Jedro

O prošnji tožnika za dodelitev BPP v isti zadevi je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila prošnja zavrnjena. Zato je toženka tožnikovo ponovno vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla. Dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, se namreč, kot izhaja iz podatkov v spisu, ni spremenilo in na to se tožnik niti ne sklicuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani sklenilo, da se zavrže prošnja prosilca za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči z dne 16. 9. 2014 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem opr. št. I K ... zaradi dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po členu 220/1 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

V obrazložitvi pojasnjuje, da je pristojni organ dne 16. 9. 2014 prejel prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu, razvidnem iz izreka izpodbijanega sklepa. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je pri tem vpogledal v odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 348/2014 z dne 6. 3. 2014. Ugotovil je, da je bila po omenjeni odločbi prosilcu zavrnjena prošnja za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem opr. št. I K ... zaradi dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po členu 220/1 KZ-1. Omenjeni sklep je postal pravnomočen 11. 4. 2014. V nadaljevanju organ za BPP ugotavlja, da prosilec tako ponovno vlaga prošnjo za zadevo, za katero mu je bil zahtevek za dodelitev BPP v celoti zavrnjen iz razloga, ker ne izpolnjuje vsebinskega kriterija iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Obravnavana prošnja je torej nedovoljena, zato jo je skladno s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ za BPP zavrgel. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V njej navaja, da mu je Okrožno sodišče v Ljubljani kršilo pravico do brezplačne pravne pomoči. Meni, da je grobo poseglo v njegove osebnostne pravice in temeljne svoboščine. Pri tem navaja 13. člen Evropske konvencije o varovanju človekovih pravic. Pojasnjuje, da zahteva enakopravno obravnavo pred sodišči. Opozarja na arbitrarno uporabo kazenskega prava ter očitne in hude kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v tem postopku.

Tožena stranka je sodišču v navedeni zadevi poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici, v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, upoštevaje prvi odstavek 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnik na Okrožno sodišče v Ljubljani že 5. 2. 2014 naslovil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem opr. št. I K ... zaradi dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po členu 220/1 KZ. Omenjena prošnja tožnika je bila z odločbo z dne 6. 3. 2014 opr. št. Bpp 348/2014 zavrnjena, odločba pa je postala 11. 4. 2014 tudi pravnomočna.

Na podlagi izpodbijanega sklepa pa tožnik ponovno zahteva dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Tudi po mnenju sodišča je zato tožena stranka pri presojanju njegove vloge pravilno uporabila 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. O isti upravni zadevi je bilo namreč že pravnomočno odločeno in tožnikova prošnja zavrnjena. Dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se, kot izhaja iz podatkov v spisu, ni spremenila in se nanjo tožnik niti ne sklicuje. Pri tem sodišče še pripominja, da mora po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ vlogo prosilca zavreči že po uradni dolžnosti, v kolikor ugotovi, da so za to izpolnjeni pogoji. Sodišče zato s strani tožnika zatrjevanih kršitev človekovih oziroma ustavnih pravic ne najde. Prav tako jih tožnik v svoji tožbi ne utemelji na konkretnem primeru.

Po povedanem je izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami zakona, na katere se upravni organ v njem sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi obrazloži svojo odločitev. Navedb, za katere upravni organ v odločbi oziroma sklepu ugotovi, da na odločitev ne morejo vplivati, pa vsebinsko ni dolžan presojati, kar enako velja tudi za to sodišče. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.