Jedro

Odločitev, da bo tožeča stranka, zaradi negotovega izida vložene revizije iz previdnosti vložila še eno tožbo je bila popolnoma v sferi odločanja tožeče stranke. Ta je morala pri tem upoštevati tudi morebitne negativne posledice takšne odločitve, ki se sedaj prezentirajo v obliki stroškov, ki jih mora toženi stranki povrniti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: 1. zaradi umika tožbe postopek ustavilo in 2. odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15-ih dni pod izvršbo povrniti 775.680,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper ta sklep se je, glede izreka o stroških postopka pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala njegovo spremembo tako, da se povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti naloži toženi stranki. Navaja, da sicer ne deli mnenja sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti 1. odst. 158. člena ZPP, ne glede na to pa meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožba ni bila umaknjena takoj, ko naj bi tožena stranka izpolnila zahtevek, nepravilen. Tožeča stranka je sicer res sprejela revizijsko odločitev dne 29.10.2003, ker pa je splošno znano, da je zoper odločbe revizijskega sodišča dopustna ustavna pritožba v roku 60 dni od dneva prejema revizijske odločitve, je to možnost upoštevala in zato ni takoj po prejemu revizijske odločitev umaknila predmetne tožbe. To pa zaradi tega, ker ni želela tvegati s prehitrim in nepremišljenim umikom tožbe. Čim pa je izvedela, da ustavna pritožba ni bila vložena, je tožbo umaknila. Umaknila jo je takoj, ko je ugotovila, da je tožena stranka dokončno izčrpala vsa redna in izredna pravna sredstva, vključno z možnostjo ustavne pritožbe. Šele takrat bi lahko govorili o izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je prav tožena stranka zakrivila predmetno pravdo. Tožeča stranka je bila namreč prisiljena vložiti tožbo, saj je bil izid vložene revizije negotov. Tožena stranka je torej povzročila nepotrebno pravdanje in s tem tudi stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za odločitev o pravdnih stroških v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Na tej določbi pa v bistvu temelji tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je resda tudi po mnenju pritožbenega sodišča po nepotrebnem ugotavljalo, ali ne gre v obravnavanem primeru za dejanski stan, ko je tožena stranka tožeči dolžna povrniti pravdne stroške, ker je do umika tožbe prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Že pritožba sama namreč ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo, saj v tej pravdi do izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke sploh ni prišlo. Pritožba pa tudi nima prav, ko skuša prikazati, da je do obravnavane tožbe prišlo po krivdi tožene stranke, kar naj bi tudi predstavljalo podlago za odločitev, da je ta dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Odločitev, da bo tožeča stranka, zaradi negotovega izida vložene revizije iz previdnosti vložila še eno tožbo - tožbo, ki je predmet tega postopka je bila popolnoma v sferi odločanja tožeče stranke. Ta je morala pri tem upoštevati tudi morebitne negativne posledice takšne odločitve, ki se sedaj prezentirajo v obliki stroškov, ki jih mora toženi stranki povrniti, ker se je izkazalo, da je bila vložitev te tožbe nepotrebna, ker je uspela z zahtevkom v pravdi, ki se je vodila pod opr. št. Pg.. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izrek o stroških v izpodbijanem sklepu od sodišča prve stopnje.