Jedro

Stroški izvedenca so pravdni stroški, zato je potrebno tudi o povrnitvi teh stroškov odločiti po kriteriju uspeha.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v zavrnilnem delu v toliko, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati 4.986,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2015 dalje do plačila, - v stroškovnem delu pa v toliko, da se znesek 431,86 EUR nadomesti z zneskom 1.698,29 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 374,35 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku do glavnice 13.648,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od posamičnih uveljavljanih zneskov, v kolikor niso zajeti s prisodilnim delom izreka, ter toženki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v roku 15 dni od prejema prvostopne sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo s prisojo nadaljnje odškodnine v višini 13.160,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe z vrnitvijo v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba je delno utemeljena.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

4. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin in neugodnosti, duševnih bolečin zaradi skaženosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

5. Podroben dejanski obseg tožnici nastale nepremoženjske škode, ki s pritožbo niti ni izpodbijan, je razviden iz razlogov od osme do enajste strani prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče na tem mestu povzema le, da gre za stanje po pretresu možganov, zlomu čelne kosti in očnice levo, razpočni razni na čelu in rani zgornje ustnice, zlomu zgornjih štirih sekalcev, zlomu četrtega do šestega rebra desno, udarnini desnega pljučnega krila, vdoru zraka v desno prsno votlino, udarnini leve dojke, zlomu goleni ter odrgnini na obeh kolenih. Škodni dogodek pa je tožnici zapustil tudi psihične posledice, to je rezidualne simptome posttravmatske stresne motnje.

6. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je odškodnina za vse tri izpodbijane oblike nepremoženjske škode materialnopravno napačno odmerjena. Upoštevaje predvsem trajanje zdravljenja (trinajst mesecev) ter trajanje bodočih telesnih bolečin pri počepanju, obremenitvah na neravninah in otipu spodnjega dela brazgotine, ob starosti tožnice 54 let ob škodnem dogodku in 59 let ob izdaji prvostopne sodbe, se pritožba utemeljeno zavzema za odmero nadaljnjih 2.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti. Glede na vidnost brazgotin na goleni ter čelu, pa tudi šepavost, ki je delno posledica škodnega dogodka, je materialnopravno pravilna odmera nadaljnjih 1.000,00 EUR denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Predvsem glede na ugotovljeni obseg duševnih bolečin zaradi psihičnih posledic škodnega dogodka pa je potrebna odmera nadalje zahtevanih 3.500,00 EUR.

7. Zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode po spremembi (24.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 4.000,00 za duševne bolečine zaradi skaženosti ter 26.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni odmerjeni znesek 56.500,00 EUR (pravnomočno je bila za strah prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, nekaj več kot 48,5 povprečnih mesečnih neto plač1. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica.

Glede stroškov tuje nege in pomoči

8. Ni pravilno stališče pritožbe o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz razloga odsotnosti ″konkretne opredelitve do navedb tožnice in njene hčerke, ki je v celoti potrdila tožničine navedbe glede trajanja tuje nege in pomoči, ter izostanka razlogov o odločilnih dejstvih″. Pod 18. in 19. se nahajajo razumljivi, jasni in nedvoumni razlogi glede zavrnitve dela zahtevka, nanašajočega se na uveljavljanje denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi tuje pomoči. Ker sodba tako omogoča preizkus, očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana.

9. Tožnica v pritožbi vztraja pri svojih navedbah, da je potrebovala 1.620 ur tuje nege in pomoči, in ne zgolj 297 ur, kot je to ugotovljeno z izpodbijano sodbo. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče slediti njenim navedbam, ker so potrjene z izpovedbo njene hčere, in da ne bi smelo nekritično slediti mnenju izvedenca, predstavlja lastno oceno izvedenih dokazov. S to pa pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti.

10. Ker pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je tožnica za nastalo škodo v znesku 1.485,00 EUR prejela 1.486,06 EUR, se pritožbena zahteva za prisojo nadalje zahtevanega zneska odškodnine za to obliko škode izkaže za neutemeljeno.

Glede zakonskih zamudnih obresti

11. Pritožba ne izpodbija pravilnosti prvostopnih ugotovitev, da je tožnica na račun odškodnine za nematerialno škodo prejela 50.000,00 EUR, in sicer 18. 2. 2014 znesek 4.000,00 EUR, dne 29. 5. 2015 znesek 38.000,00 EUR ter 24. 5. 2017 znesek 8.000,00 EUR, da valoriziran znesek teh plačil znaša 51.524,00 EUR ter da je toženka v zamudi od 6. 4. 2015 dalje.

12. Ob gornjem, ko je torej tožnica upravičena še do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 4.986,00 (= 56.500,00 – 51.514,00) EUR, je tožnica torej upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti, in sicer od zneska 38.000,00 EUR za čas od 6. 4. 2015 do 29. 5. 2015, od zneska 8.000,00 EUR za čas od 6. 4. 2015 do 24. 5. 2017 ter od zneska 4.986,00 EUR od 6. 4. 2015 do plačila (943., 378. in 299. člen OZ).

13. Sodišče prve stopnje je tožnici od odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 46.000,00 (= 38.000,00 + 8.000,00) EUR od 6. 4. 2015 do 1. 6. 2015 ter od zneska 8.000,00 EUR od 2. 6. 2015 do 24. 5. 2017. Pritožnica zmotno trdi, da ji od odškodnine za nepremoženjsko škodo niso bile prisojene obresti v obsegu, do katerega je upravičena. Prisojeno ji je bilo celo več, in sicer obresti od zneska 46.000,00 EUR za čas od 30. 5. 2015 do 1. 6. 2015. V prisojo teh obresti pritožbeno sodišče ni poseglo (prvi odstavek 350. člena ZPP), ker prisodilni del sodbe s pritožbo ni bil izpodbijan.

14. Tožničino stališče, da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode od nastanka škode dalje, ni pravilno. Odškodninska obveznost namreč le zapade s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Trenutek, ko pride dolžnik v zamudo, je lahko in mora biti odvisen le od ravnanja stranke2. Za zamudo je zato potrebna še zahteva za izpolnitev obveznosti. Stranka je tako v zamudi, če obveznosti ne izpolni ob zapadlosti, razen če zakon določa kakšen dodaten pogoj za nastanek zamude ali če ima druga stranka ugovore, ki odlagajo nastanek zamude. Za primer, ko rok izpolnitve ni določen (kot je to v primerih odškodninskih terjatev), zakon takšen pogoj predpisuje v drugem odstavku 299. člena OZ3. Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Tako stališče zavzema del teorije4, pa tudi večinska sodna praksa pritožbenih sodišč5. Glede odločitve o pravdnih stroških

15. Pritožba se neutemeljeno zavzema za izračun uspeha v pravdi po metodi aritmetične sredine tožničinega uspeha ″po temelju″ in ″po višini″, saj kakšnih okoliščin, ki bi takšno odmero utemeljevale, niti ne navaja (drugi odstavek 154. člena ZPP).

16. Stroški, nastali v zvezi z izvedeniškimi mnenji, so bili tožnici pravilno priznani v sorazmerju z njenim uspehom v tej pravdi. Glede sodne prakse, na katero se pritožba sklicuje (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1454/2014), je sicer res, da sodna praksa v Sloveniji na tem področju ni enotna ter da je bilo v posameznih zadevah odločeno, da se stroški izvedenin povrnejo v celoti. Vendar je večinska sodna praksa zavzela stališče, da so stroški za izvedenca pravdni stroški (151. člen ZPP) in da je zato potrebno tudi o povrnitvi teh stroškov odločiti po kriteriju uspeha (154. člen ZPP)6. 17. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči v prvostopno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Prvostopno ugotovljeni 12% tožničin uspeh je bilo potrebno povečati za 37%, kolikor znaša nadaljnji delež glavnice, s katero je uspela (4.986,00 EUR od zahtevanih 13.648,00 EUR). Doseženi uspeh tožnice tako znaša 39%, toženke pa 61%. Upoštevaje tak uspeh je tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 1.778,20 EUR (= 39% od odmerjenih 4.559,50 EUR), toženka pa do 79,91 EUR (= 61% od prvostopno odmerjenih 131,00 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna namesto 431,86 EUR povrniti tožnici 1.698,29 EUR. Pravilnosti prvostopne odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov pritožbeno sodišče ni presojalo, saj s pritožbo ni bila izpodbijana (prvi odstavek 350. člena ZPP).

18. Pritožbi je bilo potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu, v katerem niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

19. Tožnica je upravičen tudi do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu (drugi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Tožničin pritožbeni uspeh znaša 38%, ker je uspela z zneskom 4.986,00 EUR od izpodbijanih 13.160,00 EUR. Potrebni pritožbeni stroški znašajo 985,14 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 138). Upoštevaje pritožbeni uspeh je tako toženka dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 374,35 EUR (= 38% od 985,14 EUR). V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je od tega zneska dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 V mesecu decembru 2018 je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji zanašala 1.162,67 EUR (Uradni list RS št. 14/2019). 2 M. Končina Peternel: Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo, Pravna praksa - 2007, številka 44, stran 7. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 71/2012 z dne 27. 2. 2014. 3 K. Iglič Stroligo: Zapadlost terjatve in zamuda, Pravosodni bilten 2001, številka 2, stran 49. 4 I. Strnad: Zamuda in zapadlost denarnih terjatev za povrnitev škode, Pravna praksa - 2007, številka 47, stran 11; Danilo Ukmar: Zamudne obresti od odškodninskih terjatev in upoštevanje delnih plačil, Pravna praksa - 2010, številka 14, stran 22. 5 Glej odločbe Višjega sodišča v Celju Cp 95/2016, Cp 612/2015, Cp 592/2016, Višjega sodišča v Kopru Cp 685/2013, Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2494/2016, II Cp 1983/2015, II Cp 1366/2015, V Cpg 1509/2015, II Cp 1692/2015... 6 Glej odločbe Višjega sodišča v Celju Cp 350/2019, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1634/2014, II Cp 163/2017...