Jedro

Za denacionalizacijo zazidanega stavbnega zemljišča ni pomembno, na kakšen način je bil objekt na njem zgrajen (z ustreznim gradbenim dovoljenjem ali brez njega), niti, čigavo je bilo to zemljišče pred graditvijo objekta. Vprašanje, ali je objekt zgrajen v skladu z ustreznimi urbanističnimi predpisi, ni stvar denacionalizacijskega postopka in to tudi ne sodi v predhodno vprašanje, ki bi ga moral denacionalizacijski organ predhodno sam obravnavati ali prekiniti postopek, dokler ga ne reši pristojen organ (144. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 2. točka odločbe Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 15.6.1994 in del besedila v 5. točki te odločbe, ki se glasi: "zavezanec za vrnitev iz 2. točke tega izreka pa je občina ...".

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji kmetije ugodila zahtevi za denacionalizacijo parcele št. 194, stavbišče 164 m2 in parcele št. 195, stavbišče 62 m2, obe prej del parcele 661/20, knjiženi kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe občino, in navedena podržavljena zemljišča vrnila v last in posest upravičencu (2. točka izreka); zavezanec za vrnitev iz 2. točke tega izreka pa je občina (del besedila 5. točke izreka). Po mnenju tožene stranke je potrebno tudi nepremičnine iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe vrniti upravičencu, saj podjetji N. in P. nista pridobili zemljišč s pravnim poslom. Počitniških hišic tudi nista zgradili s tem namenom, saj sta nastali iz bivših gradbenih delovnih barak in sta objekta brez ustreznih dovoljenj. Glede na to je tudi parceli št. 194 in 195 vrnila v last in posest upravičencu. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je takšna odločitev tožene stranke v 2. točki izreka izpodbijane odločbe v nasprotju z 51. členom ZDen, je pa tudi sicer neizvršljiva. Toženo stranko je med postopkom seznanila s tem, da sporni zemljišči nista v njenih sredstvih in da tako ona v skladu z določbo 1. odstavka 51. člena ZDen ne more biti zavezanka za vračilo. Toženo stranko je tudi seznanila z dejanskima zavezancema, ki bi morala biti stranki v postopku, vendar tožena stranka teh navedb ni upoštevala. Razlog neupoštevanja dejanskih zavezancev ji tudi, glede na obrazložitev izpodbijanega dela odločbe, ni razumljiv. Dejstvo je, da je upravičencem potrebno vrniti premoženje, vendar jim ga ne more vrniti, ker ga nima v posesti oziroma v svojih sredstvih. Z odločitvijo tožene stranke je bil torej bistveno kršen 51. člen ZDen, bistveno pa so bile kršene tudi določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede udeležbe strank v postopku. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi 2. točko izreka izpodbijane odločbe in v tem delu odločbo tako spremeni, da zavrne zahtevek za vračilo v razmerju do tožeče stranke oziroma da zadevo vrne toženi stranki zaradi ponovne odločitve.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, ter še navaja: Navedeni zemljišči sta bili in sta še vpisani kot družbena lastnina z upravnim organom okraj oziroma sedaj občina. Po končanih delih urejanja struge reke, s postavitvijo gradbenih barak za svoje delavce podjetij N. in Podjetja za urejanje hudournikov, sta začasni gradbeni baraki ostali. Občina od navedenih podjetij ni zahtevala njuno odstranitev, ampak je tolerirala, da sta se sčasoma začeli uporabljati kot počitniška objekta. Ker gre za nezakoniti gradnji, ki sta imeli le začasni značaj delovnih barak, tožena stranka meni, da navedeni podjetji nista zavezanca za vrnitev zemljišč, kot to nepravilno trdi tožeča stranka. Javno pravobranilstvo v svoji vlogi z dne 26.3.1993 celo napačno trdi, da sta v premoženju navedenih podjetij tudi navedeni zemljišči, kar pa ne izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov. Občina mora tako po njenem mnenju izročiti upravičencu v last in posest obe zemljišči, to je parc. št. 194 in 195, in to v stanju, ki ga izkazuje zemljiška knjiga oziroma po stanju v naravi ob času podržavljenja. Nepravično bi bilo, da bi moral upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki začeti oziroma nadaljevati postopke odstranitve objektov, ki sta bila začasnega značaja in zgrajena brez vsakršnih dovoljenj. Tožena stranka tako meni, da je zavezanec za vračilo navedenih dveh zemljišč tožeča stranka. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih je sodišče presodilo, da tožena stranka v 2. točki in deloma 5. točki izreka izpodbijane odločbe ni odločila pravilno, saj je odločila v nasprotju z 2. odstavkom 32. člena ZDen, po katerem se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

Po mnenju sodišča je v denacionalizacijskem postopku, ko je predmet vračanja stavbno zemljišče, odločujoča okoliščina dejstvo, ali je stavbno zemljišče pozidano ali ne in če je, ali je objekt v lasti upravičenca. Po mnenju sodišča za denacionalizacijo zazidanega stavbnega zemljišča (za kar gre v konkretnem primeru) ni pomembno, na kakšen način je bil objekt zgrajen (z ustreznim gradbenim dovoljenjem ali brez njega), niti, čigavo je bilo to zemljišče pred graditvijo objekta. Vprašanje ali je objekt zgrajen v skladu z ustreznimi urbanističnimi predpisi, ni stvar denacionalizacijskega postopka in po mnenju sodišča to tudi ne sodi v predhodno vprašanje, ki bi ga bil upravni organ, ki je pristojen za denacionalizacijo, dolžan predhodno sam obravnavati ali prekiniti postopek, dokler ga ne reši pristojen organ (144. člen ZUP).

Ker gre v konkretnem primeru za zazidani stavbni zemljišči, na katerih sta zgrajena objekta navedenih dveh podjetij in ne objekta v lasti upravičenca, tožena stranka ni mogla v izreku izpodbijane odločbe navedeni podržavljeni zazidani stavbni zemljišči vrniti upravičencu, ker ji to ne dovoljuje citirana določba 2. odstavka 32. člena ZDen. Glede na navedeno, se sodišče do tožbene navedbe, povezane z vprašanjem, kdo je zavezanec za vrnitev spornih zemljišč, ni posebej opredeljevalo.

Ker izpodbijana odločba v 2. točki izreka in v navedenem delu besedila 5. točke izreka ni zakonita, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo navedena dva dela izreka izpodbijane odločbe na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).