Jedro

Med strankama je sporno, kdaj je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010, dejansko prejel. Tožnik ugovarja, da je citirano odločbo prejel šele 31. 3. 2010 in ne 9. 3. 2010, kot to navaja davčni organ. Rok 15 dni za pritožbo bi po navedbah tožnika v tem primeru začel teči prvi naslednji dan, torej 1. 4. 2010 in bi se je iztekel 15. 4. 2010. V tem primeru bi bila pritožba tožnika zoper odločbo z dne 23. 2. 2010 vložena pravočasno. Prejem citirane odločbe šele 31. 3. 2010 tožnik dokazuje s kopijo potrdila, ki ga je izdala Pošta Republike Francije. Nasprotno pa davčni organ navaja, da je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010 prejel 9. 3. 2010, kar je razvidno iz podpisane poizvednice, ki se je vrnila na naslov davčnega organa. Rok 15 dni za pritožbo je tako potekel 24. 3. 2010, tožnik pa je po pošti vložil pritožbo šele 9. 4. 2010 in je razviden iz priporočeno poslane pošiljke. Davčni organ je tako ugotovil, da je tožnik vložil pritožbo po preteku 15 dnevnega roka, pritožba je vložena prepozno in jo je zato z izpodbijanim sklepom zavrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zavrgel pritožbo tožnika zoper odločbo DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010, s katero je davčni organ zavrnil zahtevek za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Zavezanca za davek bremenijo stroški postopka, davčnemu organu pa niso nastali posebni stroški. Zoper odločbo je bila dovoljena pritožba v skladu s 86. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se vloži v 15-ih dneh, če ni s tem zakonom ni drugače določeno. Davčni organ se sklicuje na drugi odstavek 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na podlagi katerega upravni organ preizkuša ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP s sklepom zavrže. Tožnik je odločbo DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010 prejel 9. 3. 2010, kar je razvidno iz podpisane poizvednice, ki se je vrnila na naslov davčnega organa. Rok 15 dni za pritožbo je potekel 24. 3. 2010, tožnik pa je po pošti vložil pritožbo 9. 4. 2010, kar je razvidno iz priporočene poslane pošiljke. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik vložil pritožbo po preteku 15 dnevnega roka, navedenega v 86. členu ZDavP-2. Ker je davčni zavezanec vložil pritožbo po preteku zakonsko določenega roka iz prvega odstavka 86. člena ZDavP-2, jo je davčni organ s sklepom zavrgel. 2. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil. Ugotavlja, da je iz pouka o pravnem sredstvu odločbe z dne 23. 2. 2010 razvidno, da je bil pravilno naveden rok za pritožbo iz prvega odstavka 86. člena ZDavP-2. V obrazložitvi je navedel 86. člen ZDavP-2 ter 100. člen, 101. člen in 240. člen ZUP. Iz podpisane poizvednice, ki jo je prvostopenjski organ podal pri pošti, izhaja, da je bila odločba DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010 vročena tožniku 9. 3. 2010 in je rok 15 dni za vložitev pritožbe začel teči naslednji dan, torej 10. 3. 2010, iztekel pa se je 24. 3. 2010. Pritožba, ki jo je tožnik podal 9. 4. 2010 s priporočeno pošiljko je bila tako vložena prepozno. Zato je prvostopenjski organ pravilno postopal, ko je pritožbo kot prepozno s sklepom zavrgel. Tožnik pa tudi z ničemer ne ugovarja ugotovitvam prvostopenjskega organa v zvezi z vročitvijo odločbe DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010 in podano pritožbo zoper to odločbo. Tožniku pojasni, da se z izpodbijanim sklepom ni odločalo o tožnikovi zahtevi za vračilo DDV, temveč je prvostopenjski organ le zavrgel pritožbo, podano zoper odločbo o odločitvi glede zahteve za vračilo DDV. Zato se pritožbeni organ ni spuščal v presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sam postopek v zvezi z vračilom DDV, ker za to niso izpolnjeni procesni pogoji.

3. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja kratek potek postopka. Kot tuja pravna oseba, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji, je 9. 4. 2009 podal zahtevo za vračilo DDV v višini 78.356,00 EUR na predpisanem obrazcu s prilogami in sicer z računom, na podlagi katerih je bil DDV obračunan in potrdilom pristojnega organa, da je tožnik zavezanec za DDV v Republiki Franciji. Ker naj vloga tožnika ne bi bila popolna, bi naj po bil navedbah tožene stranke 19. 11. 2009 tožniku poslan poziv za dopolnitev vloge. To pa je v vsakem primeru po poteku roka 6 mesecev od vložitve zahtevka, v katerem bi pristojni organ že moral odločiti o vračilu DDV (tj. do 9. 10. 2009) v skladu s 116. členom Pravilnika o izvajanju zakona na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1). Tožnik pa citiranega poziva za dopolnitev vloge ni nikoli prejel, kar tudi dokazuje pisno obvestilo tožnika, da ni prejel nobenega odgovora v zvezi z njegovo zahtevo za vračilo DDV z dne 14. 12. 2009. Tožena stranka je nato izdala odločbo DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 21. 2. 2010 (pravilno 23. 2. 2010, op. sodišča), s katero je zahtevek tožnika za vračilo DDV zavrnil. Ker se tožnik ni strinjal je v zakonskem 15 dnevnem roku od vročitve odločbe, 9. 4. 2010, vložil pritožbo.

4. Tožena stranka je izdala sklep DT 4230-1387/2010-2-08013-03 z dne 21. 5. 2010, s katerim je pritožbo tožnika neupravičeno zavrgla kot prepozno in že drugič napačno ugotovila čas vročitve. Tožnik je 11. 6. 20101 vložil pritožbo zoper sklep DT 4230-1387/2010-2-08013-03 z dne 21. 5. 2010. Tožena stranka je nato tožnika pozvala k dopolnitvi pritožbe. Po pravočasno izvedeni dopolnitvi pritožbe v skladu s pozivom je bila ta 28. 7. 2010 odstopljena v reševanje pritožbenemu organu, ki je pritožbo zoper citiran sklep zavrnil. 5. Iz pravnega pouka odločbe DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010 izhaja, da je zoper to odločbo dovoljena pritožba v roku 15 dni po vročitvi. Po navedbah tožene stranke naj bi bila vročena tožniku dne 9. 3. 2010, pri čemer naj bi 15 dnevni rok za vložitev pritožbe začel teči 10. 3. 2010 in se iztekel 24. 3. 2010. Tožnik je pritožbo zoper to odločbo podal 9. 4. 2010 in toženo stranko pisno seznanil v uvodu pritožbe, da je to odločbo prejel šele 31. 3. 2010. Datum vročitve te odločbe (izdane dne 23. 2. 2010) tožnik dokazuje s potrdilom, ki ga je izdala Pošta Republike Francije. Iz navedenega sledi, da je dan vročitve te odločbe dan, ko je tožnik dejansko prejel citirano odločbo. Tako je bila vročitev izvedena 31. 3. 2010 in ne 9. 3. 2010 kot to zmotno navaja tožena stranka. Rok 15 dni za pritožbo pa je začel 1. 4. 2010 in se je iztekel 15. 4. 2010. Bistveno je, kdaj je bila tožniku citirana odločba dejansko vročena. V nadaljevanju tožnik navaja vsebino 86. člena, 87. člena, 97. člena in 98. člena ZUP. Tožnik meni, da je glede na pisna dokazila dokazal, da je bila citirana odločba tožniku vročena 31. 3. 2010 in je v okviru 15 dnevnega roka pravočasno podal pritožbo. Pritožba ni bila prepozna in jo je tako tožena stranka neupravičeno zavrgla. Tako je podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in napačna uporaba procesnega prava.

6. Tožnik je bil tudi neupravičeno pozvan za dopolnitev vloge s predložitvijo računov v izvirniku. Tožnik poziva ni prejel in je bil o njem prvič seznanjen, ko je prejel citirano odločbo. To izhaja tudi iz pritožbe zoper to odločbo. Glede zahteve tožene stranke po predložitvi računov v izvirniku tožnik navaja, da so računi v izvirniku identični kopijam in se sklicuje na sodbo SEU C-85/95, v kateri je sodišče navedlo, da posamezna država članica v svoji nacionalni zakonodaji lahko opredeli, da je za ugotovitev pravice za vračilo DDV potrebno predložiti račune v izvirniku. Vendar v primeru, če davčni zavezanec nima oz. ne more predložiti računov v izvirniku, mora davčni organ dovoliti, da davčni zavezanec predloži tudi drugačna dokazila, ki dokazujejo, da je bila transakcija v povezavi s katero se zahteva vračilo DDV dejansko opravljena. Kopije računov pa to nedvomno dokazujejo. Navaja tudi sodbo SEU v zadevi C-361/96, v kateri je sodišče menilo, da davčni zavezanec, ki nima sedeža v zadevni državi članici, lahko dokazuje svojo upravičenost do vračila DDV s predložitvijo dvojnika ali kopije, kolikor je originalni račun bil izgubljen ali uničen v okoliščinah, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati. Navaja tudi določbo 10. člena ZDavP-2, na podlagi katere morajo zavezanci za davek davčnemu organu dajati resnične pravilne in popolne podatke. Kopije računov pa so bile identične izvirniku. V skladu s 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa se upoštevajo tudi dokazi, predloženi po postopku izdaje upravnega akta, če jih stranka prej upravičeno ni mogla predložiti. Tožnik navaja, da mu zaradi napak upravnega organ glede vročanja, ni bila dana možnost, da v roku predloži ustrezna dokazila glede izdanih računov in jih je lahko zato predložil šele v postopku pritožbe z dopolnitvijo pritožbe 11. 6. 2010. Tožnik sodišču predlaga, naj upošteva tudi te dokaze kot pravočasne.

7. Zaradi zamude glede vračila DDV je tožena stranka tožniku dolžna povrniti tudi zakonske zamudne obresti od prvega dneva zamude (10. 10. 2009) do plačila. Na podlagi navedenega izhaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, ker pomeni bistveno kršitev procesnih določb. Tožnik sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo ter tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Sodišče naj tudi samo odloči o stvari (65. člen ZUS-1) tako, da dovoli vračilo DDV v višini 78.356,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2009 dalje do plačila oz. podrejeno, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi od dneva nastanka posameznega stroška do plačila.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Glede navedb tožnika, da naj bi iz listin bilo razvidno, da je odločbo z dne 23. 2. 2010 prejel 31. 3. 2010, tožena stranka ugotavlja, da takšnega dokazila tožnik v tožbi ni priložil in ni navedel, katero konkretno dokazilo bi naj to dokazovalo. Kolikor gre za potrdilo A. (sledenje pošiljke) št. XB 378 571 012 FR, na katerem s flomastrom označi datum 9. 4. 2009, tožena stranka ugotavlja, da je to potrdilo o poslani pošiljki, katere pošiljatelj je bil tožnik, prejemnik pa Ministrstvo za finance, Šmartinska c. 55, Ljubljana. To pa ne dokazuje vročitve odločbe z dne 23. 2. 2010. Tudi vsa ostala potrdila zgolj potrjujejo, kdaj je tožnik pošiljal kakšno dokumentacijo, ne potrjuje pa, kdaj jo je prejel. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na možnost vročitve v skladu s prvim odstavkom 86. člena ZUP po elektronski poti. Za takšno vročitev bi tožnik moral imeti kvalificirano potrdilo za varen elektronski podpis. Ne zadostuje le navedba elektronskega naslova. Tožnik pa tudi v svoji vlogi za vračilo DDV z dne 21. 4. 2009 ni navedel svojega elektronskega naslova. Ker je bilo v postopku izkazano, kdaj je bila odločba z dne 23. 2. 2010 tožniku vročena in glede na to, da je bila pritožba vložena prepozno, tudi niso podani pogoji za vsebinsko presojo navedb, ki se nanašajo na sam postopek v zvezi z vračilom DDV. Sodišču tožena stranka predlaga, da tožbo neutemeljeno.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ni možno spregledati nepravilnosti pri postopku vročanja, ki so bile storjene s strani tožene stranke. Tožnik vztraja, da je v obravnavani zadevi pomembna ugotovitev, kdaj je bila tožniku odločba prvostopenjskega davčnega organa dejansko in osebno vročena. Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve teče rok, se morajo vročati osebno tistemu, kateremu so namenjeni. O vročitvi je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil in sicer z vročilnico (87. člen ZUP). V konkretnem primeru izpodbijana odločba prvostopenjskega davčnega organa ni bila vročena osebno in ne z vročilnico, kar se kaže v posledici, da izpodbijana odločba prvostopenjskega davčnega organa ni bila vročena pravilno. Glede na navedeno gre sklepati, da je pritožba zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ni bila prepozna in jo je tožena stranka neupravičeno zavrgla. Tožnik ponovno navaja, da tožena stranka ni spoštovala zakonskega absolutnega 6-mesečnega roka, v katerem bi o zahtevku za vračilo DDVmorala odločiti. Navedbe tožene stranke glede vročanja po elektronski pošti so neutemeljene, saj v uradnem obrazcu vloge za vračilo DDV sploh ni predviden podatek o elektronskem naslovu vlagatelja. Tožena stranka pa bi lahko ta podatek pridobila z minimalnim naporom in brez stroškov na spletu. Tožnik vztraja, da je potrebno dejstva presojati tudi v luči načela nevtralnosti DDV. Tožnik vztraja pri vsebinski presoji dosedanjih navedb, ki se nanašajo na postopek v zvezi z vračilom in naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari ter tožeči stranki naloži vračilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od dneva nastanka posameznega stroška do plačila.

10. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika prereka navedbe tožnika in meni, da je bila vročitev opravljena v skladu z ZUP. V odgovoru na tožbo pa se ne sklicuje na 86. člen ZPP, marveč na 86. člen ZUP. Sodišču ponovno predlaga, da tožbo zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih v sodbi posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja.

13. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno procesno vprašanje ali je v danem primeru Davčni urad Ljubljana s sklepom DT 4230-1387/2010-2-08013-03 z dne 21. 5. 2010 upravičeno zavrgel pritožbo tožnika na odločbo DT 4230-5620/2009-3-08013-03 izdano dne 23. 2. 2010 kot prepozno. Med strankama ni sporno, da je odločba DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010 vsebovala pravni pouk, da je zoper njo možno vložiti pritožbo v roku 15 dni od prejema te odločbe. Na podlagi 86. člena ZDavP-2 je namreč rok za vložitev pritožbe zoper odločbo 15 dni od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno, kot je tožniku tudi pravilno pojasnil že davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Naveden rok je prekluzivne narave, saj s potekom tega roka stranka izgubi pravico do pritožbe. Tožnik je pritožbo zoper to odločbo DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010 vložil 9. 4. 2010, kar med strankama tudi ni sporno. Sporno pa med strankama še vedno ostaja vprašanje, kdaj je tožnik odločbo DT 4230-5620/2009-3-08013-03, z dne 23. 2. 2010, dejansko prejel. Tožnik namreč ugovarja, da je citirano odločbo prejel šele 31. 3. 2010 in ne 9. 3. 2010, kot to navaja davčni organ. Rok 15 dni za pritožbo bi po navedbah tožnika v tem primeru začel teči prvi naslednji dan, torej 1. 4. 2010 in bi se je iztekel 15. 4. 2010. V tem primeru bi bila pritožba tožnika zoper odločbo DT 4230-5620/2009-3-08013-03, z dne 23. 2. 2010, vložena pravočasno. Prejem citirane odločbe šele 31. 3. 2010 tožnik dokazuje s kopijo potrdila, ki ga je izdala Pošta Republike Francije. Nasprotno pa davčni organ navaja, da je tožnik odločbo DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010 prejel 9. 3. 2010, kar je razvidno iz podpisane poizvednice, ki se je vrnila na naslov davčnega organa. Rok 15 dni za pritožbo je potekel 24. 3. 2010, tožnik pa je po pošti vložil pritožbo šele 9. 4. 2010 (kar med strankama tudi ni sporno) in je razviden iz priporočeno poslane pošiljke. Davčni organ je tako ugotovil, da je tožnik vložil pritožbo po preteku 15 dnevnega roka, pritožba je vložena prepozno in jo je zato z izpodbijanim sklepom zavrgel. 14. Navedbe tožnika, da naj bi iz listin bilo razvidno, da je odločbo DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010, prejel 31. 3. 2010, tudi po presoji sodišča ni izkazana, saj dokazila o teh navedbah tožnik tudi v tožbi ni predložil. Tožnik konkretno ni navedel, katero dokazilo bi naj prejem 31. 3. 2010 dokazovalo. Iz listin upravnega spisa pa izhaja, da je bila tožniku odločba DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010 s poštno pošiljko dostavljena 09.03. 2010. Iz potrdilo o dostavi pošiljke dne „09.03. 2010“ Pošte Republike Francije izhaja, da je bil pošiljatelj (Expediteur): DURS LJUBLJANA, prejemnik (Destinataire): POMPES GRUNDFOS SAS ROUTE DE FAULQUEMONT 57740 LONGEVILLE ST AVOLD, kot datum dostave (Date de distribution) pa je naveden „09. 03. 2010“. Iz navedenega tudi po presoji sodišča izhaja, da je bila odločba DT 4230-5620/2009-3-08013-03 z dne 23. 2. 2010 vročena tožniku po pošti dne 9. 3. 2010 (in ne 31. 3. 2010, kot to navaja tožnik) in je tako tudi po presoji sodišča pritožba zoper to odločbo, ki je bila nesporno vložena 9. 4. 2010, vložena prepozno, saj se je rok 15 dni za pritožbo iztekel 24. 3. 2010. Tako je Davčni urad Ljubljana z izpodbijanim sklepom pravilno tožnikovo pritožbo, vloženo 9. 4. 2010 zavrgel kot prepozno.

15. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika glede možnosti vročanje po elektronski pošti. Tožnik v svoji vlogi za vračilo DDV z dne 21. 4. 2009 tudi ni navedel svojega elektronskega naslova. Na podlagi prvega odstavka 86. člena ZUP je možno opraviti vročitev tudi po elektronski poti preko informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost. Stranka pa mora na podlagi drugega odstavka 83. člena ZUP organu sporočiti, da želi vročitev dokumentov po elektronski poti. Če načina vročitve stranka ne določi, ga na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZUP določi upravni organ.

16. Ker je bilo v danem primeru potrebno odločiti najprej o procesnih vprašanjih, sodišče ni presojalo tožnikovih ugovorov vsebinske narave glede vračila DDV. Ker je bila pritožba vložena prepozno niso podani pogoji za vsebinsko presojo navedb, ki se nanašajo vračilom DDV, kar je tožniku tudi že pravilno pojasnil pritožbeni organ.

17. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče pri odločanju tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prav tako v danem primeru ni podane podlage za meritorno odločanje v zadevi oz. za spor polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

18. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

19. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, na podlagi katerega trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.