Jedro

Toženka se neutemeljeno sklicuje na uporabo pravil OZ o mandatni pogodbi, saj je SZ-1 v odnosu do OZ specialni predpis, ki vprašanje upravnikovega poročanja o stanju poslov v 64. do 67. členu SZ-1 ureja na drugačen način, kot to določa OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211494/2012 z dne 3. 1. 2013 v delu, v katerem je bilo toženki naloženo v plačilo 51,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov ter plačilo izvršilnih stroškov v višini 32,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 66,44 EUR.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zadevi z opr. št. V P 819/2012 z dne 14. 5. 2014 je sodišče v situaciji z enakim dejanskim stanjem in enakimi ugovornimi navedbami toženih strank odločilo drugače. Napačna je odločitev, da je tožničina aktivna legitimacija podana na podlagi Pogodbe o upravljanju in bi se moralo sodišče opredeliti glede temelja tožničine terjatve na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Ravno tako je napačen zaključek, da obstoj Pogodbe o upravljanju in Aneksa št. 1 med strankama ni sporen. Ker tožnica ni izkazala obstoja vtoževanih terjatev z bančnimi potrdili in dejanskega plačila računov dobaviteljem, njena aktivna legitimacija ni podana. Ker se sodišče do navedb o neobstoju bančnih potrdil v zvezi s posameznimi stroški ni opredelilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu ter ravnalo diskriminatorno. Zagrešilo je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je brezpogojno verjelo priči B. U., ki je plačan s strani tožnice, in se ni opredelilo do odločilnih vprašanj v zvezi s toženkino verodostojnostjo. Dokazna ocena prič je pristranska. Sodišče se ni opredelilo do toženkinih dopisov, s katerimi je pozivala tožnico, da ji pojasni obračunane stroške. Toženka se ne strinja s stališčem, da upravnik ni dolžan objavljati računov na oglasni deski. Pogodba o upravljanju izvira iz mandatne pogodbe, Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) pa ne izključuje uporabe pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o mandatni pogodbi. Tožnica bi morala obrazložiti svoje terjatve in toženki poročati o stanju poslov. V zvezi s stroški čiščenja je sodišče pristransko štelo Aneks št. 1 k pogodbi za verodostojen in mimo trditvene podlage upoštevalo, da znaša poleg neto vrednosti 125,00 EUR strošek čiščenja tudi plačilo prispevkov po podjemni pogodbi. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede vprašanja davčnih obveznosti samostojnih podjetnikov. Ker je v zvezi s stroški čiščenja preverilo bruto izračun na internetu, je ravnalo pristransko. Sodišče je tožnici neutemeljeno priznalo strošek hišnika za mesec junij 2012, saj za ta mesec ni predložila računa. Napačen je zaključek, da poslovna terjatev nastane s sklenitvijo posla in ne z izstavljenim računom. Sodišče je pristransko odločilo mimo trditvene podlage. Stroški kurjača niso izkazani, priča B. U. je izpovedal nekaj, kar ni bilo del tožničine trditvene podlage. Toženka je dokazala, da stroške vzdrževanja toplotne postaje izvaja E., sodišče pa ni upoštevalo listin, iz katerih izhaja, da je E. zadolžena za vzdrževanja toplotne postaje in je posledično priznalo plačilo dvojnih stroškov. Izpovedba U., da kurjač spušča zrak v radiatorjih, je neresnična. Sodišče ni upoštevalo določb zakonodaje, ki upravnika zavezuje k skrbnosti dobrega gospodarja, in je legaliziralo upravnikova nezakonita ravnanja z obrazložitvijo, da se posamezni etažni lastniki ne morejo upirati plačilu stroškov, ker so po njihovi presoji nesmotrni. V zvezi s stroškom za opravljanje zimske službe izvajalca S. K., s. p., se je sodišče oprlo na zaslišanje U. in se ni opredelilo do toženkine natančne izpovedbe. Ni res, da so etažni lastniki podpisali pogodbo za izvajanje zimske službe. Ni pojasnjeno, na kakšni podlagi je sodišče prišlo do zaključka, da je funkcionalnega zemljišča od 300 do 400 m2. Tožnica je za isto storitev najela dva izvajalca. Toženka je izpovedala po datumih, kdaj je zapadel sneg in kdo ga je čistil na funkcionalnem zemljišču ter na javni površini. Tudi U. je izpovedal, da se MOL ni ukvarjala s čiščenjem javnih površin. Zaključek sodišča je v tem delu protispisen, o dokazih toženke pa se sodišče ni opredelilo. Toženka ni dolžna plačevati pluženja javnih površin. V zvezi z računi elektroinštalacije C. toženka graja dokazno oceno sodišča. Računi so izstavljeni fiktivno, elektro-montažerska dela v višini 232,58 EUR so nepojasnjena. V zvezi z gasilnimi aparati toženka kritizira dokazno oceno priče U. in navaja, da tožnica zamenjave gasilnih aparatov ni dokazala. Ugotovitev sodišča v zvezi z utemeljenostjo stroška elektrike je protispisna. V razdelilniku stroškov za november 2011 je tožnica obračunala račun D., št. 4479351, iz katerega izhaja, da je obveznost plačila 0,00 EUR. V zvezi s stroški deratizacije toženka graja dokazno oceno priče U. in navaja, da je sodišče obrnilo dokazno breme o fiktivnih računih na toženko. Stroški plačila fasade hišniškega stanovanja sodijo v stroške rezervnega sklada, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker je priznalo te stroške v sklopu obratovalnih stroškov, je kršilo materialno pravo. Plačilo računa za to postavko tudi ni izkazano. Sodišče se ni opredelilo do toženkinega ugovora, da so bili ti stroški pri razdelilniku št. 9990000132972 nepojasnjeno obračunani le nekaterim etažnim lastnikom. Sodišče je obrnilo dokazno breme na toženko, ki naj bi morala dokazati, da se stroški obnove fasade financirajo iz prejete najemnine. Toženka je dokazala, da tožnica prejema delež najemnine hišniškega stanovanja. Tožničina terjatev je nepojasnjena, sodišče pa se do toženkinih ugovornih navedb ni opredelilo. V zvezi s stroški instalacij se sodišče ni opredelilo do ugovora, da bi se ta strošek moral kriti iz rezervnega sklada. Sodišče je s priznanjem stroškov za toplotno postajo v višini 19,74 EUR kršilo materialno pravo. V zvezi s stroški za dimnikarske storitve toženka navaja, da ni dolžna kriti obratovalnih stroškov, ki se nanašajo na dele stavb, ki jih ne more uporabljati. Tožnica se ni opredelila do navedb, da etažni lastniki v četrtem nadstropju ne uporabljajo dimnikov. Sodišče ni upoštevalo tožničinih preplačil. Ob upoštevanju preplačil bi njen dolg moral znašati 49,65 EUR in ne 51,79 EUR. Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb toženke, da tožnica ni upravičena do izvršilnih stroškov v višini 92,12 EUR, saj je predlog za izvršbo vložila brez pooblaščenca. Tožnica tudi ni upravičena do stroškov na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Sodišče je ravnalo pristransko, saj se tožnica do ugovornih navedb toženke v zvezi z izvršilnimi stroški v prvi pripravljeni vlogi ni opredelila, zaradi česar bi sodišče moralo uporabiti pravilo o neprerekani navedbi iz drugega odstavka 214. člena ZPP. Stroški so bili tožnici odmerjeni nesorazmerno visoko glede na izid pravde. Predlaga spremembo sodbe v tretji točki izreka tako, da sodišče o povrnitvi pravdnih stroškov odloči glede na uspeh strank.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. V pritožbenem postopku se tako lahko sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožničina aktivna legitimacija izkazana s Pogodbo o upravljanju, s katero so lastniki nanjo prenesli svoja materialnopravna upravičenja (9. člen Pogodbe), saj toženka za trditev iz prve pripravljalne vloge, da je bil postopek sprejema Pogodbe o upravljanju in Aneksa št. 1 izpeljan v nasprotju s predpisi, ni predložila nobenih dokazov, hkrati pa je sama navedla, da je k pogodbi pristopilo 29 etažnih lastnikov, ki imajo 55,9 % solastniški deležev, kar zadošča za veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju (prvi odstavek 49. člena SZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 53. člena SZ-1).

7. Tožnica je kot del trditvene podlage predložila razdelilnike stroškov in račune za nastale obveznosti do izvajalcev storitev ter predlagala zaslišanje priče B. U. S tem je tudi prešlo trditveno in dokazno breme o tem, kaj konkretno je pri posameznih vtoževanih terjatvah sporno, na toženko, ki pa svojih ugovornih navedb ni uspela dokazati (7. in 212. člen ZPP). Tako ni utemeljen pritožbeni očitek o napačni uporabi pravila o dokaznem bremenu. S pritožbenimi trditvami, da tožnica ni izkazala obstoja vtoževanih terjatev z bančnimi potrdili in da se sodišče do toženkinih navedb v tej zvezi ni opredelilo, s čimer očita absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Enako velja za pritožbeno grajo dokazne ocene priče B. U. in toženkine lastne izpovedbe, kar toženka poda v obliki očitka kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so namreč jasni, popolni, razumljivi in med njimi ni nasprotij. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih razdelilnikov stroškov, računov, pogodb in prepričljive izpovedbe B. U. ugotovilo, da so bile v pritožbenem postopku sporne storitve opravljene in tudi plačane posameznim dobaviteljem s strani tožnice. Posledično ni utemeljen toženkin očitek o zmotni uporabi materialnega prava ter diskriminatornem in pristranskem ravnanju sodišča. 8. Toženka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. V P 819/2012, kjer je sodišče zavzelo stališče, da mora upravnik v primeru, ko etažni lastnik ugovarja fiktivnost dobaviteljevih računov, v dokaz svojih trditev o plačilu teh računov predložiti potrdila o njihovem plačilu. Za dokazovanje opravljenih plačil v konkretnem primeru namreč ne obstajajo posebna dokazna pravila, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru v skladu z načelom proste presoje dokazov metodološko ustrezno ugotovilo drugačno dejansko stanje od tistega, ki je bilo podlaga odločitve v zadevi V P 819/2012. S pritožbenim očitkom o neenotni sodni praksi toženka torej dejansko uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

9. V skladu s 65. členom SZ-1 mora upravnik vsakemu etažnemu lastniku omogočiti na njegovo zahtevo, vendar ne več kot enkrat mesečno, vpogled v pogodbe, sklenjene s tretjimi osebami, glede poslov obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe, v knjigovodske listine, ki so pridobljene na podlagi pogodb in poslovnih razmerij upravnika s tretjimi osebami, in v stanje rezervnega sklada večstanovanjske stavbe. Po presoji pritožbenega sodišča mora upravnik v primeru odsotnosti drugačnega sklepa etažnih lastnikov vpogled v skladu s 65. členom SZ-1 omogočiti v svojih prostorih, zaradi česar ni utemeljeno toženkino zavzemanje za drugačno interpretacijo omenjene določbe. Ravno tako se toženka neutemeljeno sklicuje na uporabo pravil Obligacijskega zakonika o mandatni pogodbi, saj je SZ-1 v odnosu do Obligacijskega zakonika specialni predpis, ki vprašanje upravnikovega poročanja o stanju poslov v 64. do 67. členu SZ-1 ureja na drugačen način, kot to določa OZ. Pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do toženkinih dopisov, s katerimi je zahtevala pojasnilo obračunanih stroškov od tožnice (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljena, saj tožnica ni predložila dopisov, ki bi se nanašali na sporno obdobje nastanka vtoževanih terjatev, v primeru upravnikovega zavračanja vpogleda v knjigovodske listine pa bi se tožnica lahko obrnila na stanovanjsko inšpekcijo.

10. Pritožbena navedba, da je sodišče v zvezi s stroški čiščenja odločilo mimo trditvene podlage, predstavlja očitek o relativni bistveni kršitvi pravil ZPP (7. in 212. člen ZPP), ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je čistilka za čiščenje dejansko prejemala 200,00 EUR in tako niso relevantne pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava v zvezi z vprašanjem davčnih obveznosti samostojnih podjetnikov, pristranskosti sodišča in o neverodostojnosti Aneksa št. 1. 11. Ravno tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče neutemeljeno priznalo tožnici stroške hišnika za junij 2012, ker tožnica za ta mesec ni predložila računa. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila zaračunana storitev opravljena na podlagi Pogodbe o urejanju okolice in hišniških del z dne 4. 1. 2006. Ker predstavljajo ostale pritožbene navedbe v zvezi s stroški hišnika in kurjača nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, očitek o odločitvi mimo trditvene podlage tožnice pa tudi ni dovoljen pritožbeni razlog, se sodišče do teh nedovoljenih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

12. Ni utemeljena pritožbena navedba, da etažni lastniki niso podpisali pogodbe o izvajanju zimske službe, saj je tožnica kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov podpisala pogodbo (priloga A 178). Pritožbeno sodišče se v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami glede opravljanja zimske službe v celoti sklicuje na razloge prvostopne sodbe iz 22. in 23. točke, pritožbeni očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pa ni utemeljen, saj pritožnica nepravilnega prenosa določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev ni izkazala.(1) Toženkina kritika dokazne ocene B. U., navedba o nepojasnjenosti elektromontažerskih del v višini 232,58 EUR ter pritožbene navedbe v zvezi s stroški deratizacije in v zvezi s stroški zamenjave gasilnih aparatov predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s stroški elektrike se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve, kjer je sodišče v zvezi z računom št. 4479351 pojasnilo, kako je bil dobropis upoštevan, in očitana protispisnost ni podana. Enako se pritožbeno sodišče v zvezi s stroški dimnikarskih storitev v celoti sklicuje na razloge prvostopne sodbe iz 33. točke in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

13. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi se stroški plačila fasade hišniškega stanovanja in stroški vzdrževanja toplotne postaje morali financirati iz rezervnega sklada. Toženka namreč niti ni trdila, da so etažni lastniki v skladu s 26. členom SZ-1 sprejeli načrt vzdrževanja v zvezi s temi stroški, kar bi omogočalo njihovo poplačilo iz rezervnega sklada. Posledično ni relevantna pritožbena navedba, da se sodišče do toženkinega ugovora glede plačila teh stroškov iz rezervnega sklada ni opredelilo. Ostale pritožbene navedbe v zvezi s plačili fasade hišniškega stanovanja pa predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14. V skladu z 2. členom ZPP odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov. Ker toženka ni uveljavila pobotnega ugovora v zvezi s posameznimi preplačili, ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo tožničinih preplačil v višini 2,14 EUR.

15. O nadaljnjih pravdnih stroških je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Ravno tako niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z nepravilnim obračunom izvršilnih stroškov, ker naj bi tožnica vložila predlog za izvršbo brez pooblaščenca. V predlogu za izvršbo je namreč tožničina odvetnica navedena kot pooblaščenka.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve in ne predstavlja potrebnega stroška (155. člena ZPP), zato je stroške odgovora dolžna kriti tožeča stranka.

18. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

Op. št. (1): J Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 312.