Jedro

Tožnica zoper prvostopno odločbo ni vložila pritožbe, zato je odločba postala dokončna oz. s potekom pritožbenega roka tudi pravnomočna. Od tega datuma pa se računa rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, in sicer je to rok 5-let od dneva, ko je postala odločba dokončna (22. člen ZDavP). Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica predlog podala dne 29. 7. 2002, kar pomeni, da je tudi po presoji sodišča zamudila 5-letni rok za vložitev predloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ki je potekel že v letu 2000. Tudi po presoji sodišča je za odločanje o odpravi odločbe po nadzorstveni pravici potrebno izpolnjevanje kumulativno vseh predpisanih pogojev, tako vsebinskih kakor tudi formalnih, to je določenega roka, ki je, kot že navedeno, 5 let od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla predlog za odpravo odločbe Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave A, o odmeri davkov od prometa proizvodov za leto 1994, št. ... z dne 4. 8. 1995, po nadzorstveni pravici. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je tožnica dne 29. 7. 2002 vložila predlog za odpravo odločbe odmere davka od prometa proizvodov za leto 1994 po nadzorstveni pravici, ker je Upravno sodišče s sodbo opr. št. U ...z dne ... 2000 ugodilo njeni tožbi v identični zadevi, ki pa se nanaša na odmero davka od prometa proizvodov za čas od 1. 1. 1994 do 30. 6. 1994 in je bil odmerjen z odločbo št. .... z dne 16. 11. 1994. Tožena stranka se sklicuje na 22. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, dalje ZDavP). Tožena stranka ugotavlja, da je odločanje o nadzorstveni pravici hierarhični nadzor, ki ga opravlja pristojni urad nad zakonitostjo dokončnih odločb, izdanih v konkretnih upravnih stvareh v upravnem postopku na prvi ali drugi stopnji. Zakonitost odločbe, ki je bila izdana v upravnem postopku, je mogoče presojati po nadzorstveni pravici, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: da gre za odločbo, ki je dokončna v upravnem postopku, da obstaja zakoniti razlog za odločanje po nadzorstveni pravici in da ni pretekel predpisani rok od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna. Tožena stranka ugotavlja, da se tožnica zoper odločbo o odmeri prometnega davka št. ... z dne 4. 8. 1995 ni pritožila, zato je odločba s potekom pritožbenega roka postala dokončna. Odločbo o odmeri davkov lahko Glavni davčni urad (tožena stranka) po nadzorstveni pravici odpravi v 5-letih od dneva, ko je postala dokončna. Tožnica je predlog podala dne 29. 7. 2002, čeprav je navedeni rok potekel že v letu 2000. Tožena stranka ugotavlja, da za odločanje po nadzorstveni pravici ni bil izpolnjen eden izmed kumulativno naštetih pogojev, to je potek predpisanega roka, ter je iz tega razloga predlog tožnice zavrgla.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je 23. 7. 2002 vložila pritožbo na podlagi zapisnika z dne 18. 7. 2002, na katerega je podala izjavo, da se ne strinja z višino nepravilno odmerjenega prometnega davka za obdobje od 1. 7. 1994 do 31. 12. 1994. Navaja, da je sprožila upravni spor 30. 6. 1995, ter da je prejela odločbo (pravilno: sodbo) Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U ...dne ...2000, s katero je ugodeno njeni tožbi po prvem zapisniku inšpekcije za čas od 1. 1. 1994 do 30. 6. 1994. Sodni postopek je trajal 5 let in 5 mesecev, med tem pa se je vršil ponovni pregled poslovanja za čas od 1. 7. 1994 do 31. 12. 1994 ter izdan drugi zapisnik z dne 18. 7. 1995, na katerega je podala pripombe, o čemer je pismeno obvestila tudi Ministrstvo za finance RS, Davčno upravo Republike Slovenije, Izpostavo A. Poslala je tudi urgenco in dopolnitev tožbe, v kateri je točno naveden sporni znesek (669.048,00 SIT za oba sporna zapisnika). Navaja, da odločba Upravnega sodišča upošteva znesek 456.596,00 SIT ter da ji sedaj Ministrstvo za finance - DURS ne prizna zneska po drugem zapisniku, ki je bil neupravičeno odtegnjen z njenega žiro računa. Navaja, da je o navedenih nepravilnostih po inšpekcijskih pregledih glede prometnega davka, že v letu 1995 obvestila MF - DURS in tudi Upravno sodišče RS ter meni, da ne more biti govora o zastaranju v letu 2000, saj je bila sodba izdana leta 2000 in pred tem ni imela možnosti ugovora. Prenehala je z obratovanjem, ker je bila deložirana 16. 10. 2000 in je odpustila tudi dva gluhonema delavca. 13. 11. 2000 je poslala dopis na MF - DURS, Izpostava A, na katerega se ni nihče odzval in je bila prvič sprejeta na pogovor dne 29. 4. 2002, sledili so trije razgovori, vsi v letu 2002. Blokiran ji je bil ŽR (leta 1995) vse do prenehanja obratovanja, ter se je mogla za sprotno preživetje zadolževati. Zahteva povračilo prilaščenega zneska 318.769,00 SIT, obresti v znesku 744.469,00 SIT in povračilo nastalih stroškov deložacije v znesku 2.282.936,00 SIT, skupaj 3.346.201,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (67. člen Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS).

Po 22. členu ZDavP odločbo o odmeri davkov, ki jih odmerja davčni organ, odpravi Glavni davčni urad po nadzorstveni pravici v 5-letih od dneva, ko je postala dokončna, če jo je izdal stvarno nepristojni organ, če jo je izdal krajevno nepristojni davčni organ, če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena, če je bila odločba izdana kot posledica prisiljevanja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Odločbo o odmeri davka lahko Glavni davčni urad odpravi, razveljavi ali spremeni po nadzorstveni pravici v 5-letih od dneva, ko je postala dokončna, če je z njo prekršen materialni zakon. Tožeča stranka je dne 29. 7. 2002 vložila predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, in sicer odločbo o odmeri davka za leto 1994 št. ... z dne 4. 8. 1995, za obdobje od 1. 7. do 31. 12. 1994. Tožena stranka je odločila o njenem predlogu z odločbo št. ... z dne 12. 9. 2002. Iz upravnih spisov je razvidno, da tožnica zoper prvostopno odločbo ni vložila pritožbe, zato je odločba postala dokončna oz. s potekom pritožbenega roka tudi pravnomočna. Od tega datuma pa se računa rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, in sicer je to rok 5-let od dneva, ko je postala odločba dokončna (22. člen ZDavP). Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica predlog podala dne 29. 7. 2002, kar pomeni, da je tudi po presoji sodišča zamudila 5-letni rok za vložitev predloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ki je potekel že v letu 2000. Tudi po presoji sodišča je za odločanje o odpravi odločbe po nadzorstveni pravici potrebno izpolnjevanje kumulativno vseh predpisanih pogojev, tako vsebinskih kakor tudi formalnih, to je določenega roka, ki je, kot že navedeno, 5 let od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna. Ker je nedvomno razvidno, da je ta predpisani rok potekel, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je pristojna za odločanje o nadzorstveni pravici po 22. členu ZDavP, pravilna in zakonita.

Na podlagi navedenega, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.