Jedro

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se ne more uporabljati zoper odgovornostno zavarovalnico – toženo stranko. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti tožeča stranka ni upravičena, saj ZOZP, ki je lex specialis v tem razmerju, tega ne omogoča. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti, pa tožeča stranka ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi za plačilo zakonskih zamudnih obresti (I. točka izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 7.029,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka zaradi razlogov zmotne uporabe materialnega prava in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodi.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanec tožene stranke s prometno nesrečo povzročil škodo zavarovancu tožeče stranke in sicer je bil ta zaradi posledic poškodbe razporejen v tretjo stopnjo invalidnosti. Tožeča stranka je kot materialnopravno podlago za svoj zahtevek navajala prvi odstavek 190. člena in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in sicer naj bi tožeči stranki nastala škoda z izplačevanjem invalidnine svojemu zavarovancu v letu 2011 v višini 764,63 EUR, v letu 2012 v višini 765,44 EUR in v letu 2013 skupno iz naslova invalidnin in nadomestil v višini 5.499,03 EUR. Nesporno je, da je tožena stranka tožeči 14. 6. 2011 plačala 645,89 EUR, sporno pa je, ali gre pri tem za sorazmeren del prispevkov, kar je toženka utemeljila z uporabo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in sicer je trdila, da je s tem zneskom plačala sorazmerni del prispevkov. Tožnica je temu namreč oporekala.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj je potrebno v obravnavanem primeru primarno uporabiti prvi odstavek 18. člena ZOZP, ki določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Glede na citirano zakonsko določbo je napačna razlaga pritožnice, da je tožena stranka dolžna kriti tudi druge stroške (pokojnine, nadomestila, dodatek za pomoč in postrežbo), ker naj bi to izhajalo iz tretjega odstavka 18. člena ZOZP, saj prvi odstavek istega člena določa, da je zavod za zdravstveno zavarovanje upravičen do povračila stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov, ki nastanejo v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, tožena stranka pa le do sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako ne tudi do stroškov. Ob takšni razlagi je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo trditvam toženke, da je s plačilom, ki ga je izvedla, poravnala sorazmeren del prispevkov, kot to določa citirana določba ZOZP.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (271. člen ZPIZ-1 oziroma 190. člen ZPIZ-2) se ne more uporabljati zoper odgovornostno zavarovalnico – toženo stranko. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti tožeča stranka ni upravičena, saj ZOZP, ki je lex specialis v tem razmerju, tega ne omogoča. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 73/2014 z dne 11.11.2014, na katero se sodišče prve stopnje tudi sklicuje (enako stališče tudi v zadevi Vrhovnega sodišča III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016). Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da so zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti, pa tožeča stranka ni upravičena, saj ji zakon (ZOZP) te pravice ne daje.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Pravilnosti te odločitve ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki navajajo, da ZOZP ni lex specialis v razmerju do ZPIZ-2, saj se odločbi Vrhovnega sodišča nanašata na ZPIZ-1. Pri tem navaja predvsem določbo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, ki določa, da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih plačuje zavod ne glede na omejitve določene v drugih zakonih.

9. Višje sodišče ugotavlja, da takšna določba v ZPIZ-2 ne spremeni razlage, da je ZOZP specialni predpis, ki ureja zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico – toženo stranko. Argument, da ZPIZ-2, ki je kasnejši predpis, to ureja, ni pravilen, saj je ZOZP specialni predpis, ki ureja obveznosti odgovornostne zavarovalnice. ZPIZ-2, ki naj bi veljal za del zahtevka, ki se nanaša na leto 2013, namreč (še vedno) ni določal izjem glede zahtevkov posrednih oškodovancev, kar je tožnica. Aktivno legitimacijo imajo posredni oškodovanci takrat, ko jim to pravico pravo posebej prizna. Gre namreč za izjemo in le-te je treba razlagati restriktivno.

10. Nima prav pritožnica, ko navaja, da sodišče prve stopnje napačno ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke v podkrepitev njenih trditev. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica predlagala postavitev izvedenca finančne stroke v svoji drugi pripravljalni vlogi (red. št. 12, 7. točka), kjer je navedla, da je upravičena od tožene stranke zahtevati povračilo škode v višini, ki jo zahteva že ves čas postopka in da zahtevek predstavlja znesek, ki ga lahko zahteva po 18. členu ZOZP ter v podkrepitev svojih navedb predlaga izvedenca finančne stroke, ki bo ugotovil ali zahtevek ustreza dikciji 18. člena ZOZP. Navajala je tudi, da plačila, ki jih je tožena stranka izvedla, ne predstavljajo škode po 18. členu ZOZP, pač pa gre za stroške, ki nastajajo tožeči stranki z izplačevanjem dajatev, kot jih opredeljuje 9. člen Zakona o obračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPFOPIZ). Ni pa konkretno navedla, na kakšen način je izveden ta izračun, ne po ZOZP in ne po ZPFOPIZ. Tožena stranka je na naroku 12. 2. 2016 pravilno opozorila, da predlog za postavitev izvedenca finančne stroke ni ustrezen, saj izvedenec nima znanja, da bi ugotavljal ali zahtevek ustreza pravni dikciji, ker je to pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče, ki je izvedbo tega dokaza pravilno zavrnilo, saj je imelo dovolj dokazov glede na trditveno podlago pravdnih strank v spisu in je bilo dejansko stanje glede pravno relevantnih dejstev dovolj razjasnjeno.

11. Višje sodišče takšnemu stališču sodišča prve stopnje pritrjuje, saj tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala svojega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke in jo je na nepopolnost predloga že opozorila tožena stranka. Izvedba dokazov, tudi z izvedenci, je namenjena temu, da se preverijo trditve, ki jih postavijo stranke. Materialna podlaga za tožničin zahtevek je ZOZP in skladno s tem bi morala postaviti zahtevek in tudi trditve, ki bi utemeljevale njegovo višino. Tožnica je spreminjala pravno podlago svojega zahtevka, v tožbi je trdila, da ji gre zahtevani znesek po ZPIZ-2, v vlogi z dne 19. 12. 2014 (l. št. 22, točka 7.) pa, da ji gre po 18. členu ZOZP, pri tem pa višine ni utemeljila s postavljenimi trditvami o izračunu po ZOZP. Obenem je oporekala izračunu toženke glede že plačanega po ZOZP. Upoštevaje trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP) bi morala tožnica postaviti konkretne trditve o tem, kakšen naj bi bil izračun višine zahtevka po ZOZP in potem predlagati dokaz z izvedencem. V nasprotju s procesnimi pravili je, da bi izvedenec postavil trditve za utemeljitev višine zahtevka (gre za prepovedan informativni dokaz) ali celo da bi sodišče samo izračunavalo in preverjalo višino zahtevka brez ustrezno postavljenih dejanskih trditev, kot to od njega zahteva pritožnica. Sodišče takšnega znanja nima. Trditve pritožnice, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ker ni preverilo izračuna izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevaje stopnje in čas plačevanja prispevkov, so glede na že navedeno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu napačne.

12. Pritožbene navedbe glede neizkazanosti prisojenih pravdnih stroškov so neutemeljene ter pavšalne, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo njihovo utemeljenost, pritožnica pa jim ni konkretno oporekala.

13. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).