Jedro

Tako Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) kot Stvarnopravni zakonik (SPZ), sta enako določala način pridobitve služnostne pravice. Služnostna pravica predstavlja omejitev lastninske pravice, zato zakon izrecno določa, na kak način se takšna pravica pridobi. 51. čl. ZTLR določa, da se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali pridobi s priposestvovanjem. Enako določa 211. čl. SPZ, ki namesto priposestvovanja uporablja pojem zakona. To so edini načini, po katerih lahko služnostni upravičenec pridobi služnostno pravico. Torej bi se lahko toženka v tem postopku uspešno branila le s tem, da bi dokazala, da je ali služnostno pravico priposestvovala ali jo pridobila na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. V kolikor bi zatrjevala, da je to pravico pridobila na podlagi pravnega posla pa se ne more sklicevati na ustno sklenjeni pravni posel, saj 52. čl. ZTLR določa, da se na podlagi pravnega posla pridobi stvarna služnost z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožnika sama nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji služnostna pravica voženj z osebnimi vozili, traktorji in tovornimi vozili preko parcele ... k.o. R. in v korist vsakokratnih lastnikov parcele ... k.o. R., razen dvakrat mesečno z osebnimi vozili v poletnem času za potrebe kmetijske obdelave te parcele in rabe vikenda. Pod tč. 2 je toženi stranki naložilo, da opusti vsakršno vožnjo razen dovoljene, v presežku pa je pod tč. 3 zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožečima strankama 1.614,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dokazala le, da je priposestvovala služnostno pravico v omejenem obsegu kot je navedeno v tč. 1, medtem ko ni priposestvovala služnostne pravice kot jo je zatrjevala, to je za vsakodnevne vožnje do svojega objekta, z vsemi vozili in za vsakodnevno rabo objekta, po nepremičnini last tožečih strank.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V prvem delu pritožbe sodišču očita napačne zaključke o tem, da nima pravice vožnje z vsemi vozili in nelogičnost v obrazložitvi sodbe, saj je po njenem vsakomur jasno, da vsaka hiša ali vikend ali stanovanjska hiša, ki jo uporabljajo ljudje, ponavadi rabi kurjavo, ker ljudje niso navajeni na mraz. Vse te sodobne naprave za svojo delovanje nujno potrebujejo kurjavo. Kurjava pa se mora do takšnega bivališča dostaviti. Bivališče v katerem živi je njeno edino bivališče, le-tega je doslej nemoteno uporabljala in ga bo tudi še v bodoče, ne glede na to, ali gre za služnostno pot ali ne. Njeni predlastniki so cesto zagradili zato, da bodo nemoteno dostopali do svoje hiše. Tudi sosedje izrecno dopuščajo služnostno pravico. Nima drugega dostopa do svojega bivališča kar bi sodišče tudi ugotovilo, če bi prišlo na teren. Že danes lahko reče, da ne bo opustila voženj preko tožnikovega zemljišča po cesti, ki je bila zgrajena prav za prevoze do njene parcele. Hiša je bila zgrajena legalno, za takšno gradnjo je bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, gradbenega dovoljenja pa nihče ne more pridobiti če ni zagotovljen dovoz. Dovoz do svoje hiše potrebuje. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se zavrne zahtevek v celoti in da se tožnikoma naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z obrestmi.

Tožeči stranki sta vložili odgovor na pritožbo v katerem predlagata zavrnitev pritožbe in navajata dejstva iz katerih izhaja, da toženka pravice voženj po njunem zemljišču ni priposestvovala niti pridobila na drug način.

Pritožba ni utemeljena.

Tako Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) kot Stvarnopravni zakonik (SPZ), sta enako določala način pridobitve služnostne pravice. Služnostna pravica predstavlja omejitev lastninske pravice, zato zakon izrecno določa, na kak način se takšna pravica pridobi. 51. čl. ZTLR določa, da se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali pridobi s priposestvovanjem. Enako določa 211. čl. SPZ, ki namesto priposestvovanja uporablja pojem zakona. To so edini načini, po katerih lahko služnostni upravičenec pridobi služnostno pravico. Torej bi se lahko toženka v tem postopku uspešno branila le s tem, da bi dokazala, da je ali služnostno pravico priposestvovala ali jo pridobila na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. V kolikor bi zatrjevala, da je to pravico pridobila na podlagi pravnega posla pa se ne more sklicevati na ustno sklenjeni pravni posel, saj 52. čl. ZTLR določa, da se na podlagi pravnega posla pridobi stvarna služnost z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon.

Navajanja toženke v pritožbi, da bo vedno vozila po tej poti ne glede na to kaj bo odločilo sodišče, nimajo podlage v pravnem redu. Na tak način dokazuje le samovoljno ravnanje. Kolikor pa toženka zatrjuje, da nima druge poti do svoje nepremičnine in da to pot nujno rabi, pa lahko v skladu z določbami 88. in 89. člena sedaj veljavnega SPZ pri sodišču predlaga, da določi nujno pot. V tem postopku bo, na njen predlog, sodišče ugotavljalo ali ima povezavo do svojega objekta, medtem ko to dejstvo pri zatrjevanju , da je služnostno pravico priposestvovala, ni pravno pomembno.

Toženka v pritožbi navaja, da je dobila gradbeno dovoljenje in da torej to pomeni tudi, da mora imeti dostop do nepremičnine, vendar pa samo dejstvo gradbenega dovoljenja še ni pravna podlaga za pridobitev služnostne pravice. Ne gre za odločbo državnega organa, saj z odločbo, s katero se izda gradbeno dovoljenje, ni ustanovljena služnostna pravica.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje o tem, da toženka nima služnostne pravice voženj z vsemi vozili in na kakšen način so toženkini pravni predniki izkoriščali to nepremičnino. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je zaslišanje vseh prič, predvsem pa pravnih prednikov tožene stranke pravilno zaključilo, da le-ti niso uporabljali poti z namenom vsakodnevnega bivanja, pač pa le občasno in za uporabo vikenda, kar pa je drug način uporabe, kot ga sedaj želi izsiliti toženka. Sodišče je pravilno navedlo, da se služnost priposestvuje samo v tistem obsegu, kot se je izvrševala vso priposestvovalno dobo, pri tem pa se, v skladu z načelnim mnenjem, upošteva samo tisti napredek, ki ga je prinesel čas. To pa ne pomeni, da je bila služnost priposestvovana za vsakodnevno bivanje v zgradbi, pač pa le tako, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnica s pritožbo dokaznih zaključkov glede izpovedb prič ne izpodbija, saj le navaja dejstva, s katerimi dokazuje, da to pot rabi za vsakodnevne vožnje. Pritožbene navedbe o tem, da so predlastniki cesto posebej zgradili zato, da bodo nemoteno dostopali do svoje hiše pa so v nasprotju z izpovedbami prič. Sodišče je ugotovilo, da so prejšnji lastniki vikenda le prihajali v objekt konec tedna, da pa so težja vozila prihajala le takrat ko je bilo potrebno kaj zgraditi ter da pozimi ceste niso uporabljali, ker niti ni bila prevozna.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine in zato pravilno odločilo kot izhaja iz izreka sodbe. Pravilno je uporabilo tudi določbe ZTLR in zato pravilno ugotovilo, da toženka ni uspela dokazati, da je na kakršen koli način in v skladu s predpisi pridobila služnostno pravico v polnem obsegu, ampak le v zelo omejenem obsegu, v katerem se je ta pravica priposestvovala. S priposestvovanjem pa se pridobi služnostna pravica na originalen način in le v tistem obsegu kot se je izvrševala vso priposestvovalno dobo. Zato vsa ostala dejanja predstavljajo poseg v nepremičnino, last tožnikov. Zato je odločitev sodišča pravilna.

Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo.

Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica s pritožbo ni uspela in sama nosi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben zato tožnika sam trpita te stroške (ZPP člen 165 in 154).