to je zagotovitve čim hitrejše obravnave takih prošenj, obveznosti, da se zagotovi polni učinek njenega člena 46(3), in potrebe po zagotovitvi učinkovitosti pravnega sredstva, ki izhaja iz člena 47 Listine, izhaja, da mora vsaka država članica, ki jo navedena direktiva zavezuje (med njimi pa je tudi RS), svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da bo po razveljavitvi prvotne odločbe v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejeta v kratkem času in bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev. Potreba po zagotovitvi polnega učinka člena 46(3) te direktive in zagotovitvi učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine zahteva, da se v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejme v kratkem času in da bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev“. Sodišče ugotavlja, da četrti odstavek 64. člena ZUS-1 temu ustreza in bi toženka tako morala slediti navodilom Upravnega sodišča v zvezi z uporabo materialnega prava in stališč sodišča, ki se tičejo postopka. Ravnanje toženke, ki je v očitnem nasprotju s tem, predstavlja nespoštovanje odločb Upravnega sodišča. 21. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67. 2 Zadeva C – 585/16 z dne 25. 7. 2018. 3 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite z dne 26. 3. 2013 (Postopkovna direktiva).