Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da zaradi prepovedi pogodbene kazni za primer kršitve denarne pogodbene obveznosti tožba ni sklepčna in zato ni pogojev za izdajo (ugodilne) zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 35.000 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in posledične bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Pravdni stranki sta se s pogodbo dogovorili, da ima tožnica v primeru odstopa od pogodbe zaradi kršitve toženčevih obveznosti pravico zahtevati plačilo pogodbene kazni. Tak dogovor ni v nasprotju s kogentno določbo tretjega odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz namena zakona izhaja, da je dogovor o pogodbeni kazni nedopusten za primer neizpolnitve denarne obveznosti. Obravnavani primer, v katerem je prišlo do odstopa od pogodbe, je drugačen. Pogodbi zvesta stranka po odstopu od pogodbe ne more več zahtevati izpolnitve obveznosti po pogodbi, torej niti izpolnitve denarne obveznosti, niti zamudnih obresti. Enako stališče izhaja iz odločb VSL I Cpg 1357/2010 z dne 16. 12. 2010 in I Cpg 958/2005 z dne 7. 12. 2006. Pogodbeni stranki sta za primer kršitve pogodbe v skladu z načelom dispozitivnosti določili civilno sankcijo za škodo, ki bi jo zaradi odstopa od pogodbe utrpela pogodbi zvesta stranka, in pri tem upoštevali načela enakopravnosti, vestnosti in poštenja, dolžnosti izpolnitve obveznosti in prepoved povzročanja škode.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po ugotovitvah sodbe je tožnica v tožbi zatrjevala, - da sta pravdni stranki 5. 9. 2013 sklenili posojilno pogodbo, s katero se je toženec zavezal, da bo tožniku do 1. 10. 2013 nakazal 700.000 EUR, tožnica pa se je zavezala vrniti posojilo v enem obroku ob zapadlosti glavnice posojila, da bo posojilo zapadlo najmanj 3 leta od nakazila zneska z 12 mesečnim obojestranskim odpovednim rokom in da obrestna mera znaša 4,5 % letno, - da sta se za primer kršitve pogodbe dogovorili za plačilo pogodbene kazni v višini 5 % zneska glavnice posojila, kar znaša 35.000 EUR, - da je tožnica zaradi toženčeve neizpolnitve obveznosti odstopila od pogodbe in zahtevala plačilo pogodbene kazni, ki je toženec v dogovorjenem osemdnevnem roku ni plačal. 6. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je dogovor o pogodbeni kazni v nasprotju s kogentno določbo tretjega odstavka 247. člena OZ, po katerem se stranki ne moreta dogovoriti za plačilo določenega denarnega zneska ali preskrbe druge premoženjske koristi za primer zamude ali neizpolnitve, kadar dolžnik dolguje denar. Sklicevalo se je na stališče sodne prakse v odločbah VSL III Cp 1213/2009 z dne 8. 4. 2009 in VS RS II Ips 670/2007 z dne 30. 9. 2010. 7. Stališče izpodbijane sodbe je pravilno. OZ je ohranil prepoved dogovora o pogodbeni kazni za denarne obveznosti, ki je bila določena že v Zakonu o obligacijskih razmerjih (tretji odstavek 270. člena). Zakon ne daje podlage za razlikovanje položajev, na katerega opozarja pritožba. Z upnikovo izbiro, ali bo po dolžnikovi neizpolnitvi pogodbe vztrajal pri izpolnitvi pogodbe ali pa bo od nje odstopil, se narava pogodbene obveznosti, na katero zakon veže prepoved, ne spremeni. Tako stališče je bilo že zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča (1), tako da pritožnikovo sklicevanje na dve odločbi pritožbenega sodišča ne more predstavljati ustaljenega stališča sodne prakse, ki bi ga bilo pritožbeno sodišče dolžno upoštevati. Pritožbeni argument, da se smisel prepovedi izčrpa v primerih, ko lahko upnik v primeru dolžnikove zamude zahteva plačilo zamudnih obresti, ne narekuje uporabe argumenta teleološke redukcije. Če bi bil smisel prepovedi le v tem, določba sploh ne bi bila potrebna. Že skladna uporaba določb o zamudnih obrestih in o pogodbeni kazni bi narekovala razlago, po kateri hkraten izrek obeh sankcij ni mogoč. Smisel zakonodajalčevega vztrajanja pri prepovedi pogodbene kazni v primeru denarnih obveznosti je mogoče videti v razmisleku, da v primeru denarnih obveznosti tako za utrditev pogodbene obveznosti kot za dosego odškodnine v primeru kršitve pogodbe zadostujejo druga sredstva, ki jih predvideva OZ.

8. Po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ).

9. Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Da prepoved iz tretjega odstavka 247. člena OZ velja tudi v primeru prenehanja pogodbe, je bilo že zavzeto tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Že izpodbijana sodba se sklicuje na sodbo II Ips 670/2007 z dne 30. 9. 2010, enako stališče pa je bilo na podlagi določbe ZOR zavzeto tudi v sodbi III Ips 116/2003 z dne 18. 5. 2004.