Jedro

Glede spornih nepremičnin, ki so predmet vračanja, sta bili pravočasno izdani začasni odredbi po 68. členu ZDen. S tema upravnima aktoma je bilo tožeči stranki prepovedano razpolaganje in lastninsko preoblikovanje podjetja z nepremičninami, navedenimi v začasnih odredbah. Zato se te nepremičnine vrnjeno denacionalizacijskim upravičencem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Žalec je izdala delno odločbo št. 321-359/92-463 z dne 22. 11. 2010, s katero je pod 1. točko izreka odločila, da se z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v korist upravičenca A.A., rojenega 21. 11. …, umrlega 12. 3. …, nazadnje stanujočega na naslovu …, vrnejo v last in posest nepremičnine vpisane kot družbena lastnina, imetnik pravice uporabe B. TOZD: - parc. št. 1185/2 dvorišče v izmeri 560 m², v deležu 560/560-tin, gospodarsko poslopje v izmeri 180 m² do celote 180/180-tin, funkcionalni objekt v izmeri 10 m² do celote 10/10-tin, - parc. št. 1187/2 dvorišče v izmeri 1351 m² v deležu 1272/1351-tin, poslovna stavba v izmeri 119 m² do celote 119/199-tin, - parc. št. 1187/4 poslovna stavba v izmeri 1641 m² v deležu 1641/1641-tin, - parc. št. 1187/5 dvorišče v izmeri 1623 m² v deležu 1540/1632-tin, - parc. št. 1187/6 garaža v izmeri 618 m² do celote 618/618-tin, - parc. št. 1187/7 poslovna stavba v izmeri 269 m² do celote 269/269-tin, - parc. št. 1187/8 poslovna stavba v izmeri 752 m² v deležu 722/752-tin, parc. št. 1187/9 dvorišče v izmeri 62 m² do celote 62/62-tin, vse vpisane v vl. št. … k.o. …. Pod 2. točko izreka je odločeno, da ima upravičenec izkazano jugoslovansko in slovensko državljanstvo. V 3. točki je odločeno, da se zaradi smrti upravičenca, da denacionalizirano premoženje v upravljanje skrbniku za poseben primer, C.C. , …. 4. točka izreka določa, da je pravnomočna odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo, kar izvede po uradni dolžnosti Okrajno sodišče v Žalcu in 5. točka določa, da stroški postopka niso zaznamovani.

V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da gre za ponoven postopek odločanja na prvi stopnji. Razlaga, da je bilo v zadevi treba ugotoviti, da B. kot zavezana stranka tega postopka, v skladu z izdanimi začasnimi odredbami parcel, ki so predmet denacionalizacije, ne sme olastniniti. Treba je ugotoviti le, če ostajajo ovire za vrnitev v naravi po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ugotoviti je treba, kateri objekti so bili predmet podržavljenja, na katerih parcelah so stali v času podržavljenja, ali so bili po podržavljenju porušeni, ali sedaj še obstojajo, ali so bili po podržavljenju adaptirani oziroma spremenjeni, in ali gre v takem primeru še vedno za istovrstne objekte, torej treba je ugotoviti ali gre za isto stvar kot je bila podržavljena. Zato je potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek ne razpolaga in se opravi dokaz z izvedencem. Postavljen je bil izvedenec gradbene stroke, predmet dokazovanja pa so v izreku naštete parcelne številke. V nadaljevanju podrobno navaja ves potek postopka z izvedenimi dokazi, česar pa sodišče v sodbo ne povzema. Tako se glede na izvedeni postopek in mnenje izvedenca parcele B. d.d. v stečaju upravičencu vračajo v naravi in sicer v celoti parcele številka 1185/2, 1187/4, 1187/6, 1187/7 in 1187/9, medtem ko se parcele 1187/2, 1187/5 in 1187/8 vrnejo upravičencu v deležu (1272/1351-tin, 1504/1623-tin in 727/752-tin). Vse so na območju k.o. ….

S pritožbeno odločbo št. 490-115/2010/3 z dne 11. 7. 2011 je odločeno, da se pritožbi delno ugodi, Delna odločba RS Upravne enote Žalec, št. 321-359/92-463 z dne 22. 11. 2010 se odpravi v delu, ki se nanaša na parc. št. 1187/2 k.o. … in se zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. V ostalem pa se pritožba zavrne. Glede zavrnilnega dela delne odločbe organa prve stopnje (razen za parc. št. 1187/2 k.o. …) tožeča stranka kot zavezanka za vrnitev navaja, da sta bili podjetju B. kot zavezancu za vrnitev predmetnih nepremičnin po določbah 12. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (dalje ZLPP) izdani dve začasni odredbi v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in sicer št. D321/359/92-03-LH z dne 22. 12. 1993 in št. D321/359/92-03-RS z dne 2. 12. 1994. B. je bil dolžan nepremičnine izločiti iz lastninskega preoblikovanja podjetij, začasna odredba z dne 2. 12. 1994 pa je bila vročena tudi Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Iz tega izhaja, da je zavezanec za vrnitev v naravi ostal B. Nad zavezancem je bil leta 1999 uveden stečajni postopek št. 7/99, sedaj št. 1313/92 (Uradni list RS, št. 19/99 z dne 26. 3. 1999). Bila sta torej dva postopka, denacionalizacijski in stečajni, kar pomeni, da je treba upoštevati tako ZDen kot Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (dalje ZPPSL), katerega posledica je, da se po oklicu o začetku postopka nabitem na oglasno desko sodišča, oblikuje stečajna masa. V to gre vse premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Iz postopka se lahko izločijo samo stvari, ki v trenutku nastanka posledic stečajnega postopka ne pripadajo stečajnemu dolžniku. Denacionalizacijski upravičenec ima v stečajnem postopku poseben status le, če je bila pred dnem začetka stečajnega postopka izdana prvostopenjska odločba, s katero je bilo ugodeno zahtevi za denacionalizacijo, ali pa začasna odredba za zavarovanje pravic denacionalizacijskega upravičenca po določbah ZLPP oziroma ZDen, kot to izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS št. U-I-278/96 z dne 16. 9. 1997. Le taka odločba ali začasna odredba pomenita, da podržavljeno premoženje ni štelo za premoženje, ki ga stečajni dolžnik ima in gre v stečajno maso v smislu 104. člena ZPPSL oziroma sta podlagi za pravico denacionalizacijskega upravičenca do izločitve stvari iz stečajne mase. To stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. U 2183/2006-8 z dne 22. 5. 2007. V drugem odstavku 36. člena ZPPSL, na katerega se sklicuje pritožnik, je določeno le, da se za sredstva podjetja, nad katerim je uveden stečajni postopek in je za njih pravočasno zavarovan zahtevek za denacionalizacijo, oblikuje poseben status v stečajnem postopku in sicer v tem smislu, da se ta sredstva popišejo in izločijo iz stečajne mase ter prenesejo na Sklad Republike Slovenije za razvoj, ki jih uporablja kot dober gospodar. V primeru iz 13. člena ZLPP pa se ta sredstva vrnejo nazaj v stečajno maso. Iz tega izhaja, da je (pri)tožnik zavezanec in s tem legitimiran v denacionalizacijskem postopku. Sklad Republike Slovenije za razvoj pa je tisti, ki z njimi le gospodari do pravnomočne odločitve v postopku denacionalizacije. V nadaljevanju tožena stranka odgovarja na pritožbene navedbe glede sodelovanja zavezanca v postopku in izjasnitvi v zvezi z izvedeniškim poročilom, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

Tožnik vlaga tožbo glede tistega dela izreka delne odločbe, ki se nanaša na neodpravljeni del prvostopenjske odločbe (razen za parc. št. 1185/2). Tožbo vlaga iz vseh treh tožbenih razlogov, to je nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožeča stranka ni legitimirana kot zavezanec v denacionalizacijskem postopku. Zoper tožečo stranko je bil uveden stečajni postopek v letu 1999, torej dve leti po uveljavitvi ZPPSL-A (Uradni list RS, št. 39/97 z dne 30. 6. 1997), ki v drugem odstavku 36. člena določa: „Kadar imajo upravičenci iz prejšnjega odstavka zahtevek na sredstvih (stvareh) podjetja, nad katerimi je uveden stečajni postopek, se ta sredstva popišejo in izločijo iz stečajne mase ter prenesejo na sklad RS za razvoj, ki jih mora uporabljati kot dober gospodar, v primeru iz drugega odstavka 13. člena ZLPP, pa se stvari v zavrnjenem delu vrnejo v stečajno maso“. Na zahtevo denacionalizacijskega upravičenca sta bili v skladu z 12. členom ZLPP izdani začasni odredbi v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in sicer pod št. D 321/359/92-03-LH z dne 22. 12. 1993 in št. D 321/359/92-03-RS z dne 2. 12. 1994, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 36. člena ZPPSL-A. Tožeča stranka posebej izpostavlja, da se premoženje, ki je v denacionalizacijskem postopku zavarovano z začasno odredbo, ex lege izloči iz stečajne mase in ex lege prenese na Sklad RS za razvoj, torej v njegovo premoženjsko sfero, ker zakon jasno določa, da mora Sklad RS za razvoj premoženje uporabiti kot dober gospodar, zato je tudi zavezanec za vračilo. V tem primeru pa premoženje, ki bi ga morala z izpodbijanim upravnim aktom vrniti tožeča stranka, sploh nikoli ni bilo del premoženja tožeče stranke, saj se zaradi v letih1993 in 1994 izdanih začasnih odredb predmetne nepremičnine niso lastninile, kar je tudi razvidno iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Žalcu, kjer je pri predmetnih nepremičninah še vedno vknjižena družbena lastnina in tudi niso prešle v stečajno maso, s katero upravlja stečajni upravitelj tožene stranke. V 51. členu ZDen pa je določeno, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencu.

Stranka z interesom v tem sporu C.C. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ki zastopa denacionalizacijske upravičence, v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja, da se denacionalizacijsko premoženje ex lege izloči iz stečajne mase. Glede na stroga pravila insolvenčnega prava takšna izločitev ne bi bila mogoča, pač pa je potreben sklep, ki se sprejme v stečajnem postopku. Zoper ta sklep je dopusten ugovor. Glede pravne podlage in statusa stranke glede na postopek denacionalizacije, se je tožena stranka že izjasnila v pritožbeni odločbi in citirala tudi odločbe Ustavnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS. Gre za znano prakso o tem, kakšno vlogo ima Sklad RS za razvoj in kakšen status ima stečajni dolžnik, torej gre za materialno pravno pravilno stališče tožene stranke. Tožeča stranka postavlja trditev, da ni zavezanec v postopku očitno iz razloga, ker je zoper tožečo stranko vložena tožba po 72. členu ZDen, ki teče pred okrožnim sodiščem. Ker je tožeča stranka s svojimi trditvami, glede nemožnosti vračanja premoženja v naravi propadla, se sedaj želi razbremeniti statusa denacionalizacijskega zavezanca. To kaže tudi dopis z dne 27. 11. 2009, ki ga je pooblaščenec tožeče stranke posredoval pooblaščencu C.C., saj naj bi bil tek denacionalizacijskega postopka ovira za končanje stečajnega postopka. Če bi držala navedba tožeče stranke, potem denacionalizacijski postopek ni ovira za dokončanje stečajnega postopka, saj se kasneje najdeno premoženje vrne v stečajno maso na način, da se stečajni postopek na novo odpre, premoženje odproda in upniki poplačajo sorazmerno s poplačilom v glavnem postopku. Nepremičnine so vpisane kot družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa B. Tudi lastninsko so nepremičnine še vedno vpisane na ime pravnega subjekta pred uvedbo stečajnega postopka. Tožeča stranka je sebe kot stranko napačno označila, ker je bila pravna oseba B. d.d. v stečaju prodana in se stečajni postopek vodi kot stečajna masa. V nadaljevanju odgovarja na neutemeljenost očitanih postopkovnih kršitev, ki se nanašajo na neposredno zaslišanje izvedenca ter postavljanje vprašanj temu izvedencu. Odgovarja tudi na trditev tožeče stranke, da sta se C.C. in izvedenec poznala. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in obveže toženo stranko na plačilo stroškov tega odgovora, ki jih priglaša v višini 1.155,70 EUR, ter materialnih stroškov v višini 20 EUR.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločba prvostopnega upravnega organa, ki je z Delno odločbo, št. 321-359/92-463 z dne 22. 11. 2010, odločil o vrnitvi več parcelnih številk denacionalizacijskemu upravičencu A.A., na katerih je še vedno zemljiškoknjižno vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe B. TOZD, in katere pravni naslednik je nesporno med strankami postopka tožeča stranka. S pritožbeno odločbo št. 490-115/2010/3 z dne 11. 7. 2011, je odločitev upravnega organa prve stopnje potrjena, razen v delu, ki se nanaša na parc. št. 1185/2 k.o. …, zato ta del izreka ni predmet tega postopka.

Med strankami postopka ni sporno, da sta bili v zvezi z nepremičninami, ki so predmet vračanja, v skladu z 12. členom ZLPP izdani začasni odredbi v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in sicer pod št. D 321/359/92-03-LH z dne 22. 12. 1993 in št. D 321/359/92-03-RS z dne 2. 12. 1994 (68. člen ZDen). S temi upravnimi akti je bilo tožeči stranki prepovedano razpolaganje in lastninsko preoblikovanje podjetja z nepremičninami navedenimi v začasnih odredbah. Takšna izdana začasna odredba je namreč podlaga za izločitev teh nepremičnin prav zato, ker na pravno upošteven način določa, da premoženje, na katerega se nanaša, ne pripada stečajnemu dolžniku, kot to določa v prvem odstavku 131. člen ZLPP. Ta določa, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice, da se izločijo stvari, ki ne pripadajo dolžniku (izločitvene pravice). Stečajni postopek s svojimi dokončnimi učinki ne sme preprečiti začetka denacionalizacijskega postopka, v katerem ima upravičenec svoj zahtevek zavarovan z začasno odredbo, ker je namen denacionalizacije vrnitev podržavljenega premoženja. Gre za pravico do izločitve iz stečajne mase po določbi 131. člena ZLPP, če je začasna odredba sprejeta pred uvedbo stečajnega postopka, kar je tudi bilo v spornem primeru.

Kot izhaja iz listin upravnega spisa, je tožeča stranka dne 26. 5. 1999 vložila izločitveni zahtevek za nepremičnine, kar pomni, da je moral stečajni upravitelj ta sredstva popisati in izločiti iz stečajne mase ter prenesti na tedanji Sklad RS za razvoj. Ta pa jih je moral uporabljati kot dober gospodar, četudi ni postal njihov lastnik. Drugi odstavek 36. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL-A, Uradni list RS, št. 39/97 z dne 30. 6. 1997) je namreč določal, da kadar imajo upravičenci iz prejšnjega odstavka (to so tisti, ki so v skladu z 11. členom ZLPP pravočasno zavarovali svoje zahtevke v podjetjih z družbenim kapitalom po določbah 3. člena ZLPP) zavarovan zahtevek na sredstvih (stvareh) podjetja, nad katerim je uveden stečajni postopek, se ta sredstva popišejo in izločijo iz stečajne mase ter prenesejo na Sklad Republike Slovenije za razvoj (sedaj Slovensko razvojno družbo d.d.), ki jih mora uporabljati kot dober gospodar, v primeru iz drugega odstavka 13. člena ZLPP, pa se stvari v zavrnjenem delu vrnejo v stečajno maso.

Ker je v tem primeru sporno to, ali je tožeča stranka zavezanec za vrnitev teh nepremičnin, je treba v obravnavanem primeru poleg dejstva, da sta bili glede nepremičnin pravočasno izdani začasni odredbi na podlagi določbe 12. člena ZLPPN in dne 26. 5. 1999 vložen zahtevek za izločitev teh nepremičnin iz stečajne mase ugotoviti, da so bile vse nepremičnine, na katerih imajo upravičenci iz prvega odstavka 131. člena ZPPSL zavarovan zahtevek na stvareh (nepremičninah) podjetja, popisana in izločena iz stečajne mase ter prenesena na Sklad Republike Slovenije za razvoj, ki jih je morala uporabljati kot dober gospodar. Po morebiti uspešno končanem denacionalizacijskem postopku, se le-te vrnejo denacionalizacijskim upravičencem, kar je, ne glede na to, da iz izreka izpodbijane odločbe ni določno razviden zavezanec za izročitev premoženja (prvi odstavek 66. člena ZDen), mogoče ugotoviti iz 1. do 1.1. točke izreka odločbe (se vrnejo v last in posest nepremičnine vpisane kot družbena lastnina, imetnik pravice uporabe B. TOZD). Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na določbo 51. člena ZDen, da ni zavezanec za vrnitev, ker v njenem premoženju ni spornih nepremičnin, ker jo izpodbijana odločba, glede na navedeni izrek in dejstvo, da obstaja še zgolj kot stečajna masa, k temu niti ne zavezuje.

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.